Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Alpinistični odsek OSTALI ČLANKI
Ogledov: 2105      

 Jebel Toubkal - peščeni očak Severne Afrike


Dodano: 11.10.2009, Avtor: David Podgorelec

Ni bila odprava, bil je povsem običajen dopust.

Vroč pesek zahodne Sahare, lažna jezera v puščavi M’Hamida, ki se kljub desetinam prevoženih kilometrov prav nič ne približajo, mučno poskakovanje na kameljem hrbtu, nenasitne koze visoko v izginjajočih krošnjah arganovih dreves, brezkončna zelena reka dateljnovih palm izpod »rjave Paklenice« Todre Gorge, sončni zahodi na masivnih portugalskih obzidjih Essaouire, ki stoletja kljubujejo razpenjenim oceanskim vodam, svetli trgi in ozki temačni suki z množicami trgovcev, ki za drobiž ponujajo bogastvo ter za bogastvo prodajajo ničvredni kič, štirideset stopinj v hotelski sobi puščavske Zagore, kjer sva se v boju za minutko spanca ali že kar za preživetje večkrat kar oblečena tuširala, hreščeči zvočniki, ki z minaretov kličejo vernike k molitvi, rajski vrtovi mošej, kupi gnilega sadja in zelenjave v umazanih medinah velemest, slastni morski listi in rakci ter odvratne ovčje tajine, litri in litri presladkega »berberskega viskija«, s težavo najdeno trikrat preplačano pivo. Bil je osupljiv mozaik očarljivega in odbijajočega, blišča in smetišča, dišav in neznosnega smradu – bil je Maroko.
 In bile so gore, rdeče in rjave, rumene in zelene, vijolične in črne, orjaške preperele gmote, kupi naloženega pisanega kamenja, navpična melišča, nevarno naježena z orjaškimi balvani, ki čudežno kljubujejo težnosti. Visoki Atlas očara obiskovalca s svojo nenavadno barvitostjo, z raznovrstnostjo skalnih oblik, ki jih rišejo veter in velika temperaturna nihanja, s prostranimi razgledi čez neskončne rumene puščave, kot po čudežu posejane s turkiznimi jezeri in temno zelenimi oazami, ter z gostoljubnostjo in toplino domačinov, Berberov, nikakor pa ne s kakovostjo kamnine. Boljše možnosti za plezanje so le v posameznih kanjonih na vzhodnem, saharskem obrobju gorstva, v visokogorju pa pozimi, ko med 2000 in 4000 metri nad morjem zapade tudi po več metrov snega. Zaradi vsesplošne krušljivosti in predvsem zaradi nedostopnosti podatkov (zemljevide je menda možno kupiti le na kmetijskem ministrstvu v Rabatu) sva si za cilj izbrala daleč najbolj oblegan vrh v gorstvu, Jebel Toubkal, ki je s 4167 metri najvišja točka severne Afrike. Na dobro uhojeni stezi pač nisva pričakovala posebnih težav.
   
***
   
Popotnik, ki v zgodnjem poletju prispe v Marrakesh iz zahodne, atlantske smeri, bo težko verjel, da se le nekaj deset kilometrov naprej zemeljsko površje dvigne skoraj 3700 metrov nad mesto. Beli velikani, ostro zarisani v temno modro nebo, ki v zimskih mesecih veličastno dopolnjujejo panoramo »rdečega mesta«, poleti popolnoma zbledijo v migetajoči vročini štiridesetih stopinj. Tudi sam sem med razkošnimi večerjami na terasi hotela Ali zaman napenjal oči. Nepregleden labirint rdečih hiš, mošej, palač, ulic in obzidij se je v daljavi zlival z večernim nebom, kot bi bila vsa dežela eno samo veliko rdeče mesto. Pričakovala sva bila, da bo Marrakesh nekakšen afriški La Paz, Huaraz ali Katmandu, kjer bo kar mrgolelo vodniških agencij, trgovin in izposojevalnic gorniške opreme, knjigarn z gorniško literaturo in raznoraznih pouličnih vodnikov, poznavalcev, organizatorjev, nosačev in bleferjev, pa niti v najstrožjem središču mesta, okoli znamenitega trga Djeema el-Fna, kjer se ob večerih zbere več deset tisoč ljudi, ki uživajo v predstavah glasbenikov, uličnih gledališč, lutkarjev, cirkusantov, dreserjev opic in kač ali se gnetejo okoli stojnic z ovčjimi glavami in drugimi dvomljivimi specialitetami, nisva naletela na prav nič, kar bi dajalo mestu značaj pomembnega gorskega izhodišča. Celó v najinem hotelu, ki ga popotniški vodič navaja kot prvovrsten vir gorniških informacij, so nama znali svetovati le, naj se na bližnje postajališče taksijev proti Asniju, ki sva ga v okolici južnih mestnih vrat zaman iskala vse dopoldne, odpraviva s taksijem ali s kočijo.

***
   
Asni je še vedno povsem nižinsko podeželsko mestece, čeprav lahko v nedoločljivi daljavi že zaznava prve obrise gora. Nikamor se nama ne mudi, saj bo vreme zdržalo vsaj še pol leta, zato sprejmeva povabilo vsiljivega »vodnika« Lazarja in dve uri brezbrižno posedava na njegovem dvorišču, počasi srebava skodelico za skodelico berberskega viskija, močno posladkanega metinega čaja, v krogu gostoljubne družine ter se pustiva pregovarjati, da je Toubkal dolgočasen, poln turistov in odpadkov, pa kljub temu tudi silno nevaren, zato naj se rajši odpraviva z Lazarjem na nekajdnevni treking po okoliških vasicah in grebenih. Kot dobrima prijateljema, najboljšima, kar jih je kdaj imel, nama bo zaračunal le 300 ameriških dolarjev. Svečano priseževa, da se bova zaradi te nadvse privlačne ponudbe zagotovo kar najhitreje vrnila v Asni, a tokrat bova pač izpeljala, kar sva si bila zamislila že doma. In da ne bi bilo kakšne užaljenosti ali bognedaj dvomov o iskrenosti najinih obljub, kupiva od soseda, Lazarjevega bratranca, ki se je po čudežu prav tedaj kot naročen pojavil na dvorišču, dve »dragoceni prastari zapestnici iz najboljšega berberskega srebra«.
   
***
   
Razmajan avtobus, posebej prilagojen sedemnajstim kilometrom razrite ceste, je po milijon vožnjah dovolj izkušen, da ne zgreši nobene luknje ali večjega kamna. Pretresena naju dostavi v Imlil, prašno vasico z vrsto hotelov, gostišč in stojnic na obeh straneh vzpenjajoče se glavne ulice. Med vsakovrstnim kičem na stojnicah seveda prevladujejo unikatne berberske zapestnice, neverjetno podobne tistima, ki sva ju bila kupila na Lazarjevem dvorišču in ki naju sedaj hvaležno varujeta pred vsiljivostjo prodajalcev kiča. Zato pa me vodniki, nosači in mulovodci prijetno presenetijo s svojo pasivnostjo. Potem ko vljudno zavrneva prvega, naju ostali ne nadlegujejo več. Komu pa se bo ljubilo hoditi ali celó nositi šest ur navkreber, ko pa temperatura kljub nadmorski višini 1740 metrov krepko presega 30 stopinj?
Za vasjo naju preseneti senčen orehov gozd, v katerem poskrbi za dodatno radost umetno speljan potok, nekakšen odprt betonski vodovod, ki namaka polja in sadovnjake v dolini, tukaj zgoraj pa služi za napajanje in osvežujočo kopel živine ter za hlajenje prevrete pijače planincev. Višje stopiva na dobro utrjeno cesto, ki je v precej boljšem stanju od tiste med Asnijem in Imlilom. Mimo slikovite terasaste vasice Aroumd ter mimo številnih gostišč in okrepčevalnic, ki naju navdajajo z jezo, saj s seboj očitno po nepotrebnem tovoriva kar enajst litrov tekočine, ji slediva na povsem ravno gruščnato dno ogromne ledeniške krnice natančno 2000 metrov nad morjem. Izrazit stranski greben nad zatrepom potiska ozko dolino, po kateri vodi nadaljevanje poti, bolj strmo navzgor pod preperele vršace na vzhodu, kjer se glavni krak doline in z njim tudi najina pot ponovno obrneta v prvotno, južno smer. Naprej ni ovir, mogočno skalno ostenje z manjšimi snežnimi zaplatami v žlebovih in ob vznožju že pripada najinemu cilju, Jebel Toubkal. Tudi sneg naju v območju zahodnega grebena, kjer poteka normalni pristop proti vrhu, ne bo motil, saj ga je celó v senčni severni steni le za vzorec. Oddahneva si, saj sva opremljena povsem poletno.
Dolina je pekel. Divja rečica na dnu se vabeče zaganja čez številne skalne pragove, strma pot pa je vklesana višje v pobočje, kjer nama žgoče sonce vztrajno, korak za korakom, odvaja tekočino, moč in voljo. Premikava se od oreha do oreha, višje gori, kjer dreves zmanjka, pa loviva senco za redkimi večjimi kamni. Na srečo naju še vedno spremlja najin »hladilnik«, v katerega občasno pomočiva turbane in za nekaj minut potopiva kakšno plastenko s pijačo. Na dveh mestih naju presenetita stojnici z osvežilnimi pijačami, vendar ju doseževa povsem izven urnika, saj podjetni domačini niso prilagodili delovnega časa redkim norcem, ki se v največji vročini zgodnjega popoldneva pehamo tod mimo.
Z »norcem« je povezana tudi nenavadna vasica Sidi Chamharouch v zaprašenem kotu pod strmimi stenami in melišči z ogromnimi, v pesku lebdečimi balvani, ki bi morali po vseh zakonitostih narave že zdavnaj pomendrati borne kolibe. Tako kot je pred stoletji ogromen balvan pokopal »svetega blazneža« Sidija Chamharoucha, ki se je podnevi kot pes klatil po okoliških gorah, ob večerih pa se je kot mož vračal prenočevat v rodni Aroumd. Vasica ni tradicionalna berberska vas, ampak predvsem proizvod industrije kiča, ki seveda ni mogla zaobiti svetega kraja. Sem namreč poleg gornikov, namenjenih na streho Maroka, romajo množice maroških vernikov v upanju, da bodo ozdravljeni najrazličnejših bolezni, predvsem pa duševnih motenj. Sveti kraj, grobnica nesrečnega moža-psa, je odprt samo za muslimane. Škoda, saj bi bil tudi prenekateri krščanski svetovni voditelj prepotreben čudežnega zdravljenja. Zato pa si lahko ateisti in tisti, ki prisegate k drugim bogovom, privoščimo vsaj zdravilno kopel v očarljivih rečnih koritcih tik pod vasjo in občudujemo ogromen balvan ob vhodu v grobnico, prav tistega, s katerim je Alahova roka pred stoletji poskrbela za svetost kraja. Snežno bela skala naju je sredi rjavo-rumenega kamnoloma sprva navdušila kot eno največjih svetovnih čudes, potem pa nama je Omar razodel, da jo njegov praded, ded, oče in sedaj on sam vsakih nekaj let sveže prepleskajo. Najbrž bi enako zgodbo slišala v kateri koli izmed preostalih štacun, le pleskarji bi bili drugi.
Nad vasjo se končno počutiva kot v pravih gorah. Na razritem grebenu naglo pridobivava višino, saj je tudi vročina popustila. Nekje na višini našega Triglava naju za obokanim prehodom okoli skalnega raza preseneti možakar, ki kar sredi steze kleše iz skale dragocene bloke ametista. Prav takšne poldrage kamne sva bila spodaj v vasici po dolgem »uspešnem« barantanju kupila od Omarja. Seveda mu nisva verjela, da jih koplje v najbolj nedostopnih stenah, kamor pred njim še ni stopila človekova noga, a kljub temu nisva pričakovala, da njegov zaslužek leži kar na poti.
Višje se greben in dolina na levi zlijeta v obsežno ravan, svet pa čudežno ozeleni. Planinsko kočo Toubkal Refuge, ki stoji na 3207 metrih nad morjem, naj bi uzrla že debelo uro, preden jo bova dosegla, a se kar noče in noče prikazati. Nenadoma, skoraj v trenutku, naju ovije noč. Po na pol prebedenih nočeh v razgretem Marrakeshu bo prenočevanje na prostem več kot 3000 metrov nad morjem kot zadetek na loteriji.
   
***
   
    Prebudijo naju koze, ki so že izdelale bojni načrt in se nama zahrbtno približujejo, da nama bodo požrle spalne vreče. Presenečenje jim ni uspelo, zato mirno pozajtrkujeva in se odpraviva naprej. Še v večji nevarnosti se znajdeva, ko poskušava fotografirati iskalce zlata, ki že navsezgodaj marljivo presejajo šoder ob še vedno mogočni gorski rečici. Napadalno nama mahajo z lopatami, saj nikakor ne smejo dovoliti, da bi fotografije njihovega »skrivnega« nahajališča obkrožile svet.
    Andrejka že pri koči popravi svoj višinski rekord, vendar se počuti tako slabo, da nadaljnje izboljšanje še isti dan ne bo mogoče. Počakala me bo v koči. Le-to sva v jutranjem soncu uzrla že nekaj korakov nad najino očarljivo spalnico, ki sva si jo bila uredila na udobnem, z mahom pogrnjenem balkončku tik nad rečico. Nasploh me je dotedanji potek poti tako očaral, da v povsem razsutem pobočju tik nad kočo nisem opazil slabo utrjene stezice, ki naj bi me privedla v višja nadstropja gore, zato sem se lahkomiselno odpravil naprej proti jugu, kamor me je vodila udobna steza ob deroči rečici.
Nad »alpskim« zatrepom doline, ki ga obdajajo navpične stene štiritisočakov Biginnoussena in Affele na zahodu, mogočni Jebel Ounoukrim z veličastnimi snežnimi grapami na jugu ter predostenje Toubkala na levi, vzhodni strani, se dvigam po napornem cikcaku sicer zgledno utrjene steze proti štiristo metrov višjemu sedlu. Občudujem razgiban skalni greben na levi, ki me bo nad sedlom najkasneje v dobri uri popeljal naravnost na vrh želenega cilja.
   
***
   
    Občutil sem nepopisno tesnobo. Sedlo, za katerim sem pričakoval povsod lahko prehodna pobočja proti vrhu, je le ozka škrbina, ujeta med neprehodna navpična raza. Še pred nekaj minutami sem sanjaril, kako si bom sicer monotono nadaljevanje vzpona popestril z uživaško plezalno turo po zračnem grebenu, sedaj pa zaprepaden strmim v stezo, ki se onkraj škrbine vrtoglavo spušča proti modremu jezerskemu očescu in rumenim saharskim sipinam vsaj dvatisoč metrov nižje. Namesto zložnih peskov se k mojemu očarljivemu grebenčku z vzhodne strani prislanja čokat razbit steber, ki ne ponuja prav nobenega prehoda. Najprej se mi je zdelo, da bom jokal, potem sem izumil nekaj novih kletvic, nazadnje pa sem se stiskajoč pesti in ustnice sesedel v kup nesreče in takšen počakal na dvojico, ki mi je prihajala nasproti iz skrivnostne puščavske doline onkraj škrbine. Potrdila sta moj sum, da sem odcep proti vrhu zgrešil že spodaj pri koči in da je Jebel Toubkal z južne strani neosvojiv.
    Za vrnitev do koče in ponovni poskus v pravi smeri sem bil tisti dan že prepozen, saj po sedemsto premaganih višinskih metrih zagotovo ne bi bil kos še dodatnemu kilometru po strmih meliščih. Privoščim si torej daljše posedanje in razgledovanje po tem neverjetno divjem in skritem kotičku, ki ga po nekaj cigaretah naravnost vzljubim. Celó mogočno južno ostenje Toubkala se mi zdi potem, ko ga obsije opoldansko sonce, precej prijaznejše. Ob ogromni skalni glavi, ki na desni kuka izza tistega zahrbtnega stebra, opazim imeniten prehod na greben, zložen snežni žleb, do katerega vodi z leve stopničast sistem gredin. Če bo tudi spodnja polovica stene, ki jo zakriva oni steber, ponudila takšne presenetljive naravne prehode, bom na koncu morda celó nagrajen za vso površnost in neprevidnost, ki sem ju bil zagrešil tisto dopoldne. Pa poglejmo!
    Da nagrada ne bi bila povsem nezaslužena, je bilo treba najprej opraviti z dvestometrskim sestopom. Če sem morebiti neupravičeno upal in še enkrat ustrelil kozla, bo treba to dolgočasno strmino kasneje oddelati še navzgor. Sprva že tako kaže, saj mi je steber najprej odstrl stometrski navpični skok prav v vpadnici izstopnega žlebu. Skoraj tečem navzdol, da bi čimprej razvozlal uganko, kaj še skriva ogromen kotel med stebrom in tem grozljivim pragom. Končno se prvi odmakne in zagledam prijazno stopničasto steno, prepredeno s številnimi gredami, žlamborji in neizrazitimi stranskimi grebeni. V trenutku jih povežem v idealno smer vzpona. Nisem nikakršen solist in nasploh je moja tehnika plezanja bolj skromna, pa še strah pred novim razočaranjem in slabo pozdravljena nogometna poškodba sta dodala svoje, zato mi je ideal seveda predstavljala čim lažja linija s čim manj nepotrebnimi ovinki, spusti in kakršnimi koli pastmi, torej takšna, ki me bo kar najhitreje varno pripeljala v izstopni žleb, ki je še naprej predstavljal edini lahek prehod na greben.
    Nikakor ne bi želel bralca obremenjevati z nepotrebnimi podrobnostmi nadaljnjega vzpona, ki je bil večidel hoja in ne plezanje. Le na dnu izstopnega lijaka mi nadležno, s peskom pokrito ledišče ni dalo doseči snežnega jezika na desni, zato sem začetek žleba obplezal po strmih ploščah, kjer sem izjemoma otipal trojko. Vsekakor pa je štiristometrski vzpon v precej kaotičnem ostenju zahteval precejšen čut za orientacijo, ki pa me je doslej na srečo le redkokdaj izdal (če odmislim tisto dopoldansko kolovratenje na povsem napačno stran gore). Smer mi je uspelo potegniti natanko tako, kot sem si jo bil zamislil. Sicer pa sem imel v presenetljivo čvrsti skali ves čas občutek, da tod ne hodim prvi, in res sem v drzni škrbini za vitkim stolpom nekje na dveh tretjinah stene naletel na skalnega možica, ki je dokončno razblinil iluzije o prvenstvenem vzponu. Še tega bi mi manjkalo!
   
***
   
    Očak se je očitno odločil, da do skrajnosti preizkusi mojo vztrajnost, saj na robu stene razočaran ugotovim, da me do najvišje točke na obzorju loči še vsaj kilometer zračne razdalje in več kot sto metrov višinske razlike. Široka steza, utrjena od tisočerih čevljev, se leno vije skozi široko gruščnato korito tja daleč v zasnežen kot pod širokim sedlom, kjer zavije v levo na orjaški kup rjavo-rumenega kamenja z od daleč vidnim znamenjem na vrhu – Jebel Toubkal. Stezo bi zlahka dosegel s spustom čez kratko strmo melišče, a bi s tem izgubil še dodatnih sto metrov višine, zato se rajši obrnem naravnost proti sedlu in v lažjem plezanju sledim nagnjenim, z gruščem posipanim ploščam tik pod grebenom. Skalna glava, ki se je tako veličastno sklanjala nad južno steno, je z druge strani le rahlo dvignjen rob omenjene gruščnate kotanje.
    Toubkal še zadnjič strne obrambne vrste in mi postavi na pot pregreto gruščnato pobočje vršne kupole. »Saj tega ni več kot za Piramido ali Kalvarijo,« se vzpodbujam, negotovo pogledujoč navzgor, medtem ko mi velikan sesa še zadnje atome moči in volje. Pri koči sem bil načrtoval, da bom za vzpon potreboval dve do tri ure, zato sem vzel s seboj le dober liter vode, hrane pa povsem nič. Napredujem strašansko počasi, saj ob vsakem petem koraku zdrsnem za tri korake nazaj. Prava kalvarija, a sedaj me nič več ne ustavi. Še zadnji počitek, zadnja kapljica vode iz napol staljene plastenke, zadnja kletvica, zadnji naskok, še ena kletvica – tokrat pa zares zadnja, zadnji korak, kletvica, korak, kletvica ... Ob treh popoldne, šest ur po odhodu izpred koče, se svet zravna, ritem spremeni – nič več kletvic, samo še koraki, koraki in koraki, dokler pri visoki, živo porisani in popisani štiristrani kovinski piramidi tudi teh ne zmanjka. Slaboten vrisk in od utrujenosti zamegljen pogled splavata tja daleč čez brezmejni rumeni ocean.
   
David Podgorelec in Andreja Savič sta v juniju in juliju 2002 preživela 25 dni v Maroku. 28.6. sta se iz Marrakesha odpravila proti vasici Imlil in naprej po normalni smeri na Jebel Toubkal, 4167 m, najvišji vrh Visokega Atlasa. Prenočila sta pri planinski koči 3207 m visoko. 29.6. je Podgorelec po neznani smeri v južni steni (400 m, III/II, 30 st.) splezal na zahodni predvrh in naprej po grebenu na glavni vrh. Savičeva je dosegla višino 3500 m. 30.6. sta se vrnila v dolino.

Komentarji - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji