V sobotnih nočnih urah nas je za vedno zapustil naš Branč. Njegovo slabotno telo se žal ni moglo več zoperstaviti zahrbtni bolezni. Slutili smo, da se nekaj dogaja s tvojim telesom, nismo se zaletavali vate z vprašanji, a smo zagotovo upali in verjeli, da boš zmogel to bitko. Ni se izšlo, nejeverni in brezkončno žalostni strmimo v praznino, ki ostaja za tabo, a hkrati srečni, da zapuščaš v vsakem od nas svetel spomin nate, spomin, ki bo naš sopotnik na poteh, kjer smo se srečevali.

Hvala ti Branč!

Tvoji Kozjačani

Vse sem povprašal o tebi:

vse deklice, ki si jih ljubil,

vse fante, ki si z njimi popival,

vse rože, ki si jih vonjal in so te bodle,

vsa jutra, ki so težka visela nad tabo,

vsa pota, koder si hodil,

vse zvezde, kamor si letal,

in vsi so rekli:

Kakšnen zlat fant!

T.P.