Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Alpinistični odsek OSTALI ČLANKI
Ogledov: 1805      

 Vselej plezati tako, kot da si pričel včeraj!


Dodano: 11.10.2009, Avtor: Boris Strmšek

Razgovor z Markom Lukičem, vrhunskim alpinistom in športnim plezalcem

Plezalce, alpiniste, skratka vse, ki se ukvarjajo s tem našim športom, lahko razdelimo na več skupin. Po uspehih, po resnosti, pristopu, po vztrajnosti, na rekreativne, povprečne in vrhunske, pa tudi po stažu in še kaj bi našli. Z gotovostjo lahko trdim, da bi bila skupina, kamor bi uvrstili Marka Lukiča, precej majhna. V njej so le najboljši. Sedaj bo nekdo takoj skočil in rekel, da spet zavajam s svojimi trditvami, da sem pristranski in kaj vem kaj še vse. Oglasili bi se predvsem tisti, ki imajo sami sebe za ‘vrhunske’, pa tudi tisti, ki Marku zavidajo to, kar ima. Res pa je, da je plezalstvo takšen šport, ki je zaradi drage opreme in stroškov vzponov oziroma potovanj primeren le za tiste, ki ne spadajo med največje reveže, po drugi strani pa ljudje na enakem položaju kot on gredo čez vikend z jahto na morje, igrajo golf in podobno. Marko pa z družino, kupom opreme in soplezalci pogosto preživlja prosti čas po kampih, šotorih, spalnih vrečah, v stenah, na dolgih dostopih, tovori opremo in pleza, pleza, pleza … Tukaj ne gre brez volje in truda. Vsak je lahko glasen in pameten v gostilni ob pivu, tam zgoraj v stenah, ko so »junaki« postavljeni pred dejstvo, pa je potem bolj tišina. A naš Marko velikokrat zmoti tišino sten. Njegova dolgoletna pot po stenah vseh velikosti in težavnosti se seveda ni pričela v »desetkah«, temveč, tako kot pri večini nas, v »šodru«. Veliko ga je preplezal, preden so prišli uspehi. Njegova plezalska zgodovina vijuga med alpinizmom in športnim plezanjem. Pričel je v stenah naših gora, kasneje ga je precej pritegnilo športno plezanje, tekmovanja, težke smeri, vmes ga je pot zanesla na druge konce sveta, včasih zaradi športnoplezalskih smeri, včasih zaradi visokih in divjih sten … In vselej se vrača v stene, kjer je pričel svojo plezalsko pot. Vsaka vrnitev pomeni težje smeri. Zadnja leta sta z Andrejem Grmovškom krepko dvignila nivo plezanja dolgih prostih smeri v visokih stenah, še posebej je zavidljiva njuna serija v Dolomitih. Pravzaprav sta idealna naveza za plezanje v alpskih stenah. Brez sramu lahko rečemo, da trenutno najboljša pri nas. A si lahko zamislite, da so Štajerci najboljši na kakšnem plezalskem področju?
Kar težko bi našteli vse smeri, ki sta jih Marko in Andrej preplezala v zadnjih dveh sezonah, veliko skupaj, nekaj tudi s svojima življenjskima sopotnicama, nekaj še z nekaterimi drugimi soplezalci. Kilometri in kilometri smeri čez stene slovenskih Alp, Paklenice, Dolomitov in Centralnih Alp. Za večino so vsi ti vzponi le pobožne želje, tudi če odmislimo proste vzpone. Zavedati se je treba, da so sicer nekatere novejše dolge proste smeri opremljene s svedrovci, mnoge med njimi pa je kljub vsemu treba plezati ob običajnem varovanju, kot so klini, zatiči in metulji. Za razliko od vzponov v plezališčih so tovrstni vzponi v Alpah precej bolj odvisni od vremena, temperatur, letnih časov, pa tudi relativno dolgih dostopov in sestopov, še posebej v Centralnih Alpah, kar jim daje še dodatno težo. V alpinističnih logih je namreč včasih prisotno podcenjevanje tovrstnih vzponov, češ da tukaj gre za športno plezanje, a to seveda ne bo držalo. V gorah se še vedno odvija alpinizem in se še dolgo bo, poleg tega je prosto plezanje veliko bliže bistvu alpinizma kot pa tehničarjenje in visenje po klinih. Napredovale so le tehnika plezanja, oprema in seveda miselnost plezalcev.
Na začetku zadnje jeseni je Marko v steni Vežice preplezal do sedaj najtežjo dolgo prosto smer v naših gorah. Uspelo mu je, tik preden je jesensko vreme dokončno zmočilo stene, in smer je dobila ime Last minute, oceno pa 8a+ oziroma X-. To je bil zaključek izredno uspešnega leta, ki se je pričelo z dokončanjem projekta v Paklenici, po dobrih dveh letih opremljanja in poskusov mu je končno uspelo prosto preplezati novo smer Spider (8a, 350 m), v naših alpskih stenah pa je prosto preplezal prvo smer, ki se je dotaknila nekoč magične desete stopnje. Smer norčkov v severni steni Šit nad Tamarjem ima najtežji raztežaj čez veliko streho ocenjen z IX+/X- oziroma 8a po francoski lestvici. Pravzaprav je naš odsek imel z Markom veliko srečo, ki se je le redki zavedajo, nasploh pa jo znamo bolj slabo izkoristiti. Plezalci takšnega kova so redki, marsikomu pa je neznano tudi dejstvo, da je Marko nekoč prestopil k nam iz sosednjega alpinističnega odseka. To je bilo že davnega leta 1989.

Takrat so bili časi, ko je razvoj plezanja nenadoma krenil hitreje naprej in mnogi so to kar težko razumeli. Je bil to mogoče razlog, da si zamenjal okolje oziroma odsek?
»Ja, v mladostni zagnanosti me je zelo motilo, ko sem na ferajnu dobil kritike kot npr., da zamujam na sestanke, v tem času pa sem bil na treningu v dvorani, ker je takrat pač bil termin. In podobno. Pa tudi na splošno ni bila prisotna ravno neka prava športna klima, česar pa ne obsojam, saj so ljudje bili tam zato, ker jih je družilo veselje do plezanja in zato niso niti dojeli, da smo mi na ‘visokih obratih’. Potem pa je prišlo do točke, ko se je bilo treba odločiti, ali bomo zgradili umetno steno ali pa obnovili neko podrtijo na Klemenči jami. Glas ljudstva je bil bolj za uživaško varianto, kar me je, ker sem bil pač nagle jeze, tako razjezilo, da sem zapustil ferajn. Kar kakega pol leta sem bil ‘svoboden’, potem pa so me obveznosti, med drugim nastopi za reprezentanco in kategorizacija, pripeljale do tega, da sem poiskal nov ferajn. Plezal sem tako že precej z Armandom1, ob tem pa sta Fidelj2 in Džako3 enkrat dobila mojega fotra in ga prepričala, kako me bo ferajn podpiral in to … Skratka, kot bi me prodali v italijansko ligo. In potem so mi menda res plačali kakšni dve karti za tekme.«

Kaj pa te je sploh pripeljalo v plezalstvo? Kako si pričel in kakšni so bili tvoji prvi plezalski koraki? Si imel kakšne vzornike?
»Od takrat, ko smo šli s planinskim krožkom prvič po planinski poti iz Robanovega kota na Korošico, sem bil s skalami zastrupljen. Potem je bil še trim po zavarovani poti na Pohorje, nato pa sem sploh čisto noter padel. Hodil sem na skalce, preko vrgel vrv za čoln in v razpoke zabijal šotorske kline. Na srečo sem nato nekje zagledal plakat za alpinistično šolo. Tam so mi seveda povedali, da sem absolutno premlad, imel sem komaj 12 let, in da naj pridem, ko jih bom imel 16. Jaz sem kar hodil na sestanke, potem sem še sam podpisal privoljenje staršev … in sem bil zraven. Skoraj eno leto sem čakal na prvi vzpon, Direktno v Veliki Raduhi, ki je ocenjena II-III. Že na drugem štantu nas je kar velik kamen pometal po grapi, a hujšega ni bilo. Vzorniki? V vsakem obdobju razvoja je bil kdo, ki mi je predstavljal točko, proti kateri sem stremel. Vsekakor pa ostaja nedosežen vzornik in mojster Franček Knez.«

Kako pa si prišel kasneje do prostega ponavljanja težjih alpinističnih smeri? Takrat še to nekako ni bilo ‘v modi’ in spomnim se, da so nekateri gledali na to tudi z neodobravanjem.
»Pravzaprav prostega plezanja, kot ga poznamo danes, v tistem času nismo poznali. V plezališčih nismo plezali, saj je to veljalo za izgubo časa, tako da smo v plezališča zahajali, ko se ni dalo plezati kje drugje. Zato pa smo poskušali prosto ponavljati klasične smeri v hribih. Marsikdo si je takrat predstavljal, da pomeni prosto plezanje soliranje. Seveda je bil napredek zelo počasen. Smeri v bistvu nismo študirali, pa tudi plezali nismo do konca oz. padca, saj je bil to takorekoč tabu in predmet razprave na sestanku odseka.«

Kar velikokrat si obiskal tuje stene, pogosto tudi izven Evrope, večinoma imenujemo takšna plezalska potovanja kar ‘odprava’, čeprav vselej ne gre za klasične alpinistične odprave. Včasih si imel športnoplezalske cilje, včasih alpinistične. Katere bi izpostavil po zahtevnosti ali pa tudi po lepoti?
»V najlepšem spominu imam potovanji v Avstralijo in prvo Patagonijo, ko sva z Mihom Praprotnikom preplezala Fortalezzo. Običajno imaš v najlepšem spominu potovanja, ko si se povsem prepustil in nisi stremel k temu, da moraš nekaj splezati. Stvari so se potem enostavno zgodile in to je res lepo. Po samih težavah pa bi mogoče izpostavil južno steno Cerro Torreja.«

Dolga leta si bil izredno uspešen na tekmovanjih, nato pa si nenadoma prenehal tekmovati. Je bil kakšen poseben vzrok?
»Zelo uspešen sem bil samo prvi dve leti, ko sem bil tudi državni prvak. Delno so bile takrat tekme še v skali, ki mi je vsekakor bližje kot plastika. Potem pa mi je ta svet postal nekoliko premajhen. In ko se enkrat pričneš spraševati, zakaj si danes na tekmi in ne nekje zunaj, si že zaključil. Tudi scena se je v tem času spremenila in to je bil potem tudi konec.«

Najtežje športne smeri, ki si jih preplezal, so zagotovo vsaka zase velik projekt. Ti je katera še posebej pri srcu, recimo po lepoti ali kot samo doživetje?
»Punks in the Gym v Avstraliji je mogoče najlepša smer, kar sem jih preplezal. Tako po izgledu, okolici, kot tudi po gibanju. Je pa res, da sem Just do it sanjal toliko let, da mi ta vzpon veliko pomeni, tudi na simbolni ravni, saj je bil to moj vrhunec in obenem konec nekega obdobja. Sledila je služba, družina … in mnoge druge stvari. Takrat sem mislil, da sem nehal plezati za vselej.«

Družina in služba sta te za nekaj časa oddaljili od vrhunskega plezanja. Mnogi na tak način prenehajo s plezanjem, toda ti si se vrnil z novo energijo in novimi cilji. Zakaj? Je to potreba po adrenalinu ali nenavadnih doživetjih, avanturi, ali kaj drugega?
»Ko sem prenehal plezati, sem bil popolnoma zasičen s plezanjem in treningom. Poizkusil sem cel kup stvari – od športnega letenja, motorizma …, a vsaka od teh stvari me je po začetnem navdušenju pustila hladnega. V veliki meri je na to vplivala tudi družba v teh okoljih, ki je bila usmerjena navzven, se pravi v potrjevanje ega skozi materialne dobrine oziroma skozi to, kar nekdo ima, in ne to, kar je. Povedano drugače, če si kupim nek avto ali motor, je to zato, ker me zanima, kako se pelje z njim, ne pa da ga parkiram pred lokal in uživam, ko vidim, da ga vsak pogleda, ko gre mimo. Konec koncev si lahko marsikaj kupiš, če si to res močno želiš. S plezanjem pa je bila izkušnja drugačna. V naravnem okolju 15 metrov nad zadnjim klinom, ko te lovi slabo vreme, si lahko največji mestni frajer, pa ti bo to malo pomagalo. V trenutku pride spoznanje neskončne majhnosti in nepomembnosti. Vse stvari, ki se ti drugače zdijo blazno pomembne, odpadejo, kot zgori oklep rakete, ko se vrača na zemljo. Ostaneš sam, takšen kot si, in ne čutiš nobene potrebe, da bi delil vljudnostne nasmeške in podobne puhlice. Tam si takšen kot si, ker enostavno nimaš na razpolago niti malo odvečne energije, ki bi jo lahko porabil za kaj drugega, kot za to, da si. Podobnega občutka predanosti, zaupanja in zbranosti drugje nisem doživel. Seveda sem se zaradi izkušenj, ki sem jih dobil, ko sem prenehal plezati, vrnil s povsem novo energijo, saj sem sedaj vedel, kaj mi plezanje pomeni.«
 
Kako to, da te je v zadnjem času toliko pritegnilo prosto ponavljanje dolgih alpskih smeri?
»Ko sem pred več kot dvajsetimi leti pričel plezati, je to bilo v hribih. Po dolgem času, ko sem okusil različne oblike plezanja, sem ugotovil, da bi se s solidnim nivojem v športnem plezanju, ki ga imam, dalo preplezati stvari, o katerih smo včasih samo sanjali. In ko sem pričel ponovno plezati v hribih, je bilo tako, kot da bi se po dolgem času vrnil domov.«

Veliko smeri si preplezal po Dolomitih in tudi Centralnih Alpah. So tam večje možnosti za tovrstne vzpone ali pa pri nas še ni toliko razvito prosto plezanje dolgih smeri?
»Zagotovo ponujajo te stene zaradi konstantnih težav in dolžine dobre možnosti. Ob tem je tam precej večje število takšnih smeri, saj so s tovrstnim plezanjem pričeli precej pred nami, ki smo na tem področju zaspali. Sem pa prepričan, da bodo letošnji vzponi pri mladih, ki prihajajo, naleteli na dober odziv in bomo kmalu tudi pri nas imeli dobre smeri.«

V naših stenah je bila 8a dolgo časa nekakšna magična ocena, ki jo je bilo nekako treba preplezati. Zato mogoče tudi tiste že kar zabavne zgodbe okoli »zbijanja« ocen v Sfingi pred leti. Toda sedaj je to mimo. Najprej Smer norčkov v Šitah in nato še nekakšna potrditev tega: Last minute v Vežici. Kam bi lahko uvrstili ti smeri, kaj sploh pomenita za slovensko plezalstvo?
»Odkrito povedano, se s tem, kaj pomenijo, dosti ne ukvarjam. So stopnička v razvoju in pokazatelj, kako se je v nekem času razmišljalo in kaj so bili takrat sposobni splezati. Podobno kot letnice v deblu, nam smeri različnih obdobij kažejo, kakšno je bilo stanje duha na plezalski sceni v nekem obdobju. In kot nam letnice kažejo sušna in dobra leta, nam podobno kažejo smeri. Šele časovna distanca pa pokaže, koliko so te stvari vredne. Sam pa ne moreš nikdar podati realne vrednosti nekega vzpona, ker si pristranski in boš ustrelil mimo.«

Mnogi imajo plezanje in še posebej alpinizem za nevaren šport. Vendar pa je to pogosto tudi zabava. Se spomniš kakšne zabavne prigode iz hribov?
»Vse, česar se spomnim za nazaj, je ena sama zabava. Če bi hotel to opisati, bi potreboval kar precej prostora in stvari so zame smešne, ker so se vedno zgodile v nekem kontekstu. Najboljše je, ko obsedimo po kakšnem rojstnem dnevu in začnemo obujati stare spomine. Vsako leto si pripovedujemo iste zgodbe, pa seveda kaj tudi dodamo, in prav neverjetno je, da se lahko istim stvarem smejimo kar naprej. Očitno gre za globoke občutke radosti, razumsko si tega seveda ne morem razlagati.«

Ciljev ti verjetno nikoli ne zmanjka. Je v tvojih sanjah mogoče skrit kakšen poseben kraj, gora ali stena, mogoče celó smer, ki bi jo rad obiskal v prihodnosti in preplezal?
»Joj, tega pa je čisto preveč za eno življenje. Pa vendar sedaj izbiram cilje, ki me ne oddaljijo za dalj časa od družine. Tako sem sedaj zadovoljen, kadar grem plezat v Alpe ali Dolomite. Želim si prosto preplezati Spomin v Paklenici, Bellavisto v Cinah, prosto čez El Capitana in vzhodno steno Cerro Torreja. Seveda pa bom zelo, zelo, zelo zadovoljen s samo enim od teh vzponov. Dalj kot plezam, manj se mi zdi pomembno, da dosežem nek določen cilj. Veliko več mi pomeni veselje in razpoloženje, ki ga ob tem imam. Ali kot je menda enkrat rekel Lori - Pustite vi Lukeja1, on pleza tako, kot da je začel včeraj! In to je to.«

Res je, vselej bi morali plezati tako, kot da smo pričeli včeraj. Takrat ob svojih začetkih smo plezali zaradi užitka, zabave, brezskrbno in sproščeno, kasneje pa se pojavijo cilji, ki nas uklenejo v nekakšen oklep in nas prisilijo, da jim sledimo. Vedno novi cilji so pred nami, vedno večji je psihični pritisk zaradi potrebe po doseganju in višanju ciljev. In včasih je treba izstopiti iz tega kroga, ki se vse bolj oži in nas duši. Spet plezati kot na začetku. In se svojih uspehov veseliti in ne takoj odhiteti k naslednjim. Plezati zaradi veselja. Tudi to Marko zna in, kar je pri njem najbolj presenetljivo, je to, da pleza vrhunsko … iz veselja. A pot do tega je dolga in le redki jo najdejo. Marko Lukič jo je očitno našel.

_____________________________________________
1 - Armand Polegek - Luka
2 - Tone Fidelj, takratni načelnik alpinističnega odseka
3 - Branko Džakovič - Džako

Komentarji - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji