Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Alpinistični odsek OSTALI ČLANKI
Ogledov: 2425      

 Ljubljena gora


Dodano: 14.12.2009, Avtor: Alenka Paveo

»Tam stoji Triglav, prav zdaj se prikazuje iz temno žarečega, mističnega žara davnih stoletij in raste v svetlo luč naših časov. Visoko sega v sinje višave, resnobno glavo mu venčajo nebesni oblaki, na njegovem širokem skalnatem čelu se svetlika sij vladarja, v globokih gubah njegove skalnate halje se skrivajo bajke. Bleščeča lepota je razlita čez njegove boke, blagoslovljen je s čudeži nad čudeži.« (Julius Kugy: Pet stoletij Triglava)

Alenka Paveo:

LJUBLJENA GORA

Človek nikoli ne pozabi stvari, ki ga presunejo. Trenutkov, ko se nekaj globoko, globoko dotakne njegovega srca in ostane tam. Do smrti.
Deset let sem dopolnila, ko se je mojemu dedku zazdelo, da je malo debelušno dekletce že dovolj staro, da gre z njim, kamor zahaja vsako poletje prvi ponedeljek po petnajstem avgustu – na njegovo sveto goro: Triglav. Toliko sem že slišala o hribih, o ozkih poteh, ki vodijo na vrhove, o globokih prepadih, visokih stenah, o gamsih, ki jih je menda vse polno, o planikah, encijanu in arniki ... Dedka sem odprtih ust poslušala, spraševala in ga prosila, naj me vendar že enkrat vzame s seboj ... Tisto leto smo torej šli – s Pokljuke.
Dedkovi prijatelji so se pogovarjali tudi o veliki steni, ki pa je ne bom videla, ker da je čisto na drugi strani ... In da se je v njej pobilo že veliko ljudi ... Dvanajst let je trajalo, preden sem nekega poletja navsezgodaj zjutraj stala pred Aljaževim domom in odprtih ust gledala v mogočno stvaritev pred seboj; in še nova tri, da sem se končno smela dotakniti skal, med katerimi živijo duhovi vseh njenih osvajalcev ...
Preden sem pričela s plezanjem, mi je nekako pod roke prišla Svetinova Stena – kar požrla sem knjigo, jo znova in znova prebirala in občudovala Čopovega Jožo in Jesihovo Pavlo v njunem boju s Centralnim stebrom, ki danes nosi ime velikega junaka Triglavske severne stene. Tisto leto sem na fakulteti spoznala tudi mojo kasnejšo čudovito prijateljico, ki me je navdušila in na nek način vpeljala v plezanje.
Vsekakor pa je moj dedek prvi, ki me je zastrupil s hribi in mi vcepil ljubezen do njih že v zgodnjem otroštvu - posebej do Triglavskega kraljestva in do Stene.
Mrzlo jutro, zadnji vikend v septembru. Končno kaže, da se mi bodo izpolnile sanje; da bom smela plezati v Steni, ki me preganja in v kateri si tako strašno želim plezati ... Tako zelo, da vse skupaj meji že na obsedenost s tistim kupom kamenja nad dolino Vrata. Ampak zame je ta Stena posebna, čisto moja; prav nič strašna in temačna ni, kakor jo mnogi opisujejo - prijazna je, domača in (kljub svoji veličastnosti) ljubka. Svetinjica, katere silhueto ves čas nosim s seboj.
Trije smo, ki smo odločeni, da vstopimo v Bavarsko smer: Boris, Jure in moja malenkost. Fanta, nabita s kondicijo, hitita pred menoj, da ju komaj dohajam ... Pri vstopu opazim spominsko tablo dvema nesrečnikoma, ki ju je stena davnega leta 1963 vzela ... Pa sem kljub vsemu tako čudovito mirna, sploh ne dojemam, da se mi v resnici uresničujejo sanje in da bo kmalu napočil trenutek, ko se bom dotikala Njenih skal.
Mraz, veter; in cel kilometer skladov nad nami ... Prvi raztežaji so čudoviti; kompaktna skala, bele plošče ... Na nekem stojišču se pričnem ozirati naokrog – kaj vidim na desni? Moj Bog, če to ni razvpita Ladja! In še malenkost desno – vitek, temačen steber - Čopov steber! Kar na jok mi gre ... Ljudje, ki pogosto zahajajo v Steno, so takih pogledov vajeni; jaz, ki sem tukaj prvič in ki sem o tem le prebirala kupe in kupe knjig, pa gledam – kaj gledam: zijam, se čudim, iščem ostale smeri med vsemi stolpi, grapami, policami ... Kot da bi nekoč že bila tukaj, tako domače in znano se mi zdi ...
Bavarske je konec; Črni graben – hm – je pa bel. Pozni smo, treba bo hitro izstopiti, nadaljevanje po Dolgi Nemški smeri torej odpade – ven po Zimmer-Jahnu. No, zdaj ga pa najdi ... tale izstop.

Ker smo prečili nižje, kot bi morali, smo plezali po neznani in kar težji varianti izstopa. Le kje so mesta, ocenjena z ena in dva? Ko si že utrujen, ko te zebe in si želiš le še ven, te čaka še – dobra petica. Malo previsna. In to dvakrat. Pa je na koncu vendarle tista izstopna grapa s Slovenskim stolpom na levi in – tema, ki nas lovi. Pa še nočni sestop čez Prag in rokenrol pred Aljaževim domom, kjer imajo verjetno gluho oskrbnico, ki se ne odzove živalskemu vpitju, žvižganju, razbijanju po vratih in metanju kamenja v šipe – avtorji take veselice smo namreč v koči pustili odvečno kramo in še avtomobilske ključe ...
Še bom stala v Vratih in zrla v svojo Steno. Zagotovo velikokrat. In tudi plezala bom še v njej. Prav tako velikokrat. Prvič čeznjo pa vendarle greš le enkrat v življenju. In tudi trenutek, ko jo prvič vidiš, je le – trenutek. Enkrat, edinkrat; neponovljiv. Ko ti vzame sapo, ko kar ne veš, kaj bi – jokal, se sesedel pod Njeno težo ali pa se ji nasmehnil in jo prijazno pozdravil.
Moj dedek še zmeraj zahaja k Triglavu. Pravi, da je bilo letos zadnjič – pri dvainsedemdesetih. Sama sem šele pričela s pogostejšimi obiski gore, ki jo imava oba tako rada in ki naju spremlja na vseh najinih poteh.
Kjer se neka pot konča, se začenja nova, drugačna, a tako podobna – k novim in novim potem, brez konca in kraja, začetkov in nehanja ... Stena ostaja: ponosna, mogočna, veličastna, kruta do tistih, ki prihajajo k Njej z željo po slavi in uspehu in usmiljena do tistih, ki pristopijo spoštljivo in z ljubeznijo.

Komentarji (2) - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji