Planinski tabor Logarska dolina 2003

...sonce, oblaki, grmenje. Bilo je vsega po malem. Na koncu pa nasmejani otroški obrazi in zame le to šteje! Tako bi lahko na kratko opisala letošnji planinski tabor "Logarska dolina 2003". Kratko opisovanje pa, kot veste, ni ravno moja vrlina...

Planinski tabor "Logarska dolina 2003" na Planšariji Logarski kot je potekal od 29. junija do 6. julija. Udeležilo se ga je 34 otrok starih od 7 do 13 let. Mariborskim planinskim mojstricam in mojstrom so se pridružili: planinska mojstrica iz Šoštanja, planinski mojstrici iz Novega mesta ter dva prijetna fanta iz Seattla (vse skupaj je tako dišalo po mednarodnem).
Že pri pripravi tabora se je zdelo, pri realizaciji pa potrdilo, da z Logarsko d.o.o., ki nam je tako "velikodušno" odstopila svojo zemljo in kuharsko znanje, ne gre kar tako češenj zobati. Nevede lahko pogoltneš preveč koščic in driska je neizogibna. Pa pustimo to. Kot sem že rekla: "Le nasmejani obrazi otrok štejejo".

Vreme je tudi letos narekovalo spremembe programa tabora. Tako smo izpustili pohod na Raduho s Snežno jamo. Pol dopoldneva lepo prespali, do kosila šli plezat na kocko v Solčavo ter si zvečer ogledali čarovniško predstavo The Kellners, ki je navdušila tako mlade kot stare (Miro Potisk je ob predstavi izživel celo otroštvo).
Da smo dokazali naše planinstvo brez primere, smo se v oblačnem vremenu peš odpravili po panoramski cesti ter v dolino odnesli letni pridelek jagod in borovnic. Še dobro, da je kisla voda tekoča voda in da vsem ni ugajala. Pri Sv. Duhu pred otroci niso bile varne niti divje češnje. To pa je nas voditelje ganilo do srca. Zato smo vse udeležence tabora nemudoma odpeljali v Solčavo, v Zadružni dom na pice. Veselje je bilo nepopisno. Večerja je potem ostala skoraj nedotaknjena in tako sem naslednje jutro ter še za kosilo težila z riževim narastkom.
Na svoje planinčke sem bila ponosna, ko so osvojili Strelovec. Testi priprav na ta pohod so bili porazni. Prejšnji dan smo na Okrešelj hodili 3 ure. Zato sem bila zelo vesela, da so kljub pomanjkanju vode in uporu v zavidljivem času dosegli vrh. Prav ste prebrali. Zgodil se je upor, ki so ga zakuhali najstarejši planinčki, katerim je njihov voditelj spil vso vodo. Demokracija se je kot kača priplazila v planinski raj in sama pojedla rdeče. Na sedlu, kjer se pot razcepi proti Krofički in Strelovcu, otroci niso hoteli naprej. Biča nismo imeli. Iz zagate nas je rešil naš najmlajši, Tine Ferk, ki je bil "za Strelovec".
V prostem času so otroci izdelovali razglednice, kiparili, slikali na majice, tekmovali za miss in misstra glupe čupe, izvajali posebne akcije, ki k sreči niso bile preveč uspešne (prevračanje wc - ja...).
Tako je prišla sobota. Dan za GRS, planinsko olimpiado, planinski krst. Dopoldan sta Miran in Sebastjan s profesionalno predstavo GRS navdušila planinčke. Popoldan se jih je na planinski olimpiadi pol jokalo pol veselilo, na koncu pa so vsi piskali (piskajoče lizalke). Večer je bil najlepši. Na predstavitvi skupin je bilo t´k lepo, da sem se cmerila.. Sledil je planinski krst. Miro se je prelevil v sodnika (angleškega lorda v rumenem), Jasna v tožilko, sama sem planinčke seveda branila, Stanka je vsako sodbo požegnala, Jan pa jih je mlatil (na trenutke je dobival nevarno podobo Dušana Golubiča).
V nedeljo zjutraj, smo otroke najprej malo umili, da so jih starši prepoznali in da ne bi slučajno koga pozabili. Potem smo se skupaj odpravili na pohod v Robanov kot, na Robanovo planino. Ob vrnitvi smo tabor uspešno zaključili ob pečenih letancah ali po moje, ob pečenih faflah.

Brez koga tabora ne bi bilo:

• za planinsko vzgojo in varnost otrok smo skrbeli: Breda Bibič, Jasna Drakšič, Peter Ferk, Silva Grm, Andrea Pavlin, Jan Pinter, Miro Potisk, Mateja Skralovnik in Stanka Skušek
• Ivan Paj mi je pomagal pri tehnični pripravi tabora, prav tako mariborski tabornik Boris Volarič
• OŠ bratov Polančičev je posodila športno opremo, jedilni pribor, lončke, skodele...
• Dušan Golubič; brez njegove pomoči in ukazov bi šotori bolj krivo ali pa sploh ne bi stali, tu se gre zahvaliti tudi Aleksandru Dušeju ter Alešu Kovaču
• prevoz otrok na taboru ter predstavitev Gorske reševalne službe so omogočili Ljubo Hanzel, Miran Tarkuš ter voznik Sebastjan Žohar iz GRS Maribor
• Metod Sem je izdelal diplome za planinski krst, Ciril Sem je oblikoval informativni material
• Alenka Paveo je priskrbela fotokopije
• Jožica Mali je priskrbela papir ter meso za piknik
• Lojze Grobelnik je poskrbel, da nam sonce ni speklo glav ter da grla voditeljev niso bila suha
• letance oz. fafle sta nam pekla Sašo Vezovišek in Matej Bukovnik
• izkazali so se sponzorji: NKBM, Wudler & Brus d.n.o, ERA Velenje, PALOMA
• planinski tabor sem organizirala Silva Grm, vodila pa skupaj z nepogrešljivim Mirom Potiskom.