Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Alpinistični odsek OSTALI ČLANKI
Ogledov: 1942      

 Samotna zgodba z andskega šesttisočaka


Dodano: 11.10.2009, Avtor: David Podgorelec

Prihod v Limo je pomenil slovo od soplezalca, s tem povezano delitev opreme in kovanje novih načrtov.

Odprava je bila toliko kot zaključena, saj me je nanjo spominjala le še gora reklamnih majic z lično lamico v srčnem predelu. »Andes 2001« sva dokončno pokopala med 24-urno vožnjo iz Cuzca v Limo, čeprav je začela umirati že tedne nazaj, in moje plezalske ambicije so ob razpolovljeni navezi in opremi znatno skopnele. Ni veliko manjkalo, pa bi preostanek svojega bivanja v Peruju preživel povsem dopustniško. Mistična Nazca, ribiški Pisco, bela Arequipa, kondorji nad kanjonom Colca, tjulnji in pingvini otočja Balestas, osupljivo zelenilo nasadov banan, pomaranč in sladkornega trsa med sivim oceanom in rumenimi puščavskimi peski so bili nadvse mamljivi in celo Lima, najbolj grajana prestolnica na svetu, mi je bila vsled olajšanja, ki ga je prineslo predčasno Benovo slovo, iz ure v uro bolj pri srcu. Vendar sta me zgoščena kri, ki sem jo bil prinesel iz bolivijskih gora in bi jo bilo škoda »pokuriti« na meglenem Pacifiku, in večletno hrepenenje gnala naprej in navzgor – v gorske doline pod bele velikane. Srce in razum, ki kar prevečkrat vlečeta vsaksebi, sta bila tokrat enotna in ker se na srečo prištevam med tiste bolj starokopitne alpiniste, ki jim dolgi pohodi po planinskih poteh in brezpotjih ne predstavljajo le nujnega zla pri dostopih do sten in pri vrnitvah iz le-teh, sem se končno znašel tam, kjer naj bi se nadaljevala pokopana odprava – v Huarazu. Sledil je dan za kompletiranje zdesetkane opreme, za nakup hrane in za preverjanje doma zbranih informacij o cilju mojega prvega izleta v gore Bele verige.
Več razlogov me je vleklo k Alpamayu. Med perujskimi cilji razpadle odprave se mi je zdel sedaj, ko sem se nepričakovano znašel v vlogi solista, prav Nevado Alpamayo najprimernejši. Klasična Ferrarijeva smer se mi ni zdela ne prestrma ne pretežavna za moje sposobnosti in izkušnje, je povsem snežna oziroma ledna, kar mi prav tako ustreza, zaradi velike popularnosti pa je tudi opremljena s sidrišči za spust po vrvi. S svojimi 350 višinskimi metri tudi ni pretirano visoka, kakor tudi vrh s 5947 metri nadmorske višine ne. Hkrati pa sloves ene najlepših gora na svetu zahteva, da jo vsak pravi andinist prej ali slej uvrsti med svoje cilje. Ta sloves je tudi napovedoval, da v steni, v kolikor se je bom seveda sploh lotil, ne bom sam, kar se mi je, čeprav sem sicer ljubitelj manj obleganih ciljev, zdela v danih okoliščinah velika prednost. Gori v prid je govorila tudi precejšnja odmaknjenost od izhodišč, tako da sem si že od dolgega dostopa in sestopa obetal veliko užitkov in pričakovano zadoščenje tudi v primeru, če sploh ne bom plezal. Nenazadnje pa prav blizu Alpamaya, nad skupnim višinskim taborom, raste v nebo tudi mogočni Quitaraju, ki bi morda lahko potešil še mojo vse bolj izmikajočo se željo, da se s potovanja vrnem tudi s kakšnim šesttisočakom.
Seveda so bile vse to tisti torek, 17. julija, še komaj kaj več kot sladke sanje, ki pa so v noči pred odhodom postale tako prepričljive, da sem zjutraj zaspal. Obdolžil sem novo budilko s tržnice v Limi, ceneno ročno uro z alarmom, ki naj bi mi v prihodnjih dneh tudi v hribih nadomeščala nepogrešljivi Benov instrument z višinomerom, termometrom in vso ostalo merilno tehniko, a sem se hitro pomiril ob modri misli, da bo jutri še en dan, in še dodatno ob ugotovitvi, da so gore to jutro zagrnjene v zlovešče oblake ter da tudi v Huarazu neznosno piha.
Ponovljeni odhod v četrtek, 19. julija 2001, je bil potem uspešen tudi po zaslugi povsem sveže budilke (čeprav tudi ona »izdajalska« še danes pridno zvoni, saj sem jo bil v evforiji tistega torkovega večera navil za bujenje ob šestih popoldne namesto ob šestih zjutraj). Ob osmih me je mikro, nekakšen taksi-kombi, že odložil v Carazu, kjer sem po vmesnem presedlanju v taksi- moped, v katerem me je še posebej navdušil avtoradio, do minute točno ujel odhod mikra v Cashapampo. Po poldrugi uri vrtoglave vožnje sem ob 10.15 v spremstvu mulovodca Misaela in transportnega konjička Mie že stopal po mehkih travah ob žuboreči rečici proti srhljivi, s strmimi stenami obdani soteski, ki tik za idilično, s skrbno obdelanimi terasami obdano vasico zapira vhod v 20 kilometrov dolgo gorsko dolino Santa Cruz. O kakšnih snežnikih ne duha ne sluha, zato pa mediteransko vzdušje z osupljivim cvetjem, kaktusi, evkalipti in cedrami 300 metrov nad temenom našega očaka Triglava …

***

Hoja po ravnem me že nekoliko dolgočasi. Pisana nižinska vegetacija se je umaknila, tudi travnata preproga je revnejša, ponekod celo povsem gola. Prisojna vznožja Artesonraja se sicer bohotijo v živo rdečem cvetličnem plašču, noviteti drugega dneva poti, bližje stezi pa prevladujejo nekakšni regrati. Le ob potoku, ki si nad zadnjima pritokoma, tistim iz Quitacocche in mogočnim slapom iz desnega dela Artesonraja, ne zasluži več naziva rečice, se vegetacija zgosti v težko prehoden gozd lupinusov. Slikovita indijanska domišljija je prav po teh nežno vijolično cvetočih grmičih poimenovala mogočno goro v ozadju, Taulliraju. Le-ta zaradi svoje nedostopnosti ne vzdrami moje domišljije, zato pa se korak za korakom oziram zdaj proti desni, kjer mora izza čokatega podstavka vsak čas pokukati vitka vršna ostrica šesttisočaka Artesonraja, zdaj proti levi, da ne bi zamudil prvega pogleda na moj Alpamayo.
Prikaže se sredi tristometrskega skoka, kamor nas kmalu popelje zložna serpentinasta steza, ki nikjer ne izdaja resnične strmine pobočja. Za enim izmed desnih ovinkov, ko je moč po zaslugi slikovite soteske, ki razgrne visoko strmo pobočje, pokukati tudi v zgornja nadstropja, se onstran razbitega ledenika zaganja kvišku kaotično razbrazdana ledna piramida – Alpamayo. Sicer bo ugotovitev velikega poeta Andov Tineta Miheliča, da »najlepša gora na svetu« obrača proti dolini Santa Cruz in njeni stranski krnici Arhuaycochi, v katero pravkar vstopam, svojo estetsko najmanj dovršeno stran, kar držala, pa vendar sem nemalo presenečen nad bogatim čipkastim okrasjem, snežnimi in lednimi kristalnimi gobami, ki se čudežno drže navpične ali celo previsne skale. Žal med svojim tokratnim obiskom ne bom videl neprekosljive koničaste bele piramide, kakršna se gora kaže s severa, zato pa se že veselim presenetljive igre barv in senc, ki jo bo večerno sonce zaigralo v harmoniki podobni jugozahodni steni, ki predstavlja cilj mojega izleta.

***

Šotor sem postavil že v trdi temi, saj se je predvidenih pet ur hoje do višinskega tabora na sedlu Alpamayo – Quitaraju po zaslugi tridesetkilogramske kredence na ramenih več kot podvojilo. Hudo sem ga polomil, ker nisem vsaj do tabora na moreni tovoril v dveh rundah, saj sem s sedanjo, očitno napačno taktiko že tam na slabi polovici poti presegel čas, predviden za celotno dnevno etapo. Še bolje bi bilo včeraj poseči malo globlje v mošnjo in pregovoriti Misaela, da bi mi pomagal do resda neuglednega, pa vendar precej bolj priročnega tabora na moreni. In nenazadnje bi lahko danes zjutraj krenil bistveno pred deveto uro, namesto da sem v baznem taboru čakal na sonce. A kdo bi si mislil, da bo preprosti račun »9 + 5 + rezerva« v teh višinah postregel s tako presenetljivim rezultatom? Kakor koli že, nič ne bo z nočnim naskokom na Alpamayo, vsaj to noč ne, in posledično se lahko tudi že obrišem pod nosom za enim izmed obeh vrhov. Skope zaloge hrane, tobaka in predvsem plina zagotovo ne bodo zdržale dodatnega dneva. Sneg je povsem suh, tako da bo kuha še dodatno potratna …
Tudi za spanjem se lahko to noč nekje obrišem, čeprav se mi pretirano zvest šotor kar naprej lepi na obraz, da bi me obvaroval pred orkanskim vetrom. Šele proti jutru, ko bi moral biti že visoko v steni, se vihar in moja platnena hiša za spoznanje umirita ter prepustita skrb za mojo nadaljnjo nespečnost sosedom. Nemški veterani še posebej vztrajajo, da bi se mi prikupili, saj kljub dvema kuharjema in razkošni jedilnici potrebujejo kar dve uri, da se končno odpravijo …
Zbudim se točno opoldne. Če ne bi bil že petnajst ur na hrbtu, bi me nanj gotovo položil prvi »jutranji« pogled na plan. Ko odstrem »kombinežo«, se namreč skozi počeno zadrgo zunanje plasti šotora nagiba nad tabor edinstvena jugozahodna stena Alpamaya v domala vsem svojem blesku. Bel trapez v milijonskem soju migetajočih zvezd, ki jih veter pometa s platoja in iz sten, sonce, ki se še ni prebilo na to stran gore, pa jih zlato obarva v višavah temno modrega neba. Prizor za bogove je tako blizu, da lahko celo razpoznam barve na oblačilih četverice alpinistov, ki se v vpadnici najvišje točke vzpenjajo v fantastični Francoski smeri …
Dan prisilnega počitka se že nagiba proti večeru, sam pa še vedno ne vem, katerega cilja se bom jutri lotil. Vse popoldne pridno kuham juhe in čaj za sproti, slednjega tudi za ponoči in za ves naslednji dan, vmes pa opazujem naveze v obeh stenah. Quitaraju me bolj privlači, vendar me skrbi počasno napredovanje obeh navez, ki šele ob štirih popoldne dosežeta vršni greben. Očitno ni tako enostavno, kot je videti, a vsaj preživeli so vsi štirje, kar pomeni, da so temperature dovolj nizke, da severna stena tudi podnevi, ko je večidel obsijana s soncem, dopušča razmeroma varno plezanje. Če je niso oni štirje podkupili, kar ne bi bil v Peruju nikakršen čudež! A tudi to je nenazadnje koristen podatek ... Sicer pa tudi množice v Alpamayu niso bogve kako eksplozivne. Od Nemcev sem itak pričakoval, da bodo za ves dan zakupili Ferrarija, tako kot so si ponoči prilastili tabor, zato pa navezi, ki sta se lotili zahtevne Francoske smeri, presenetljivo veliko »štrikata« že v spodnjem, zložnejšem delu.
Poimenovanje smeri v jugozahodni steni Alpamaya je precej nedorečeno. Steno namreč od vznožja do vršnega grebena para kakšen ducat ledenih žlebov, še več pa je takih, ki se zgoraj izgubljajo v navpičnih stopnjah vmesnih reber, se zlivajo s sosednjimi kanali v enovito strugo, nekateri pa se tudi cepijo v še bolj razvejano nadaljevanje. Ob tem stena z leti le v grobem ohranja svoj po vsem svetu prepoznaven videz, v resnici pa se iz leta v leto močno spreminja, kakor si pač izbirajo svoje poti plazovi. Pa pri tem nimam v mislih le velikega podora, ki je v začetku devetdesetih let minulega stoletja zelo detajlno počistil ledeno okrasje desne spodnje četrtine stene, pač pa se posamezni žlebovi tudi sicer selijo levo ali desno, stari kanali izginjajo, nastajajo novi, izbiro linije vzpona pa navezam običajno šele na licu mesta določajo še prehodnost krajne poči pod steno, naklonina, višina in posledično težavnost prehodov med vršnimi seraki in opastmi ter predvsem morebitni sledovi predhodnikov. V vsej tej zmedi se je Francoska smer sčasoma »razrasla« čez celoten višji in zahtevnejši desni del stene, medtem ko nekoliko nižji in lažji levi del običajno površno enačimo z zgodovinsko najpomembnejšo smerjo v steni, Italijansko oziroma Ferrarijevo smerjo. Glede na vse povedano, najbrž ni čudno, da se Ferrari letos pleza precej levo od originala, tam, kjer menda poteka za odtenek težja Baskovsko-francoska smer, medtem ko pri Francoski smeri itak nikoli ni bilo jasno, ali morebiti ne sovpada z malenkost starejšo Jugoslovansko smerjo, ki so jo v letu 1989 v sestopu splezali Kranjčani med povratkom z uspešne ture v dotlej deviški južni steni. Kakorkoli že, polžja hitrost napadalcev Francoske ali katere koli že smeri, priča, da so časi, ko so se smeli desnega dela stene lotiti le najboljši plezalci, očitno minuli ...
Lep dan, ki ga je kazil le močan veter, je napovedoval, da se bom v prihajajočem večeru uvrstil med tiste blažene izbrance, ki jim je bilo dano videti enega izmed največjih čudes narave – festival barv v jugozahodni steni Alpamaya. In res sem bil kmalu priča nepozabno lepe predstave. Najprej je nebeški slikar poudaril sence, ki so se v obliki modrih trakov zarisale desno ob rebrih, potem pa je celotna kulisa začela bolj in bolj rumeneti. Ne vem, kolikokrat sem pomislil, da lepše pa ne more več biti, a so se plameni v steni še kar in kar razplamtevali. Rumena se je prelila v oranžno in sence so se rdeče obarvale, kar je pomenilo vrhunec spektakla. Potem je jela stena naglo ugašati. Za kratek čas si je nadela še rožnato pregrinjalo, nato pa povsem zbledela. Odhajajoče sence so razlile svojo modrino čez vse njeno obličje, nam, ki smo otrpli strmeli v to fantastično igro narave, pa napovedale ledeno mrzlo noč ...
Neskončno lep prizor me je ovedel, da se jutri podajam v nekaj velikega, in posledično odgnal spanec. Še vedno me je mučila dilema. Alpamayo ali Quitaraju? Po tem, kar sem videl danes, so moje možnosti na prvem bistveno manjše. Ali si bom brez naveze sploh drznil napasti krajno zev? Severna stena Quitaraja je resda skoraj dvakrat višja, zato pa veliko prijaznejša. Le čez spodnji del bo treba pohiteti, da ne dobim za vrat kakšnega granitnega bloka. Danes je bilo Američanom prizanešeno tudi v največji sončni pripeki. In še nekaj me je vleklo h Quitaraju. Če se vrnem v dolino brez Alpamaya, me bo hrepenenje še kdaj potegnilo pod to fantastično goro, medtem ko Quitaraju, ki je le eden izmed mnogih povprečno lepih šesttisočakov Bele verige, skoraj zagotovo ne bo zadosten magnet … Pa naj odloči žreb. Sodo število cigaret, ki jih še premorem, za šesttisočaka in liho število za pettisočaka. Ena, dve, tri … devet, torej Alpamayo! Polasti se me nepopisna tesnoba. Tesnoba in strah! Ne zdržim več v šotoru, moram ven.  Zrem v zloveščo temo, ki je pogoltnila obe gori, in kadim. Morda pa sem se zmotil pri štetju! Ena … tri … sedem, osem! Neverjetno, vendarle Quitaraju! Hura! Tako se dela, tako je prav …

***

Pravzaprav so se glavne težave zvrstile še pred dejanskim pričetkom vzpona. Potem, ko sem včeraj do zadnjega kolebal, kateri cilj je prikladnejši, sta mi jo ponoči ponovno zagodla veter in mraz. Pomanjkanje spanja še ni bilo posebej kritično, saj sem se za silo naspal včeraj dopoldne, a mraz mi je vztrajno nažiral že itak načeto voljo. Ob štirih zjutraj sploh nisem čutil prstov, ko sem brez rokavic s težavo nataknil dereze, zato sem se drgetajoč in tuleč vrnil v šotor. Poldrugo uro kasneje je bil položaj še manj znosen in rezultat temu primerno klavrnejši. »Čemu se sploh tako ženem, saj nisem več na odpravi, ampak le še na dopustu?« me je spet zajemalo že tolikokrat občuteno malodušje. Potegnil sem termovko iz nahrbtnika in mahoma izpil polovico dragocene tekočine, ki sem jo hranil za naporen vzpon. Zjutraj bom zbežal v dolino! Olajšan težkega bremena negotovega vzpona brezskrbno zaspim ...
Sončno brezvetrno jutro me ne pusti ravnodušnega. Brez pomislekov pograbim nahrbtnik in zdrvim navzdol, vendar ne v dolino, kot sem sklenil pred nekaj urami, pač pa na zložen ledenik, ki me v slabi uri privede pod vznožje severne stene Quitaraja. Širok snežni žleb je v Shermanovem vodniku primerjan s Pallavicinijevim ozebnikom v Grossglocknerju in primerjava je zelo na mestu. Tako kot njegov koroški dvojnik, je tudi perujski »Pallavicini« spodaj po vsej širini preklan z navidez zahtevno, v resnici pa razmeroma lahko prehodno razpoko. Nad njo me sprejme čvrsto snežno pobočje enakomerne naklonine 45 do 50 stopinj. Le dve razpoki, na las podobni tisti ob vznožju, in ozke poličke, ki so jih včeraj na varovališčih izdolbli Američani, kot naročene zmotijo monoton ritem vzpona. Vsakih 60 metrov hvaležno stresam vse bolj razbolele okončine.
V globini pod seboj opazim dvojico plezalcev, ki pa kmalu izgineta. To bosta Švicarja, ki taborita kar spodaj na ledeniku. Očitno sta se ustrašila skalnega rebra na desni strani, ki se v obliki skladovnic nestabilnih kamnitih blokov nevarno sklanja nad žleb, ali pa morda kosov ledu, ki jih občasno pošiljata navzdol moja cepina. Škoda, ob kratkem kramljanju spodaj na ledeniku sta se mi zdela prijetna fanta. Razveselim se, ko ju višje spet opazim v nekoliko položnejši ledni smeri desno od omenjenega rebra. Modro sta se bila odločila za varnejšo varianto ...
Po dveh urah si oddahnem, saj so grozeče skale pod menoj. »Ameriško« poličko predelam v skoraj udoben balkonček in si privoščim edini daljši počitek v steni. Prestrašim se, ko ugotovim, da je nočno mencanje zahtevalo davek. Termovko s čajem sem namreč pozabil v šotoru. K sreči je vršni greben že tako blizu, da morajo tudi limete, ki jih pomakam v sneg, in bomboni zadostovati ...
S Švicarjema skoraj sočasno izplezamo. Do vrha imam nekaj metrov bližje, vendar se povsem dehidriran in vsega naveličan zgrudim na nahrbtnik ter ju spustim mimo. Zadnji metri pod grebenom so me pošteno zdelali. Stena se je postavila pokonci, sneg pa se je neprijetno zmehčal in prevlekel z nekakšno čudno šumečo brozgo. Kar naprej sem prestopal iz žlebiča v žlebič, dokler nisem spoznal, da so razmere v vseh enako obupne. »Kot bi plezali po polivinilu,« smo soglašali s Švicarjema ...
Privoščim si še zadnjo limeto in potem, ko fanta zdrvita proti bližnjemu vrhu, si prižgem še cigareto. Pa ne da bi mi bilo pred njima nerodno kaditi na 6000 metrih, le cigaret mi že zmanjkuje, do civilizacije pa me ločita še vsaj dva dneva. Onadva mi vztrajno mahata z vrha in se nikakor nočeta vrniti, da bi jima lahko počasi sledil navzdol. Moje misli so že v taboru, prav nič me ne vleče na tisti kucelj. Aha, želita, da bi ju fotografiral. Zberem se in čez tri minute stojim na temenu svojega prvega šesttisočaka. V ponedeljek, 23. julija 2001, ob 14. uri, točno pet ur in pol po odhodu iz tabora, kar do minute natančno ustreza času iz Shermanovega vodnika, si navdušeni čestitamo in drug drugega tolčemo po ramenih. Lepo si je takšne trenutke sreče deliti še s kom, pa četudi le z bežnima znancema, ki ju najbrž nikoli več ne bom srečal. »Takšen solo vzpon pa ni kar tako,« poveličujeta moje dejanje, sam pa pravim, da sta tudi onadva na nek način solirala, saj sta bila sicer navezana, a se nista prav nič varovala. Pravita, da sta imela vrv pač pripravljeno za primer, če bi naletela na večje težave, pa tudi med sestopom jima utegne koristiti. Ni kaj oporekati, pa tudi sestop bo žal dokazal, da sta imela hudičevo prav. Poslikam panoramo in vse relikvije, s katerimi so me doma oborožili prijatelji, da bi me varovale pred zlimi demoni, ter se odpravim ...
Dolgo se obiram nad strmim skokom, kjer se je treba v izpostavljeni prečnici v severnem boku grebena spustiti na dvajset metrov nižjo ramo. Tam spodaj se razvezujeta Švicarja, saj po vodničku ne gre pričakovati nikakršnih težav več. Sam pa visim v pršiču naklonine sedemdesetih stopinj, spodaj pa šeststometrski ledeni tobogan. Brrrr...! Za cepinoma zasadim v mrzlo moko še roke do ramen in po milimetrih napredujem proti desni navzdol. Švicarja sta že dvesto metrov nižje, ko dosežem odrešilno ramo. Tečem navzdol, da bi ju morebiti ujel, saj se nad goro zgrinjajo zlovešče megle, pomrznjen sneg pa ne izdaja nikakršne navzočnosti predhodnikov. V obupani bitki s časom in vremenom prezgodaj zavijem z grebena v desno. Kmalu se znajdem v strmi steni, o kateri ni bilo v opisu zahodnega grebena niti besede. Najbrž bi bilo bolje sestopiti kar po smeri vzpona, a poti nazaj ni ...
Manjših razpok, ki jih je moč preplezati ali kar prestopiti, ne štejem več, zato pa najbrž nikoli ne bom pozabil dveh večjih, ki sta mi pošteno zabelili turo. Prvo, široko poldrugi meter, po zaslugi prav toliko privzdignjenega zaletišča in varnega izteka na manjšem balkonu elegantno preskočim (brez padca), zato pa pri drugi ne gre drugače, kot da zabijem snežno sabljo in se po vrvi negotovo spustim čez desetmetrski navpični rob. K sreči sem si na vrvi uredil tudi prsno zanko, saj sem se potem še kar nekaj časa zibal nad globeljo, preden sem dosegel tri metre oddaljen spodnji rob. Prav blizu sem zagledal gaz, ki me je bila zjutraj privedla pod steno ...

***

Počitek traja le do polnoči. Hudo me žeja in še bolj zebe. Poskusim kuhati, a je plina le še toliko, da natalim kakšna dva decilitra vode. Ledeno mrzlo jo v trenutku izpijem … Proti četrti uri še vedno ne spim. Odločim se, da je isto, če me zebe v šotoru ali zunaj, ter se odpravim proti Alpamayu. Ne vem, od kod mi toliko odločnosti. Presenečen opazim, da je zunaj razmeroma toplo, a precej oblačno. Čez uro sem na vstopu v Ferrarijevo smer (kasneje bom izvedel, da se letos plezana varianta pravzaprav imenuje Baskovsko-francoska smer). Kmalu prične snežiti. Žleb je bolj »špancirski«, sneg pa bistveno mehkejši kot včeraj, tako da lahko počivam, kadar se mi zahoče. Sicer pa vsakih petdeset metrov naletim na udobno stojišče, opremljeno za spust po vrvi. Dvakrat je sidrišče urejeno celo s po dvema snežnima sabljama.
Kakšnih 50 metrov pod grebenom se žleb postavi pokonci. Nov sneg vztrajno drsi navzdol, mi leze v oči, usta, nos in za ovratnik. Spustim se na varovališče in ob edini še preostali cigareti razmislim, kaj mi je storiti. Odseka nad menoj si ne bom upal nenavezan plezati navzdol, toda sidrišča za spust so narejena za naveze z dvojno vrvjo, sam pa premorem le eno. Očitno bo treba nekje vmes poskrbeti za dodatno sidrišče. Ali mi bo edina snežna sablja, ki jo še premorem, sploh koristila v strmem ledu naklonine nad 60 stopinj? Sicer imam še nekaj lednih vijakov, ki pa so predragi, da bi jih puščal v dobro opremljeni klasiki. In nenazadnje, kaj pa bom sploh imel od tega, da v snežnem metežu in vidljivosti, ki ne seže niti do tabora pod steno, stopim na »najlepšo goro na svetu«? Ne, ta užitek si bom rajši prihranil za kakšno drugo priložnost, ki jih spričo moje zaljubljenosti v Ande gotovo ne bo manjkalo. Prijetna družba bo takrat odprla šampanjec na snežni konici, ki se bo kopala v jutranjem soncu ...
Ob osmim zjutraj s težavo najdem šotor. Mračno je kot sredi noči, naletavajoči sneg pa je skoraj povsem zametel stopinje. Okoli desetih prisopiha navzgor Nemec. Treba bo izkoristiti njegove stopinje! V snežnem metežu naglo spakiram in zbežim v dolino. Sredi oblaka, ki je zagrnil tabor, mi ni dano, da bi še enkrat uzrl veličastni obličji gora, ki sta mi v zadnjih 24 urah milostno naklonili nepozabni doživetji.

***

Črne sohe evkaliptov se leno pozibavajo čez z milijoni zvezd posejan svod najlepše spalnice na svetu. Topel zimski večer na višini 3200 metrov me po treh morastih nočeh v višinskem taboru bolj spominja na kakšno pakleniško veseljačenje kot pa na dan, ki sem ga začel tam visoko zgoraj v ledenem kuloarju Alpamaya. Postlal sem si na travniku za vasjo, malo vstran od šotorske vasi nemških veteranov, ki bučno proslavljajo vrnitev iz hribov. Tokrat me hrup, ki ga možje in žene v modrih adidasovih trenirkah in z napisi »Alpamayo 2001« na hrbtih ustvarjajo s svojim razglašenim prepevanjem, nazdravljanjem in šalami, prav nič moti, saj sem tudi sam nadvse židane volje ob ponovnem snidenju s pivom, hrano, cigaretami in temperaturami nad lediščem. Počasi srebam že tretjo »buteljko«, kot smo pred leti poimenovali 0,7-litrske steklenice perujskega in bolivijskega piva, grizljam napolitanke, občasno prižgem kakšno cigareto in se strmeč v nebo še kar naprej čudim neverjetnemu scenariju minulega dne ... Še enkrat se spomnim prvega zmagoslavja in verjetno največjega olajšanja v vseh teh dneh, ki sem ju občutil, ko sem pospravil dereze na robu ledenika. Tam, kjer bi si s prijatelji najbrž še zadnjič segli v roke po uspešni turi, sem se ovedel, da so me imele gore še enkrat več rade in me milostno prepuščajo varni stezici, ki me bo v dveh dneh privedla v dolino ... Spomnim se, kako sem se dve uri kasneje preklinjajoč sneženje in neskončno težak nahrbtnik opotekel v bazni tabor, kjer me je čakala še dodatna prtljaga, v kateri ni bilo nič razen nove odvečne teže. Ponovno otovarjanje je predstavljalo še zadnjo bridko izkušnjo na poti, saj je šlo poslej vse kot po maslu … Kot otrok sem se veselil dežja, ki me je sicer prisilil, da sem pol ure vedril v zavetju cedrovih krošenj, zato pa je bila posoda z vodo kar naprej polna. Tam, na robu gozdička, so se megle začele trgati in še zadnjič sem uzrl moj Quitaraju ... In potem so mi bogovi poslali Gabriela in Pancha. Ko smo si razdelili vsebino moje omare, sta bila najlepši mulovodec in najlepši osel, kar sem jih kdaj videl. Srečali smo se v taboru na odcepu doline Arhuaycoche, iz katere sem se bil pravkar spustil. Onadva sta bila v službi mladega parčka, ki si je pravkar postavljal šotor in ni imel nič proti, če ju bo mulovodec za nekaj ur pustil sama. Dogovorili smo se za transport do tabora Llamacorral, od koder bi se jutri brez težav sam spustil še tistih 600 višinskih metrov do Cashapampe, a smo kmalu ugotovili, da smo zelo hitri in da lahko, seveda ob doplačilu, še isti večer dosežemo vas … Spomnim se, kako je Gabriel potegnil iz malhe plastenko oranžade in jo ponudil tudi svojemu dehidriranemu delodajalcu. In kako sva se smejala, ko mi je kar naprej očital, da bi bila že davno v dolini, če bi si na planini (seveda ponovno ob doplačilu) sposodila konje. O, seveda, prepadna stezica in noč brez mesečine sta kar klicali k moji prvi in najverjetneje tudi zadnji ježi. Namesto konjev sva si potem rajši »sposodila« Gabrielovega bratranca in nečaka, ki sta menda zavohala, da se v vasi pripravlja veliko slavje ... Nikoli ne bom pozabil solz sreče, ki so mi polzele po licih, ko smo ugledali prve luči Cashapampe, sedli, pili in kadili. Da, tudi tobaka je imel na zalogi moj vrli mulovodec …
Ob devetih zvečer smo prispeli v Cashapampo. Še vedno ne morem verjeti, da sem v enem samem zamahu sestopil s skoraj 5900 metrov na 3200 metrov in pri tem prehodil okoli 25 kilometrov. Odvrgli smo nahrbtnik ob taboru nemških veteranov in se zapodili budit lastnico štacune. Nakupil sem piva, cigaret in napolitank, »bratranec« pa je od nekod privlekel velik hlebec sira. Kar prezgodaj je minulo prisrčno praznovanje, v katerem smo odrasli pospravili po dve buteljki, otrok poldrugi liter inca cole, Pancho pa cvetlično gredico na vaškem trgu. Revež si je najbolj zaslužil okrepčila, saj ju je z Gabrielom čakal še nočni povratek na kraj našega sedaj že včerajšnjega srečanja in potem zjutraj nadaljevanje napornega trekinga proti sedlu Punta Union ter naprej v dolini Huaripampe in Llaganuca.

David Podgorelec, član AO APD Kozjak Maribor, in Benjamin Vajdič, član AO TAM, sta se sredi junija 2001 odpravila v gorsko verigo Cordillera Real v bolivijskih Andih. Najprej sta obiskala skupino Condoriri. 24.6. sta opravila aklimatizacijski pristop na Cerro Austria, 5320 m. Dva dni kasneje sta se po zahodnem pobočju (65°/ 40-50°, 350 m) povzpela na Piramide Blanca, 5230 m, 29.6. pa po normalni smeri (AD, 60°/40-50°, 300 m, skupaj iz baze 1200 m) še na Condoriri, 5696 m. Odpravila sta se še pod zahodno steno Huayne Potosi, 6088 m, kjer pa sta ju ustavila megla in sneženje. Nato sta se preselila v Peru. Vajdič je iz Lime poletel proti domu, Podgorelec pa je nadaljeval pot v Huaraz in gore Cordillere Blance. 23.7. se je čez severno steno (D-, 45-55°, 600 m) povzpel na Quitaraju, 6040 m. Sestopil je po zahodnem grebenu (AD+, 70°/35-45°). Naslednjo noč se je odpravil še na Alpamayo, 5947 m, kjer pa sta ga v Baskovsko-francoski smeri (D-, 70°/45-50°, 350 m) na višini okoli 5900 m, tik pod grebenom, ustavila snežni metež in megla. V začetku avgusta se je Podgorelec vrnil v Slovenijo.

Komentarji - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji