 |
Ogledov: 3170  |
|
 Bolivija 2003
Dodano: 11.10.2009, Avtor: Branko Ivanek
Zadnjih pet let sem neskončno hrepenel po nečem, kar se mi je za vedno
vtisnilo globoko v spomin. Kristalno čisto nebo, nepregledne planjave,
zatohli tropski pragozd, zasneženi vrhovi in predvsem izredno prijazni
ljudje so mi venomer prihajali v misli, v sanje … |
|
| |
Življenje ubira svojo pot, mi majceni človečki pa ga usmerjamo, kakor ga znamo po svoji poti. Marsikaj se je pripetilo v tem, za nekoga mogoče kratkem času, mnogo stvari se je obrnilo drugače kot bi želeli, nekaterih dragih oseb ni več med nami, vendar nas nomadska kri ne pusti na enem samem mestu. Spremembe so hrana nekaterih nas …
Prva zima
… zima in mraz sta se letos precej hitro izkazala in že v decembru je bil za menoj prvi zaledeneli slap. Nato pa je nastopilo obdobje toplega zraka in slapovi so se odcedili preko skal. »Pa ne že spet,« sem razmišljal ob ponorelem vremenu ter pikniku na Silvestrovo, seveda v kratki majici, kot se za piknik spodobi. Prišel je januar in zima je končno spet pokazala svoj pravi jaz in tisto, kar me najbolj veseli: mraz in v kristale ujete slapove. Precej časa mi je to zimo vzela organizacija 1. lednega pokala Slovenije, vendar sem pridno »kradel« trenutke službi ter družini in tako se je spisek preplezanih slapov lepo daljšal.
… februar, zapustil me je oče, s katerim sva marsikateri konec tedna preživela na smučanju ali na planinskih poteh. Prav njemu in seveda mami se moram zahvaliti za vse lepe trenutke, ki smo jih preživeli skupaj od Pohorja do Primorja. Tudi zaradi tega sem si zaželel nekaj več in zašel v alpinizem. Zima pa se je nezadržno poslavljala, saj marec je že pomlad, mar ne? Vendar sem med pohajkovanjem in fotografiranjem v Logarski dolini odkril skriti zaklad: zamrznjen curek vode pod Rjavčkim vrhom, nedaleč od veliko bolj razvpite »Skušnjave«. Čeprav se zdi, da je v nam tako ljubi Logarski dolini že vse preplezano, se skoraj vsako zimo lahko najde še kaj deviškega.
»Aleš, a greš splezat en nov slap v Logarski? Se mudi, da mi ga kdo ne spelje,« kričim navdušen v telefon.
Tankemu lednemu stebru, objetemu med skalami Rjavčkega vrha, mehkemu marčevskemu ledu, ki se na vrhu konča v krušljivem svetu, se lahko zahvalimo za čudovito plezanje in krasen zaključek dolge, a še zmeraj prekratke ledne sezone. Že ko sem prvič zagledal ta slap, sem vedel, kako ga poimenovati … Skupaj z Alešem in Janezom smo preplezali Dedijev slap. Upam, da je Dedi, kot smo vsi klicali mojega očeta, vsaj malo ponosen na nas.
Še kratek skok v zasneženo triglavsko steno ter majsko martinčkanje v plateh Klemenče peči in že je bil tu junij, poletje … vendar ne za dolgo.
Druga zima
Tudi dolgotrajno stanje na mrazu v Rušah, Solčavi in Mojstrani je lahko nekaj lepega, predvsem če prinese iskreno prijateljstvo, ki se je stkalo pod ledenimi previsi. Nekaj skupnih plezanj v ledu z Jasno in Andrejčkom nas je zbližalo bolj, kot bi nas ležanje na kakšni peščeni plaži. Iz prijateljstva se rojevajo ideje, želje in načrti: letos gremo v Bolivijo, o kateri sem jima z veseljem pripovedoval.
Toda vse le ni bilo po naših željah in načrtih. Andrejček mi je pred odhodom v Cordillero Real povedal slabo novico: »Jasna ne gre z nama, zaradi bolezni…« Najina pot je visela nekaj časa na tanki nitki, vendar se je Andrejček vseeno odločil, da gre sam. Vem, da je odločitev zanj bila težka, vendar sem mu zelo hvaležen, ker se je tako odločil.
Tako sva v začetku junija skupaj z mojo družino zadihala redek zrak na Altiplanu, več kot 4.000 metrov visoko.
»Ah, kako paše!« sem veselo vzkliknil in bližnji šesttisočaki so mi molče prikimavali.
Spoznavanje La Paza ali mesta miru, ki to že dolgo ni več, za Andrejčka ter prijetno obujenje spominov zame sta hitro minila in že četrti dan sva se podala v Kraljevske Ande. Ko sva se vse bolj in bolj približevala zasneženemu kondorju, je vse bolj naraščalo navdušenje navkljub nekoliko počasnejšemu koraku zaradi redkega zraka. Spet sem tukaj po dolgih letih, iste gore in isto jezero, mogoče celó iste lame, le soplezalec je nov.
Spiva kot ubita, čeprav sva na višini 4700 m, zato naslednji dan krmežljavo mežikava soncu, ki je že visoko na nebu. »Malce pa se lahko sprehodiva, da preveč ne zakrniva,« rečem in že jo mahava proti ledeniku, ki se spušča izpod Tarije. Opazujeva vrhove, ki naju obdajajo, in nič kaj veselja ne čutim, saj primanjkuje snega v nižjih delih sten. Ravno ledeniško dno pokrito z zeleno-rjavim mahom kmalu zamenja strm grušč in za ovinkom se prikaže Ilusión – prikazen iz sanj. V levem delu se čez skalno pregrado vije pas snežnobelega ledu.
»To, to!!!« kriči Andrejček od navdušenja.
Nekaj manj navdušenja kažem sam, saj že od prej poznam kvaliteto ledu na tej višini.
V dobri uri spotikanja čez kamenje in z gruščem pokrite poševne plošče stojiva pod »zverino«. Toplo sonce jo prav nevarno topi in od slapu teče brez ozira na to, da je na južni polobli zima. Opazovanje slapu in iskanje najbolj varne smeri čez strm in z lednimi gobicami ovešen led občasno prekinejo le veliki padajoči kosi ledu. Kot da nama v svoji govorici pravijo: »Ne drznita si!«
Led, ki je le na nekaj mestih prilepljen na preperelo skalo ne izgleda nič kaj varen in prvotno navdušenje nama sedaj izpirajo že precej močni curki vode v levem delu. Iz minute v minuto je slapu manj.
»Hja, zelo zgodaj zjutraj pa bi morda šlo,« pravi Andrejček.
Nadaljevanje smeri proti vrhu ne izgleda preveč resno, slap je ključ, ostalo bo že …
… ob soju čelnih svetilk in z narobe obrnjeno luno nad glavo se spotikava čez kupe kamenja, ki ga je tukaj kdovekdaj pustil nemarni ledenik, ki hitro izginja. Delal se je dan, ko sva po lažjem plezanju v skali spet stala pred najino »uganko«. Nič kaj hitro se pripravljava za plezanje, vendar oba veva, da če danes ne preplezava slapu, ga mogoče jutri ne bo več. Čimprej morava čez slap, preden se spet prične podirati in padati kamenje s snežišča nad njim.
»¡Vamos!« zakličem, ko tiči slab klin v prepereli skali in Andrejček s cepinom vzame nedolžnost slapu.
… le pokanje tankih svečk, stokanje ledenih stebričkov in predvsem Andrejčkovo hropenje motijo jutranji mir daleč naokoli. Čas izginja nekje za obzorjem, prva polička pa je še vedno predaleč.
»To je noro! To ni normalno,« vpije Andrejček, ko se končno postavi na ozko poličko.
Pet peklenskih metrov je za njim, ni prav lahko plezati navpičnega tankega ledu na višini prek 5000 m.
»Kako je? A v redu stojiš?« mu vpijem.
»Slišim, da si crknjen. Naredi 'štant', da si odpočiješ!« že precej moker kričim.
Ko sem sam v prvih metrih pokončne nevarnosti se zavem, da res ni trenutek za šale. Moja borba z navpičnico je precej krajša od Andrejčkove, vendar se popolnoma izčrpan sesedem na poličko ob njem. Po teh nekaj ušivih metrih sem navit do konca in še malo čez, rok skoraj ne čutim več, iz ust pa letijo besede, ki so daleč od splošno sprejemljivega. Varovališče je prav »vzorno« in če bi si Pacha Mama (mati zemlja) slučajno zaželela moje gravitacije, bi oba pristala precej nižje. Ob tem se mi Andrejček hudomušno reži ter snema moje groteskne grimase na licu.
»Eh, ti že vrnem,« si mislim. Razmišljam, če sem sploh kaj splezal letošnjo zimo, ko sem tako sesut. »To je nemogoče!« si dopovedujem.
»Fuj! Navzgravžno!«
Drugi del slapu, čeprav še vedno navpičen, je tehnično lažji, vendar zaradi tankega in mokrega ledu izredno nevaren.
»Tale je samo za psiho, saj itak nič ne drži!« vpije Andrejček, ko zavije prvi ledni vijak v ledno brozgo.
»Ti kar plezaj in se ne obiraj, ker mi že pošteno teče za vrat,« mu vpijem in že precej veliki kamni padajo nevarno blizu mene.
Prek zadnjega dela »ledene brozge«, slabo prilepljene na gnilo skalo, se prebijeva veliko hitreje kot čez prvi del, saj ni časa za »štrikanje«, ker lahko ledena gmota ob soncu, ki prav neusmiljeno pošilja svoje žarke v slap, prav hitro zgrmi v globino. Midva pa z njo …
… drugi svet: sonce, toplota, horizontala, vesel smeh na obrazih, nevarnost pod nama in življenje pred nama.
»Življenje je lepo, če ga preplezaš,« si vsak zase misliva. Verjetno je lepo tudi na kakšen drug način, vendar midva si misliva svoje in preostanek smeri preplezava nenavezana.
Malce pred vrhom pridem končno tudi jaz na svoj račun. Andrejček veliko bolj čuti višino od mene, sopiha in stoka kot stara lokomotiva, utrujen je in želi si …, kar je povsem njegova stvar, sicer pa je to popolnoma naravno: v sedmih dneh z Brnika na Ilusión 5.330 metrov visoko.
14.06.2003 sva Andrejček Pečjak in Branko Ivanek preplezala novo smer v gori Ilusión (5330 m) v skupini Condoriri, Cordillera Real, Bolivija. V dveh urah sva iz baznega tabora (4600 m) dosegla vstop v smer, ki se prične z lažjo skalno plezarijo (II). Takoj zatem pa ključ smeri in sicer 45 m visok ledni slap, sestavljen iz tankih svečk, čez katere je sumljivo curljalo. No, po dveh urah plezanja sva ga premagala pošteno premočena in prestrašena. Sledil je raztežaj za uživanje v dobrem snegu in prijetni naklonini (60 st.) in s kratkim skalnim skokom na koncu. Pod skalno zaporo sva prečila v desno po polici, kjer se najina smer bolj ali manj pridruži Direktni smeri. Do vrha sva preplezala še nekaj manj kot 200 m v snegu naklonine do 70 stopinj. Sledil je še sestop po Normalni smeri (AD, II, 30-70°), kjer naju je na koncu čakal še krajši spust ob vrvi. Ocena smeri Ilusión Congelada (Zaledenela prikazen): WI6, X, II, 90°/30°-70°, 400m, 4 h. Celotna tura je trajala 11 ur. 19.06.2003 sva nenavezana splezala še verjetno novo 350-metrsko smer v južni steni Janchullanija (5390 m) prav tako v skupini Condoriri. Smer je večinoma snežna z enim kočljivim skalnim mestom. Vrha nisva naskočila, saj je bilo tistih zadnjih nekaj metrov precej krušljivih. Sestopila sva po isti smeri, s škrbine z enim 30-metrskim spustom ob vrvi. Smer sva posvetila moji tašči, ki je najboljša tašča na svetu (živi 12000 km daleč!), pomeni pa tudi direktno južno (Sur) smer. Ocena smeri Directa SuegRa: D-, 60°-70°, III-IV v skali. Skupaj sva opravila še zanimiv gorsko-kolesarski spust La Cumbre – Yolosa (3400m spusta). Po odhodu Andrejčka 26. junija sem (Ivanek) v juliju opravil še več pristopov in preplezal nekaj lažjih smeri na šesttisočake in pettisočake v Cordilleri Real ter prvenstveni slap v vznožju Illimanija. | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
