Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Alpinistični odsek OSTALI ČLANKI
Ogledov: 1738      

 Gora ni nora...


Dodano: 11.10.2009, Avtor: Petra Kuhar

Velikokrat mi kdo reče: »Eh, pa saj to boš že zlezla …«

Moram priznati, da je to v veliki meri res, odvisno tudi, kakšno smer si izbereš za plezanje. Nekaterim se zdi lahka petka, šestka, sedemka, drugim pa že štirka pomeni izjemno težavnost in s tem obilico nastopajočih problemov.
Ko tako gledam nazaj, je zame vedno veljal rek: Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. A glej ga, šmenta, tudi sama sem se znašla med tistimi norci, ki jih vsi navadni smrtniki svarijo, drugi se jim čudijo, tretji pa jih pomilujejo.
Bilo je nekega junijskega dne, ko sem se po debati z Borisom Strmškom – Strmino odločila, da je končno tudi zame napočil čas, da vidim 'ta pravo' skalo od blizu in da me pelje plezat. Nekajkrat sem bila v plezališču in to je seveda moralo zadostovati, da se lotim resnih hribov.
Seveda se je Strmina kot pravi profesionalec odločil za štirico – Vzhodno smer v Mali Rinki. Luštna smer za začetnike, ki bo že nekako šla. Jaz pa, ki do takrat še enkrat nisem bila peš na Pohorju (in tudi kjerkoli drugje ne), sem veselo pritrjevala njegovi odločitvi. Dostopa uro in pol, tri do štiri ure plezanja, nekaj malega dol – in že si na kavi v dolini. Juhu, končno bom plezala! – in zaradi velikega razburjenja sem prebedela celo noč.
Ob osmih sva štartala iz doline in opazovala sem, kako lepa je narava zjutraj. Slap Rinka, Orlovo gnezdo – do tja sem tudi že prej zmogla, ampak v tisti breg gor … joj, joj, to bo še veselica! In res, pravi 'rock and roll', vam povem: do stene sva potrebovala natanko tri ure in pol. Vmes sva srečala nekoga, ki je že sestopal s Skute – ta pa je bil hiter.
Saj bi bilo še vse v redu, če ne bi ob 'spretnem manevru' pri velikem balvanu ob vznožju Turskega žleba malo zašla s poti in – tresk! – nekaj toplega mi priteče na čelo. Se je že začelo: niti do stene še nisem prišla, pa mi je že kamen glavo presekal. Dobra šola; zdaj vem, da tudi na planinskih poteh potrebujem čelado. No, še malo sva si odpočila (beri: pol ure), potem pa urno 'naskočila' steno. Že pri vstopu mi je 'singerca' delala sto na uro, ampak – saj to vsak spleza, kajne?
Vstopila sva ob dvanajstih, ure pa so kar minevale in minevale. Na nekem 'štantu' sem varovala in ko je Strmina prijel za prvo skalo, da bi začel plezati, se je ta velika gmota zvalila prav na mojo nogo in nama tudi malce natrgala vrv … Dober znak, ni kaj. In spet so minevale ure … Mislim, da sem plezala zelo, zelo hitro – ampak na vrhu smeri je ura kljub temu kazala sedem zvečer. Kot pravo osvajalko vrhov me je prevzel nenavaden občutek sreče in ponosa, pri srcu mi je bilo toplo, pa še gorske kure sem prvič videla v živo.
Zdaj pa brž dol, preden se stemni! In že sva jo mahnila proti Turskemu žlebu. Ljubi Bog, kaj pa je zdaj to? 'Zajle' in klini, pa še vse skupaj se maje in maje ... Ker je Strmina videl moj strah in solze, ki kar niso nehale teči, me je varoval, da bi šlo lažje in varneje, groze pa kar ni bilo konec.
No, do desete ure zvečer sva se nekako privlekla do koče Gorske reševalne službe, kjer so že bili stacionirani štirje naši člani, ki so se naslednji dan lotili iste smeri kot midva.
Joj, ne hodite tja gor, to je mora, ne užitek!
Po krajšem počitku in klepetu sva šla naprej proti dolini. Samo malo še, pa sva spodaj. Ta 'malo' je trajal še uro in pol. Ob pol dvanajstih sva končno le zagledala najin avto, ki se mi je že nekaj časa prikazoval kot fatamorgana.
Strmina mi je kasneje povedal, da razume, da ima 'gore-tex' moker od dežja, da pa od solz – ne, tega pa še ni doživel. No, Strmina, upam, da tudi več ne boš … Pa samo plezati sem hotela.
Kljub vsemu pa mi je Strminina 'potegavščina' dala navdih za nadaljnje plezanje: spoznavam lepote gora in vsa čast mojim sedanjim soplezalcem, ki imajo toliko potrpljenja in volje z menoj, da me še vedno peljejo plezat. Obljubim, da se bom res potrudila, da bom nekoč zrela alpinistka. Pa saj pravijo, da kjer je volja, je tudi pot. Menda!

Komentarji - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji