Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Alpinistični odsek OSTALI ČLANKI
Ogledov: 1917      

 Socialismo o muerte


Dodano: 11.10.2009, Avtor: Andrej Grmovšek

Plezanje na Kubi

    Po blatni rdeči cesti, ki se vije med polji tobaka, se s Tan vračava v mestece Viñales. Polna sva vtisov, obenem pa že »fajn crknjena« od obilice atletskega plezanja. Popoldansko januarsko sonce še vedno krepko pripeka.
Žeja in skušnjava ob pogledu na sočne, zrele grenivke na drevesih ob cesti sta veliki. Ko zavijeva mimo kolib, naju prijazno pozdravi domači »campesino« - kmet. Kljub temu, da znava le nekaj sto španskih besed, pogovor steče brez problemov. Če se ne razumemo, se mu samo smehljava, on pa seveda nama nazaj. Razkaže nama svoj vrt z raznimi citrusi, bananami, mangom, kavo in seveda polje tobaka ter nama postreže z osvežujočimi mandarinami. Povabi naju v kolibo in kmalu nama že »kota« domačo cigaro. Pravi, da ne potrebuje nič več kot svojo kolibo, rum, cigare, ob večerih pa si zabrenka še na kitaro! Easy! Malce kasneje se med oblački dima le vrneva v Viñales. Pred večerom bi rada obiskala še eno steno.
   
Sami previsi, sami kapniki!

Viñales je nekaj tisoč prebivalcev veliko mestece v zahodnem delu Kube, v pogorju Sierra de los Organos. Pravzaprav ne leži v kakšnem pravem, velikem gorovju, ampak v razgibani kraški pokrajini, posejani s spektakularnimi mogotami – kraškimi kopastimi in koničastimi vzpetinami, ki se dvigajo iz uravnanih polj koruze in najboljšega tobaka na Kubi ter seveda tudi na svetu. Pokrajina je zares slikovita in temu primerne so tudi množice turistov, ki soglašajo, da je to najlepši del Kube. Med turisti pa je v zadnjih letih tudi vse več plezalcev. Vzrok je obilica »odštekanih« kraških sten, primernih predvsem za športno plezanje. Ob njih se zaiskri oko prav vsakemu plezalcu.
    Tudi, Jirži, poljski Kanadčan, ni bil izjema. Pripotoval je šele prejšnji večer in med potjo do zadnje stene, kjer smo pred večerom splezali še eno smer, sva mu razkazala nekaj sten, kjer sva telovadila prejšnje dni. »Fucking good! I haven't seen something like this before! That's amaizing!« Čeprav se je »hvalil«, da je v zadnjih letih opremil ogromno smeri v tajskih plezalskih »rajih«, česa takega še ni videl. Sami previsi, sami kapniki!
    Plezanje v takih, izredno previsnih in hkrati zelo razčlenjenih stenah je seveda zelo dobro, ima pa tudi nekaj slabosti. Z njimi sem se seznanil že prvi dan plezanja v Viñalesu. Večina sten je namreč daljša kot 30 metrov, najdaljše smeri pa premorejo do šest raztežajev. Stene se začenjajo v pobočjih nad polji, nato pa prevesijo in visijo daleč nad vznožje. Tako sem se po dveh kratkih raztežajih, po 50 metrih plezanja, znašel na vrhu stene, obenem pa tudi kakih 100 metrom nad poljem. Navpičen spust po vrvi bi me peljal po zraku daleč mimo vznožja, oziroma mesta kjer sem začel plezati. Tako mi ni preostalo drugega kot da sem plezal in se vlekel od svedra do svedra še navzdol čez vse preklete previse!
   
Socializem v ritmih sona

Seveda pa na vse plezalske probleme pozabiš ob večerih, v mestu, med Kubanci. Glasba je sestavni del kubanskega življenja, z njo pozabijo na vsakodnevne probleme. Pravzaprav se njihovo življenje odvija kar v ritmih. Glasbeniki na ulici, v barih, zvečer, podnevi; ritmi tradicionalne glasbe sona, salse, rumbe za turiste, za prijatelje, zase. Pleše se vsepovsod, na ulici, v baru, za šankom, v trgovini. Nasmejani, prijazni ljudje. Pa vseeno revni, brez mnogih pravic, omejeni z ostro socialistično diktaturo. Hrano lahko kupijo za simbolične cene s posebnimi karticami: mesečno na osebo 2,5 kg riža, 0,5 kg fižola, 270 g soli, 14 jajc, mleko samo za otroke do sedmega leta, govedine 1-2 kg letno ... Za karkoli več je potrebno na odprtem trgu odšteti 20 krat več, to pa si večina Kubancev s povprečnimi mesečnimi plačami okoli 15 USD ne more privoščiti. El Presidente, tovariš Castro, nadzira vse pore življenja. Uradov njegovega Komiteja za obrambo revolucije je mnogo več, kot je prodajaln z živili, in drugače misleči hitro končajo v političnih zaporih, izgnanstvu ali onostranstvu.
Ameriški plezalci so eno izmed smeri, ki so jih opremili v Viñalesu, poimenovali Socialismo? Oh! Muerte – Socializem? Oh! Smrt. Ime je posmeh kubanski državni paroli Socialismo o muerte – socializem ali smrt, vendar pa smer kubanski plezalci raje imenujejo Prijateljstvo. Kubanskih plezalcev pa tako ali tako ni kaj veliko. Pravzaprav nič čudnega. Kako pa naj pridejo do plezalne opreme? Kupiti je na Kubi tako ali tako ne morejo, pa še denarja nimajo. Tako lahko plezajo le s tistim, kar so dobili od tujih plezalnih kolegov. Včasih pač kar v škornjih, brez plezalnega pasu, celó brez vrvi ...
Nekako jasno je, da Kubanci niso tisti, ki so opremili domača plezališča. V stenah Viñalesa so začeli plezati Američani, prve smeri so nastale šele pred tremi leti in do danes jih je na področju s skoraj neomejenimi možnostmi le kakih 50, 200 raztežajev. Večina jih je opremljena s svedrovci, za nekatere pa potrebujete tudi tradicionalno varovanje. Mnogo smeri je previsnih, nekaj področij pa ponuja tudi vertikalno plezanje. Seveda pa je plezanje v Viñalesu šele v povojih. V večini sten je le nekaj smeri, pa četudi so velike za nekaj Mišk. Pravzaprav je največji problem ugotoviti, kje v steni se nahaja kaka smer! Večina sten je v bližini mesta, do njih pridete s prijetnim sprehodom, za dostop do nekaterih nekaj kilometrov oddaljenih področij pa je najprimernejše kolo. Z malo iznajdljivosti si ga lahko sposodite od kakega domačina.

Avtobiliski muzej na prostem

Kolo ni najimenitnejše, vsekakor pa je daleč najbolj pogosto prevozno sredstvo na Kubi. Nekako na drugo mesto po pogostosti spadajo konjske vprege. Le teh je predvsem na deželi vse polno. Pri proučevanju kubanskega voznega parka je hitro razvidno, da je zelo bodeče pomanjkanje nafte. To je začelo pestiti Kubo predvsem po razpadu Sovjetske zveze. Prej so Sovjeti z nafto bogato plačevali ogromne količine kubanskega sladkorja, danes pa Rusi kupujejo sladkor drugje in Kubanci morajo goniti svoje bicikle. In avti? Teh res ni toliko kot v zahodnem, motoriziranem in z avti zasičenem svetu. Vseeno pa so ena največjih atrakcij Kube. Slaba polovica avtov je sovjetskih, torej so to Moskviči in Lade, nekaj malega je novejših avtov, predvsem japonskih, ki jih smejo kupiti le tuje firme. In tretji del, slabo polovico, predstavljajo prave ladje na štirih kolesih, ameriški avtomobili, ki so bili izdelani pred letom 1960! Pozneje so namreč ZDA uvedle trgovsko blokado in avtov več ni bilo mogoče uvoziti. Večina jih je skrbno vzdrževana in predstavlja zares prestižno premoženje izbranih Kubancev. Ponavadi se v njih prevažajo cele družine, tudi po osem in več ljudi in mnogokrat imaš na cesti občutek, da si se vrnil v ameriške filme iz šestdesetih!

Pohitite!

Kakorkoli obisk Kube ni zanimiv samo zaradi plezanja! Časi se spreminjajo, Castro se stara, socializem najedajo črvi, turizem je vse bolj množičen in prav turizem ponavadi pokvari prisrčne in srečne domačine. Verjetno bo v naslednjih letih na Kubi nastalo ogromno plezalnih smeri in plezalna ponudba bo bistveno bogatejša. Spremenila pa se bo tudi Kuba in Kubanci. Če želite občutiti eno zadnjih socialističnih enklav in doživeti temperamentne in pristne Kubance ter se hkrati dobro naplezati, morate pohiteti!

Plezalni info Viñales, Kuba

Prevozi:
- z letalom do Havane; z avtobusom do Viñalesa (2x dnevno, 3-4 ure, 8-12 $) ali rent a car (od 50 $ dnevno) ali taksi (od 30 $),
- do plezališč peš, rent a kolo pri domačinih (znajdi se), taksi.
Bivanje:
- nešteto Casas Particulares v mestu (privatne sobe pri domačinih, spite v njihovem stanovanju, jeste za njihovo mizo in imate možnost spoznati prave Kubance; so zelo gostoljubni; po želji vam pripravijo zajtrk (2 $) in večerjo (5-10 $), (10-20 $ za dvoposteljno sobo),
- bungalovi Campismo dos Hermanos, izven mesta (5 $ po osebi).
Plezanje:
- približno 10 sten s smermi in še ogromno možnosti; okoli 50 smeri, do 6 raztežajev, skupaj 200 raztežajev, večina opremljena s svedrovci,
- apnenec, predvsem previsi s kapniki in luknjicami, tudi razčlenjene ostre plate,
- najugodnejši čas pozimi, ko je na Kubi manj padavin in je hladneje (20 –30˚C), kljub temu je čez poldne na soncu prevroče,
- stene so obrnjene na vse nebesne smeri in vedno lahko poiščete senco,
- POZOR! Mnogo komarjev - prinesite Autan,
- na Kubi je še več področij z zanimivimi stenami, ki še niso opremljene; nekaj smeri je opremljenih v bližini Havane in Santiga de Cuba.
Internetni info:
 http://www.cubaclimbing.com

Komentarji - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji