Obletnica

Igor in Miro sta prišla k meni (lahek, prožen jima je bil korak) in rekla: »Silva daj roko!« Pa sem jo dala. Če te kar dva fletna fanta naenkrat prosita za roko, bi naj rekla ne, ali kaj?! Tako sem postala načelnica mladinskega odseka in vsa zasanjana odšla k prvi uri planinskega krožka, na OŠ Bratov Polančičev. Moje predstave so bile tako kičasto idealne, da je hudo bolelo, ko so me otroci prvič »ubili«. Vendar sem kmalu spoznala, da sem kot Zlatorog, nekateri otroci pa triglavske rože. Sprijazniš se s tem, da pač Jakob rad cvili (ko zacviliš z njim se v bistvu prav prijetno sprostiš) in da mu je najljubša tema pogovora drek, ki je baje mavrične barve (nehote mi je razširil obzorja), da Jan misli da je »visoljček«, da Tine ni Matic in obratno, da…

Verjetno smo vsak četrtek od 15.00 do 15.45 najglasnejši na šoli. Ob tej uri pridirja v zemljepisno učilnico do 18 malih bučk, starih od sedem do devet let. Tolažim se s tem, da mora imeti planinec veliko energije. Nekateri jo spravijo v noge, mojim otrokom pač skoči še v glavo – vsi različni, vsi enakopravni. Moj cilj je, da na teh srečanjih ter na pohodih otrokom skozi igro predstavimo planinca v pravem pomenu besede.

10.11.2001 smo šli na prvi pohod, na Donačko goro. Spoznala sem, da so ti mali nadebudneži pridni hodci. Prejšnji dan je zapadlo 15 cm snega. Njih to ni motilo. Nasprotno bili so navdušeni. Pohod smo povezali z zanimivim ogledom »Muzeja na prostem – podoba žive kmetije iz časa pred 2.sv. vojno«. Otrokom so bile strašno všeč kokoši in petelin, ki so se nič hudega sluteč sprehajali po dvorišču. Otroci so jih z lovljenjem dodobra ogreli. Do zavretja krvi pa na srečo ni prišlo.

Na Šmohor nad Laškem smo se odpravili 1.12.2001. Do Laškega smo se pripeljali z vlakom. Kakšno veselje je bilo to – »juhu, z vlakom se peljemo«. Vreme je bilo sončno, megleno, popoldan pa vendarle sončno. Na vrhu smo bili priča čisto pravi nogometni tekmi. Vsi so bili vijole, na koncu pa, kot se za zaresne tekme jesenskega dela prvenstva spodobi, vsi blatni do ušes. V Maribor so se vrnili tako utrujeni, da so bili še tisti največji živci tihi kot miške.

Marca sem se pri plezanju poškodovala. Na izletih me je nadomestil Miro Potisk. Miro je rojen otroški junak. Ko Miro začne govoriti, so otroke samo še oči in ušesa.

06.04.2002 smo obiskali Črno jezero na Pohorju. Bilo je mrzlo in zeblo nas je. Se je pa izkazal povodni mož Jezernik, ki je Andreji za osmi rojstni dan podaril slastno torto. Ni kaj, Jezernik je fant od fare.

11.05.2002 so bili še na Kopitniku. Do konca šolskega leta načrtujemo še dva pohoda: Zasavska gora in dvodnevni v Logarsko dolino ter krona vsega – planinski tabor v Bohinju, ee bo le dovolj prijav.

Otroci so mi pošteno zlezli pod kožo. Kljub svoji nagajivosti, so kot magnet. S svojim vijakom v peti (plod moje poškodbe) pa se jim nikakor ne morem odtrgati.

Hvala Miru Potisku, Marjanu Gselmanu, Jožetu Štumbergerju, Borisu Franku, Frediju Kelcu, Frediju Belaviču, Igorju Drstvenšku in vsem ostalim, ki so mi in mi še bodo pomagala pri planinski vzgoj teh nadebudnežev.