Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Planinska sekcija Vinarje OSTALI ČLANKI
Ogledov: 2478      

 Mont Blanc 2004


Dodano: 13.10.2009Ko je Sekcija Vinarjev, odsek ADP Kozjaka, sestavljala plan izletov za leto 2004, se je med idejami za izlete in ture znašel tudi najvišji vrh Evrope, 4807 metrov visok Mont Blanc. Prikradel se je v glavo enega od naših najbolj zagnanih planincev in tako dolgo kradel druge misli, da je naposled Marjan moral z idejo na plan: "Zakaj pa ne bi šli na streho Evrope?"

Uvod

Ko je Sekcija Vinarjev, odsek ADP Kozjaka, sestavljala plan izletov za leto 2004, se je med idejami za izlete in ture znašel tudi najvišji vrh Evrope, 4807 metrov visok Mont Blanc. Prikradel se je v glavo enega od naših najbolj zagnanih planincev in tako dolgo kradel druge misli, da je naposled Marjan moral z idejo na plan:

          "Zakaj pa ne bi šli na streho Evrope?"

Zlatko, izkušen alpinist in vodnik, ki je velikana obiskal že dvakrat, se je tudi ogrel za to malce drzno željo novopečenega abrahamovca in jo vpisal na seznam. Na sestanku so turo potrdili in določili datum: 14.- 17. avgust. Kljub negodovanju nekaterih, češ da je 15. avgusta vseevropski praznik in da bo gneča, so se ti dnevi pozneje izkazali za zelo posrečene.
Priprave za naskok na goro so se začele kmalu v začetku tega leta, saj je bilo potrebno urediti razne papirje (zdravniške, vozniške…), napisati prošnje za sponzorje (in potem iz njih izvleči denar) in razne druge stvari. Kandidati za odpravo so pričeli nato pridno trenirati za naporno turo in so opravili več pohodov; na Rinke, Tursko goro, Stol, Begunjščico, čez Kozjak… Ti eno do dvodnevni  izleti so bili seveda prvenstveno namenjeni nabiranju kondicije, pa tudi temu, da se člani odprave "povežejo skupaj".
Začetna postava je bila takale: Marjan Gselman, Zlatko Knap, Vinko Knap, Drago Dogša, Urban Dogša, Sašo Doboš, David Podgorelec, Andreja Savič, Tončka Sorger, Suzana, in Marjan Marušič. Zdravstvene težave pa so pozneje prisilile Saša, Vinka in Marjana k odstopu in so tako žal ostali doma.
Sam nisem imel namena udeležiti se odprave na Mont Blanc, saj sem se zavedal svoje neizkušenosti in se odločil, da bom poskušal kdaj kasneje. Kljub temu pa sem se udeležil trening pohodov, da bi malo bolje spoznal gore in nenazadnje, da malo "pobegnem od doma", kondicija pa tudi nikoli ne škodi, še zlasti, če si na kmetiji. Hoja mi je šla dobro od nog in ko so trije člani odpovedali sodelovanje v odpravi, sta me Drago in Zlatko (tudi moj stari se jima je pridružil) prepričala, da pojdem zraven. Neverjetno!! To je bilo namreč prvega avgusta, takrat, ko smo se vrnili iz Karavank. Zvečer smo se dobili pri meni in ko smo pili špricerje, je padla odločitev. Tisto noč sem komaj zaspal.
Bilo je štirinajst dni pred odhodom. Začel sem zbirati potrebne stvari in ugotovil, da je moja oprema revna kakor moje planinske izkušnje. Nikoli še nisem bil na pravi zimski turi in mi je manjkalo precej stvari, ki se nekaterim zdijo povsem samoumevne. No, pa kljub temu ni bilo potrebno obupati. Nekaj sem kupil, ostalo pa si izposodil od društva in nekaterih posameznikov (predvsem od Draga). Medtem smo imeli zadnji trening in sicer od Rošpoha do Žavcarjevega vrha. Bila je posebna zahteva; nahrbtniki morajo tehtati najmanj 15 kilogramov! Takrat sem se prvič zavedal, da petnajst kilogramov pravzaprav ni tako malo, če jih moraš nesti na hrbtu. No, pa je vseeno šlo.
Zadnje dni smo porabili za pakiranje opreme in v petek, 13. avgusta je bilo vse zloženo v Biringovem  sivem mercedesu, ki si ga je Drago izposodil od svoje firme. Res odlična poteza!  Bilo je dovolj prostora za sedem ljudi in vso opremo, Andreja in David pa sta šla že v torek, 10. avgusta, v Švico, kjer sta se nekoliko aklimatizirala na višini nekje od 3500 - 4000 m. Dogovorili smo se, da se dobimo v Chamonixu, v soboto popoldne. Gremo!

Chamonix

V soboto ob dveh zjutraj smo se dobili pri Dragu. V kombi smo spravili še zadnje kose opreme in ugotovili, da bo k sreči še dovolj prostora, da bomo lahko udobno sedeli. Nato smo sedli k mizi (ki ni bila v avtu!) in pili kavo, prigrizovali pecivo ter razglabljali, po kateri cesti bomo potovali. Branko je v službi napravil načrt poti, iz katere je bila razvidna razdalja, čas vožnje in seveda tudi avtocesta, po kateri bomo šli - A4 in A5. Skratka, ni se nam bilo treba bati, da bi se izgubili. Nato je sledilo poslavljanje od domačih in tisti znani: "Srečno pot!" (pozneje sem izvedel, da smo imeli ob odhodu celo glasbeno spremljavo, za katero je poskrbel Duško). Krenili smo ob treh zjutraj.
Razporeditev v kombiju je bila taka: vozil je Drago, poleg njega je sedel Urban, na sredini vozila sva sedela Suzana in jaz, na zadnji klopi pa so bili Tončka, Zlatko in Marjan. Prvi del poti smo opravili po slovenski strani, do prehoda Fernetiči. Bilo je temno in hladno in tisti, ki smo bili v kratkih hlačah, smo začeli zmrzovati. Šele takrat se nas je voznik usmilil in prestavil na  gretje.
Nato smo prispeli do mejnega prehoda in tu je bila Italija. Na srečo v naši smeri vožnje ni bilo gneče, ta je bila precejšnja na nasprotni strani in sicer v okolici Trsta, kjer je bila nekajkilometrska kolona(!). Počasi se je zdanilo in opazoval sem pokrajino. Večji del  se je razprostirala ravnica, kjer je bilo mogoče videti tudi vinograde. Nekje v daljavi smo opazili tudi precej visoke vrhove (ocenili smo jih na kakih 3000 m). Počasi smo se začeli dvigovati in pokrajina je postajala gorata. Tu in tam smo opazili kakšno vas z ne ravno razkošnimi hišami, za katere je Tončka ugotovila, da prav nobene ne krasijo rože. Na strmih bregovih sem opazil tudi vinograde na terasah. Marjan pa je opazil predvsem številne tunele, skozi katere smo morali iti. Na srečo je svoj strah pred zaprtimi prostori že tako dobro obvladoval, da ni imel velikih težav. Najbolj neprijetno mu je postalo, ko smo prispeli do najdaljšega - 11 600 metrov dolgega predora pod Mont Blancom (mislim, da je to najdaljši tunel v Evropi). Na cesti proti temu predoru smo nekateri prvič opazili to mogočno goro, ki je bila cilj naše odprave. Tudi Marjan je brez besed občudoval belega orjaka.
Predor poteka ravno čez italijansko - francosko mejo, tako da smo bili na drugi strani že v Franciji. Vožnja je bila precej enolična in vsi smo bili veseli, ko smo bili na izhodu, najbolj pa verjetno Marjan. Od tam ni bilo več daleč do Chamonixa, kjer smo se dobili z Davidom in Andrejo. Poklicali smo ju in dobili smo se v kraju Les Houches, ki ga je David krstil kar za Hoče. Ustavili smo pri "suvenirnici", se pretegnili in malo poklepetali. Nato smo šli v Chamonix, da bi poiskali kamp in postavili šotore.
Tam smo prvič spoznali, zakaj pravijo, da se nekdo, ki se ne zmeni zate, dela Francoza. Možakar v recepciji ni razumel niti besedice angleško in na pomoč mu je morala priskočiti mlajša pomočnica (mogoče hčerka) in z njeno pomočjo smo se dogovorili za prostor, ceno itd. Bil je to eden redkih pogovorov v Franciji, ki je uspel brez kriljenja rok ali kakšne drugačne govorice. Bil sem razočaran, ko se praktično nihče drug (razen nekega prodajalca pic) ni hotel pogovarjati angleško, celo na pošti ne. In to v kraju, ki ga obiščejo turisti iz vsega sveta. Ko smo postavili šotore, smo se spravili na hrano. S seboj smo imeli že skuhane testenine, ki smo jih pogreli in dodali še omako in kosilo je bilo tu. Zelo nam je teknilo.

Proti večeru smo šli na ogled Chamonixa, vendar vsem ni uspelo priti na cilj te ture. Četverica se je kakih sto (dolžinskih) metrov pred ciljem obrnila nazaj proti kampu, ostali pa smo si pogledali prodajalne s spominki in razglednicami in kupili nekaj malenkosti.

Ko smo v nekem gostišču hoteli naročiti pijačo, nas je natakar opozoril, da se lahko odžejamo le, če naročimo tudi hrano. Zlatko mu je v slovenščini povedal nekaj grdega in šli smo dalje. No, v drugo nam je uspelo. Malo smo poklepetali, potem pa smo se odpravili nazaj. Med potjo smo si privoščili še pico, saj je od kosila minilo že kar nekaj časa. Ko smo prišli do šotorov, smo ugotovili, da naših kompanjonov ni v kampu. Stemnilo se je že, ko smo se zbrali. Sledil je pogovor ob kozarčku vina, nato pa spanec.

Na goro

V nedeljo smo zgodaj vstali, pojedli zajtrk in se odpravili h gondoli. Kupili smo povratne karte in se vkrcali. Bilo je okoli osmih. Povzpeli smo se do Bellevueja (1800 m), po kakšnih petih minutah hoje pa smo prišli do postaje gorske železnice. Vstopili smo na vlak, kjer pa smo na žalost morali čakati kakih dvajset minut (ali pa še več), da je zadevščina pričela z vožnjo.

Ob kakih pol devetih smo izstopili in pričeli s hojo. Bili smo na višini 2300 metrov, pod Nid d´Aiglom. Pod žarki jutranjega sonca smo prispeli do Tete Rousse (3167m); leta 1925, ko je tod hodil Janko Mlakar, znan slovenski planinec in alpinist, je tod menda stal "Chalet hôtel de Tete Rousse", jaz pa sem videl le majhno kočo, ki je bila zaprta. Pot smo nadaljevali po planjavi, nato pa smo prišli do dokaj strmega pobočja. Od tam smo že zagledali kočo, ki je bila naš cilj. Hoja je postala nevarna, saj so naši predhodniki in tisti, ki so se spuščali od koče navzdol, prožili kamenje in biti smo morali pazljivi, da smo se izognili morebitnemu trčenju. Sicer je pot minila brez preglavic. Ker sem hodil prehitro, so me obtežili še z petdesetmetrsko vrvjo in moj nahrbtnik je tehtal (tako ocenjujem) kakih dvajset kilogramov ali pa še nekoliko več. Hoja nam ni povzročala preglavic in v družbi tujih planincev smo se dvigovali proti koči. Ob pol dveh smo bili nekateri že na Aiguille du Gouter (3817). Priznam, da je bila "zadnja etapa" po klinih in ob jekleni vrvi že kar nekoliko naporna in ko sem odložil nahrbtnik, sem začutil veliko olajšanje.
Ko smo se vsi zbrali, je bil že čas za hrano. Nekateri smo si naročili juho s suho prilogo, drugi pa golaž. Zlatko je imel s seboj celo zalogo čokoladic, ki me je spominjala na manjšo prodajno polico v trgovini. Grlo smo poplaknili s pivom.
Za nas je bilo najpomembnejše (poleg vremena seveda) vprašanje prenočišča. Postelj si namreč nismo uspeli pravočasno rezervirati in obstajala je celo možnost, da bi morali spati na prostem, kot je to storila skupina Čehov (mislim, da so bili Čehi), ki so se za to odločili najbrž iz povsem ekonomskih razlogov. Mene pa taka možnost spanja ni prav nič veselila, saj se temperatura lahko ponoči spusti tudi do minus dvajset stopinj C, kar bi pomenilo zelo slabo spanje. No, na srečo nam to ni bilo potrebno. Rezervirali smo namreč spanje - na klopeh. Cena takega prenočevanja je bila sicer enaka, kot če bi spali v posteljah, zaradi česar so nekateri godrnjali, jaz pa sem si vseeno oddahnil. Prav zanimivo je, kako so cene na tem koščku  Francije enotne; gondola, gorska železnica in prenočevanje na tej koči je stalo 11 € ! Ostanek dneva smo se sončili, opazovali gore , potem pa smo se odpravili na manjšo turo kakih 200 višinskih metrov nad kočo.

Zlatko je zatrjeval, "da je to za boljše spanje, ker se bomo s tem malo aklimatizirali." Med potjo smo opazili tudi dve razpoki v snegu, ki sta narekovali previdnost predvsem za naslednji dan, ko bomo štartali ob dveh zjutraj.
Po večerji v koči smo začeli preurejati jedilnico v spalnico; med tem opravilom nas je oskrbnik opozoril, da moramo zjutraj mize postaviti nazaj in kreniti še pred tistimi srečneži, ki spijo v posteljah, kar je v naši skupini spet prebudilo val ogorčenja. Toda za Mont Blanc je pač treba malo potrpeti. Spali smo na mizah in klopeh, David in Andreja pa celo na tleh (v spalki seveda). Jaz sem spal na mizi, in sicer na robu; če bi se premetaval, bi se kaj lahko znašel na  Suzani, ki je bila na klopi poleg mene. No, pa se to k sreči ni zgodilo. K spanju smo legli ob pol devetih, a je bila do spanca še trnova pot, saj je skupina Slovencev, med njimi smo enega ali dva celo poznali, precej glasno nekaj razpravljala. Hotel sem že nekaj blekniti, a sem ostal tiho. Počasi so se tišini pridružili tudi oni. Potem sem zaspal.

Mont Blanc

Naslednjega dne smo vstali ob pol dveh zjutraj. V nekaj trenutkih sem bil prebujen in
na nogah ter začel pakirat. Pospravil sem spalko v vrečo in tja zložil tudi vse ostalo, česar nisem potreboval: dodatna oblačila, hrano (razen čokolad)… Za to mi je služila navadna vreča za smeti velikih dimenzij. Med tem opravilom sem ugotovil, da bo treba na stranišče. To je bilo poleg koče in nekoliko nižje. Tam sem se dodobra prebudil, za kar je poskrbel veter, ki mi je pihal po zadnjici. Papir, ki sem ga odvrgel v školjko, sploh ni hotel pasti dol, dokler nisem spustil pokrova.
Krenili smo ob deset čez dve. Kolona lučk se je začela premikati najprej s počasnim, potem pa vse hitrejšim tempom dalje. Vsake toliko časa smo se ustavili, si spočili in nato nadaljevali. Prvi del je bil lahek, saj smo hodili skoraj vodoravno in tukaj smo še hodili prosto, kljub strmini na obeh straneh ob poti. V daljavi se je vila kača lučk, ki so bile zgodnejše od nas in zato že precej spredaj. Tam, kjer se je začela pot navkreber smo se ustavili in se razdelili v dve skupini. V prvi navezi so bili Zlatko, Drago, Marjan, Tončka in Suzana. Drugo navezo pa smo sestavljali David, Urban, Andreja in jaz. Ker je bilo kar mrzlo pa še dokaj močno je pihalo, se je Prva odpravila naprej, mi pa smo se dokončno uredili in se dobro oblekli, da nas ne bi preveč zeblo. Vedeli smo namreč, da bomo hodili vedno počasneje in z vedno daljšimi odmori.
 
 Hoja v navezi je dosti manj prijetna kot prosto, saj si odvisen od svojih predhodnikov, razen seveda, če si prvi. V tem primeru pa moraš imeti posluh za vse člane tvoje naveze, še posebej za najpočasnejšega. Samovoljnost tu ni zaželena.
Potem smo šli daje. Tudi če niti približno ne bi poznali poti, se nam ne bi bilo treba nič bati, saj je toliko planincev, da je pot nemogoče zgrešiti. Včasih nas je kaka skupina prehitela, včasih smo mi katero, kar je bilo pač težavno na strmini. Vendar na srečo ni nikomur zdrsnilo. Sčasoma smo dohiteli Prvo navezo, nekaj časa hodili za njimi, nato pa smo jih prehiteli. Tončka je imela namreč težave z višino in so zato morali upočasniti tempo. Kot se je pozneje izkazalo, bi bila morala takrat odnehati in se vrniti na kočo, vendar tega ni storila.
Pot tehnično ni bila zahtevna, razen na nekaterih detajlih, kjer je bila huda strmina; ko si se tam srečal s planinci, ki so se vračali, je bilo treba paziti na ravnotežje. Počasi je postajalo svetleje, veter pa je še kar pihal. Ko smo prišli do Vallota, smo si izdatneje spočili in se odločali, ali bi počakali Zlatka in ostale ali pa bi šli kar naprej. Večina je bila za odhod in tako smo šli vrhu naproti. Kljub temu, da smo bili na kar zavidljivi višini (4400 m), smo napredovali s kratkimi postanki in to mi ni bilo posebno všeč, kar je moje telo dokazalo s tem, da mi je na majhni ravnici, ko smo prehodili hrib nad bivakom, nenadoma postalo slabo in mi je šlo na bruhanje. Ker pa sem zjutraj v naglici pojedel le dva koščka čokolade, sem samo nekajkrat pljunil, malce postal, da sem prišel k sebi, pa smo nadaljevali. Prišel je "zanimiv" del, ko smo hodili kakih sedemdeset metrov po ozki poti, ki me je spominjala na pot iz Malega na Veliki Triglav. Čeprav nerad, sem si zamišljal, kaj bi se zgodilo, če bi tu zdrsnil in se skotalil navzdol. Pa se na srečo nisem. Ko smo prišli na  greben, sem zagledal vrh. Ah, končno, sem pomislil. Pot je tu kar široka in hoja varnejša. Spomnil sem se, da mi je oče povedal, da je zadnji del poti široka pot po grebenu in da si potem hitro na vrhu. Toda, glej ga zlomka! Tam ni bilo nikogar, David pa je še kar hodil naprej. To še ni vrh! Priznam, da sem bil že kar utrujen, potreboval sem daljše počitke od ostalih, kljub temu pa sem bil odločen, da bom prišel na vrh. Davidu moji "podaljšani počitki" sicer niso bili najbolj všeč, toda hočeš nočeš, bili smo na isti vrvi. Andreja in Urban pa najbrž tudi nista imela nič proti nekoliko počasnejšemu tempu.Tako smo se približevali vrhu.
Sicer pa tu ni bilo več strmine, ki bi nam jemala sapo (to nam je samo redek zrak) in sredi oblačnega jutra smo ob sedmih in štirideset minut prišli na vrh Mont Blanca.

Občutek, ko stojiš na strehi Evrope, sem si prej zamišljal precej bolj evforično in zmagoslavno. Občutil sem sicer zadovoljstvo in ponos, da sem premagal najvišjo goro stare celine in občudoval razgled, toda bil sem preveč utrujen, da bi vriskal ali kaj podobnega. Ker je precej pihalo, smo si samo nekoliko razgledali, se fotografirali (David je slikal še Mattehorn, ki se je prikazal med oblaki, v dokaz, da smo bili res na vrhu) potem pa smo počasi šli nazaj.

Dol je šlo dosti lažje kot navzgor, praktično brez napora. Tudi umikanje drugim je dosti lažje, ko greš navzdol, in hoja je bila prav prijetna, tako da sem si začel celo po tihem prepevati. Seveda nismo pozabili na previdnost in smo tudi ob spustu uporabljali cepin. Srečali smo naše znance, (tiste, ki so nam branili zaspati na koči) in povedali so nam, da so Zlatko in ostali šli proti koči.
Na Vallotu smo se ustavili, si slekli odvečna oblačila, ker je postalo prav toplo, Urban pa se je slikal z raztegnjenima plakatoma svojih sponzorjev. Jaz pa sem se, sedaj že precej odpočit, veselil, da sem osvojil goro. Čakal nas je še zadnji večji vzpon, kjer smo prečili blag hrib. Potem pa še pot navzdol in kmalu smo bili na koči.
Tu smo se srečali z ostalimi, ki so nam čestitali za osvojen vrh in zvedeli za njihove težave. Tončka je bila že na meji zavesti, ko so jo nekako spravili do bivaka na Vallotu, kjer so jo zavili v odeje, da se je ogrela. Iz solidarnosti so nato vsi odšli navzdol in tako ostali brez vrha. Bilo nam je žal, da nam ni uspelo vsem priti na vrh, in si obenem oddahnili, da je Tončki odleglo. Nato smo si odpočili, spili pivo (no, jaz sem ga bolj malo) in pojedli "kosilo", nato pa smo začeli pakirati opremo in se pripravljati na povratek v dolino. Spet smo hodili po trdni podlagi in s težkimi nahrbtniki, ki so bili olajšani le za hrano in nekaj tekočine. Hoja se je vsem bolj vlekla kot vzpon prejšnji dan, še posebej, ker je tudi vreme postajalo vse bolj klavrno. Pa tudi sicer hoja ni bila ravno enostavna, saj smo hodili po precej strmi poti po sredi grebena. Pazili smo, da ne bi sprožali kamenja, žal pa tega niso počeli vsi.
Ko smo prišli na vznožje grebena, so pričele padati prve kaplje dežja. Ker pa so bile zelo redke in negotove, smo upali, da bomo prišli na železniško postajo, še preden nas bo namočilo. Pa žal ni bilo tako. Kljub temu, da smo zelo pospešili hojo, se postaja ni in ni hotela prikazati. Prišli smo do tiste majhne koče, ki smo jo videli že prejšnji dan in pomislil, da bi se tu lahko ustavili in počakali, da dež poneha. Ko pa smo prišli bližje, smo ugotovili, da hiša nima skoraj nič napušča in da je bolje iti dalje. Pot se je vlekla, saj je bil ponedeljek, in ni ji bilo videti konca. Ob vedno močnejšem dežju smo hiteli dalje, skupaj še z nekaj planinci, ki so  tudi hoteli čim prej na suho. Bil sem utrujen, dežne kaplje so me dodatno vznejevoljile, ko pa smo končno prišli na postajo, nas je čakalo novo razočaranje: misel na streho nad glavo, ki nas bo čakala na postaji, mi je vlivala novih moči, ko sem se spotikal na kamenju ob poti, se je razblinila, ko sem ugotovil, da bo treba na vlak počakati na dežju. Bilo je ob kakih treh popoldne in bilo je veliko ljudi, ki so se stisnili pod streho neke okrepčevalnice in pod streho, kjer so prodajali vozovnice. Ostali pa so stali kar na dežju. Bil sem prav slabe volje. V mokrih oblačilih, z mokrim nahrbtnikom, ki mu nisem privoščil prevleke, ko sem hitel na postajo, sem čakal na odrešilni vlak. Ko je končno prišel, so se ljudje vsuli nanj in tudi mi smo pohiteli, da bi si zagotovili prostor. Pa smo doživeli novo presenečenje: ko je David hotel gor, ga je sprevodnik opozoril, da s svojo vozovnico ne more gor. Kasneje smo sklepali, da je obvestilo po zvočniku - seveda le v francoščoni - najbrž opozarjalo na to, da je potrebno povratne karte pred vožnjo zamenjati z magnetnimi karticami. Sprijaznil sem se že z mislijo na podaljšanje naravnega tuširanja, ko so Drago, Suzana in Urban pritekli direktno iz brega do sprevodnika. Naivno so mu potisnili karte pred nos, a ker je bilo na vlaku prostora le še za štiri, sprevodnik pa je želel kar najhitreje napolniti vlak za odhod, nam je uspelo priti v vagon. (Sva pa zato z Urbanom postala Dragova sinova.) Žal pa so morali ostali počakati na naslednjega, mi pa smo odbrzeli navzdol. Potem smo prestopili na gondolo in se spustili v Les Houches. Ker smo se prejšnji dan pripeljali do gondole z dvema avtomobiloma, smo na vetrobranskem steklu Davidovega forda pustili sporočilo za ostale, da smo v kampu in naj nas pokličejo, da jih pridemo iskat. Takrat se namreč ni nihče oglasil.
V kampu smo nato obesili oblačila, ki so se zmočila in začeli pripravljati hrano. Vmes je ponovno deževalo in to je nekoliko pokvarilo razpoloženje. Po kaki uri smo se vsi skupaj zbrali, jedli, pili in se veselili. Od sosedov smo si izposodili mizo, za kar je menda zvedel ves kamp. Pozneje smo se jim oddolžili z vinom.

Zadnji dan

V torek zjutraj smo po zajtrku in jutranji kavi, katere ostanek je varčni Marjan hotel zliti v termovko, začeli odpravljati za dolgo pot proti domu. Pospravili smo šotore in opremo in vse skupaj zbasali v kombi. Poslovili smo se od Andreje in Davida ter odšli. Ustavili smo se še v suvenirnici, kjer smo nakupili spominke in nekateri vnovič napisali razglednice za domače. Dež na poti iz  Aiguille du Gouterja je namreč nekaterim (tudi meni) zmočil kartice, ki smo jih kupili že v soboto in tako je bilo treba kupiti nove. Prijazna prodajalka nam je zagotovila, da bo kartice kar sama nesla na pošto. No, pa saj smo pri njej precej kupili.
Nato je sledila dolga vožnja domov. Spet je vozil Drago in z olajšanjem smo ugotovili, da tudi tokrat ni pretirane gneče na cesti. "Vleklo" se je le skozi predor pod Blancom, ki mu ni bilo videti konca. Sicer pa nas je čakalo še nekaj "normalnih" predorov, ki si sledijo en za drugim. Sicer pa je bilo precej živahno, posebno po kosilu in po nekaj pivih. Spal ni nihče razen Suzane, pa še ona bolj malo. Tudi za glasbo je bilo dobro poskrbljeno, najbolj se mi je vtisnila v spomin skladba s CD-ja  Balkan Ekspres, ki je pozivala cigane na juriš. Peli so še Predin, Atomik Harmonik, M2, Europe, Ötzi…, pridružili pa smo se jim še mi. Čeprav smo za kratek čas zapustili "pravo" cesto in se nanjo vrnili nekoliko kasneje, mi je pot minila hitreje kot v soboto. Kmalu smo bili v Sloveniji, kjer smo še zadnjič na poti natankali kombi in svoja grla. Zagledali smo naše gore in obujali spomine na izlete. Ugotovili smo, da lahko celo še ujamemo torkov sestanek naših planincev v Vinarjih. In tako se je tudi zgodilo.
Še po svetlem smo zagledali Pohorje in naše rodno mesto, Maribor. Bili smo utrujeni od vožnje, pa tudi veseli, da smo se živi in zdravi vrnili domov. Na sestanku so nas pričakali naši planinci in sledilo je prijetno snidenje z objemi in čestitkami za uspeh odprave. Tudi moja mama je bila tam. Po kratkem klepetu smo odšli k Gselmanovim, kjer so nam pripravili slavnostno večerjo. Tako smo spet sedli v Mercedesa, ki se mi je zdel že zelo domač in se zapeljali k Marjanovemu domu. Tam smo bili zares kraljevsko postreženi in se najedli za večerjo in jutrišnji zajtrk hkrati. Dragovi Meliti smo čestitali za rojstni dan, ki ga je imela pred nekaj dnevi. Ob prijetnem pomenku je čas hitro bežal in okoli polnoči smo se poslovili od naših gostiteljev in odšli na zaslužen počitek.
Tako se je končal eden največjih izletov sekcije Vinarjev (po odpravi v perujske Ande leto poprej); dokazali smo, kaj zmoremo. Štirinajst dni pred odhodom sem komaj kdaj pomislil nanj, po prvem avgustu pa skoraj sleherni trenutek. Srčno sem si želel, da bi stopil na vrh, kjer je pred štirinajstimi leti stal že moj oče. In uspelo mi je. Pa tudi moji sestri, Davidu in Urbanu. Kakšna škoda , da na vrh ponosnega velikana ni prispela še peterica naših prijateljev… Toda vedi, beli velikan, ki ti mrzle sape prinašajo belo odevalo; dereze se bodo še pogrezale vanjo, prisluškoval boš zadihanim besedam sreče in čutil boš objeme, ko bodo Vinarji prispeli v tvoje kraljestvo. Hvala ti , Monte Bianco, za sanje in za doživetje.

 Mont Blanc- Vinarje 2004
Komentarji - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji