Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Alpinistični odsek OSTALI ČLANKI
Ogledov: 4357      

 Ponovno na največji kamnolom na svetu (Matterhorn)


Dodano: ??.07.2002
Ko sem pred šestimi leti zašel v Zermatt in se povzpel na vitko piramido na meji med Švico in Italijo, ki jo občudujejo trume turistov in gornikov z vsega sveta, sem nekako izgubil željo po ponovnem vzponu. Saj niti višina, Matterhorn meri 4478 m, niti težavnost nista preveliki, kljub vsemu pa gre za kompleksno precej zahtevno turo. Po "normalnem" pristopu, ki vodi po grebenu Hörnli s severovzhoda, je treba premagati 1200 metrov višine in seveda po isti poti sestopiti nazaj. In tukaj ne gre zgolj za hojo - potrebno je plezati, iskati najbolj ugodne prehode, v vršnjem delu nas pozdravi tudi sneg in včasih celo led, na sestopu je treba vse to opraviti v obratni smeri, ves čas pa se spopadati s skalo dvomljive kakovosti in se pogosto umikati kamnitim "kanonadam", ki prihajajo od zgoraj in predstavljajo eno največjih nevarnosti. In nevihte niso redkost. Skratka vse kaj drugega, kakor čudovita slika gore, ki jo gledamo iz doline, ko se kopa v sončnih žarkih. Sam pri sebi sem ga nekako poimenoval kar največji kamnolom na svetu, kar mogoče sploh ni tako daleč od resnice. A Kazimir Perko, moj soplezalec z najvišjega vrha Andov - Aconcague, ki sva jo osvojila skupaj na začetku tega leta, me je nekako na hitro prepričal, da sem se znova spopadel z Matterhornom in to je bila priložnost za nekakšno primerjavo in bolj realnejšo oceno.
 
Prvi ljudje na vrhu gore
 
14. julija 1865 so se na do takrat samotnem vrhu nenadoma pojavile človeške postave. Še ptice niso letele tako visoko, le veter se je podil čez v sneg in led okovane skale. Na eni strani se je vršnje pobočje strmo spustilo v grozljivo severno steno, za katero si takrat še nihče ni upal pomisliti, da jo lahko človek sploh prepleza. Šele 66 let kasneje sta jo v dveh dneh (31.7. - 1.8.) preplezala Nemca Franz in Toni Schmid, kar je bilo izredno dejanje, kot prvi vzpon na vrh gore tistega julijskega dne 1865. V klobukih in oblekah iz debelega blaga, na nogah okovani čevlji in dolge palice v rokah, čez ramena pa preproste torbe z nekaj hrane in pijače ter navezani okoli pasu na konopljeno vrv, so napeto zrli navzdol na italijansko stran. Tudi od tam se je vzpenjal navzgor greben - Liongrat, ki ga je vodja skupine Edward Whymper deloma poznal, saj je v njem že poizkušal z italijanskimi vodniki. 200 metrov pod vrhom opazijo postave, ki se počasi pomikajo navzgor, in z glasnimi vzkliki, predvsem zmagoslavja, jih opozorijo nase. Možje spodaj se ustavijo. Italijanski gorski vodnik Jean-Antoine Carrel in njegovi spremljevalci se razočarano ozirajo navzgor. Izgubili so bitko, v katero so vložili toliko truda. Angleži in njihovi vodniki so jim izpred nosu speljali slavo prvopristopnikov na goro, ki so jo zadnja leta tako oblegali. Carrel je pred tem prav z Whymperjem raziskoval italijanski greben, nato pa so se Italijani lotili gore brez njega in Anglež se je odločil, da poizkusi iz Švice. Vendar kako prehiteti Carrelovo skupino, ki je bila že na gori? Po igri naključja je 11. julija srečal v Valtournachu na italijanski strani gore lorda Francisa Douglasa in švicarskega vodnika Josepha Taugwalderja, sina bolj znanega Petra Taugwalderja, ki sta imela podoben cilj. Družno so prečili preko sedla Teodul (3317 m) na švicarsko stran, kjer so pritegnili še starejšega Taugwalderja, na poti do hotela v Zermattu pa so srečali še vodnika iz Chamonixa Michela Croza, ki je bil tam z dvema svojima gostoma iz Anglije. Tako so se jim pridružili še Croz, Charles Hudson in mladi Robert Douglas Hadow ter tudi Peter Taugwalder mlajši. 13. julija je krenila navzgor skupina osmih mož, čeprav je bilo nebo še vedno prekrito z oblaki. Pod strmimi pobočji piramide Matterhorna so postavili šotore, nekje nad mestom, kjer danes stoji koča Hörnli (3260 m), Croz in Peter Taugwalder pa sta raziskala še spodnji del grebena. Samo oni vedo, kakšna tesnoba jih je obhajala ob pogledu na razbiti greben, ki se je vzpenjal nekam proti nebu. A omahovanje bi pomeni poraz. Italijani so tisti večer bivakirali 4000 metrov visoko na "levjem grebenu". Zgodaj zjutraj 14. julija je Whymperjeva skupina krenila navzgor, le Joseph Taugwalder je sestopil nazaj v Zermatt. Po vzhodni strani grebena so dokaj hitro napredovali, saj so naleteli na dobre prehode in v nekaj urah so se znašli na zasneženi Rami, 200 metrov pod vrhom gore. Tukaj je Whymperja in Hudsona v vodstvu zamenjal Croz. Čakal jih je kar težaven in precej strm del, vendar so eden za drugim premagali vse težave in čez zgornji snežni del dosegli vrh. Nikjer sledov, da bi bil kdo pred njimi tam. A čakal jih je sestop.
 
Po strmem grebenu
 
S Kazimirjem sva po jutranjem zbiranju informacij o vremenu za naslednje dni, dobila sva jih Alpin Centru (www.zermatt.ch/alpincenter), krenila z žičnico navzgor do Schwarzseeja (2586 m). Pred 140 leti o tem še sanjali niso in navzgor je bilo treba peš. Verjetno bi se takratni osvajalci zgražali nad modernimi pristopi. Cena povratne karte je 30 švicarskih frankov, če jo kupite v kampu, sicer je nekaj dražja, pa še čakanju v vrsti se deloma izognete. Sonce in modro nebo naju je gnalo naprej. Tukaj počasi že ulovimo greben, ki se nato nadaljuje do vrha Matterhorna. Med številnimi izletniki sva s solidno napolnjenimi nahrbtniki hitela proti koči, kjer se prične zaresen del ture in gneča izgine. Na vzhodu naju je pozdravljal greben zasneženih vrhov od Monte Rose (4634 m) do Breithorna (4160 m), Zermatt se je vse bolj spreminjal v majhno naselje iz lego kock. Naokoli čudoviti vrhovi, mogoče bodo nekateri tudi med prihodnjimi cilji. Toda zaenkrat so bile najine oči vse bolj in bolj uprte v oster greben nad nama. Poskušal sem najti pot, ki sem jo že preplezal pred leti, pa tudi Kazimir je del poti že poznal. Gora ga je kar dvakrat zavrnila, najvišje je prišel do Rame, zadnje stopnice na poti proti vrhu, a tam se prične najzahtevnejši del. Ja, muhasta je tale gora, pogosto preseneti svoje osvajalce z nevihtami, meglo, slabimi razmerami, brani se tudi s skalnimi izstrelki. Spominske plošče opozarjajo, da se mnogi niso vrnili, na pokopališču v Zermattu je kar precej grobov gorskih vodnikov in drugih, katerih predrznost je bila kaznovana. A vsak še tako nedolžen hrib je treba spoštovati, sicer...
Po kratkem počitku na koči sva se odločila, da nadaljujeva z vzponom. Brhka dekleta so nosila pijačo žejnim obiskovalcem, nekateri so si privoščili kosilo. Le kaj je lepšega, kot sedeti tukaj in zreti navzgor. To, da se v tistem trenutku kar nekaj gornikov bori z utrujenostjo na vzponu ali sestopu, je za mnoge nekaj povsem nedojemljivega. Tu in tam nekateri uzrejo skozi daljnoglede postave na grebenu, a to je kakor film. Tako blizu in tako neresnično. Raje sva se umaknila iz te družbe. Bo več časa, ko prideva nazaj.
Kmalu nad kočo se greben postavi pokonci, tukaj sva se poslovila še od zadnjih izletnikov, ki so naju zvedavo opazovali, nekateri celo ogovorili in kar niso mogli verjeti, da greva na vrh. "Pa saj to je grozljivo, le kje tukaj plezajo ljudje!?" so se čudili in pokazali precej spoštovanja. Kmalu sva ostala sama. Sama z goro. V spodnjem delu, kjer je skalovje nekoliko bolj položno, sva naletela na nekaj ozkih stezic, kmalu pa je bilo treba zaplezati v strmi greben. Ponekod naložene skale so dajale videz, kakor, da samo čakajo na nekoga, ki jih bo sprožil v dolino. Pogosto je bilo treba prav po mačje splezati čez skalne stolpe sumljive kakovosti. Pravzaprav težavnost ni velika, le orientacija je tukaj zahtevna. Kar hitro lahko zaideš v kakšne navpične in gladke odseke, ki ti poberejo moči, globina pod nogami pa narašča. Nekajkrat sva se z grebena ozrla v sneg in led odeto strmo severno steno. Mogoče nekoč...
Dohitela in prehitela sva tri Korejce, ki so napredovali vse počasneje. Skala je bila v srednjem delu precej boljša, kakor spodaj. Če ne bi bilo nahrbtnika, ki je pritiskal na ramena, bi bil to skoraj pravi plezalski sprehod. V grebenčku se je pokazala majhna hišica, ki je bila kakor nekakšno orlovo gnezdo vpeta v skalovje. Bivak Solvay (4003 m) so zgradili že daljnega leta 1915, 1966. leta pa so ga popolnoma prenovili. V sedemdesetih letih so ga opremili celo s solarnimi celicami in radijom za klic v sili, pa tudi v zadnjih letih je doživel nekaj lepotnih posegov, čeprav ne daje kakšnega hotelskega videza. Namenjen je za nujne primere, vendar je običajno precej poln. Naj bi bil za 10 oseb, vendar sva kmalu spoznala, da smo krepko presegli to število. Prav pod bivakom je nekako plezalsko najzahtevnejši del, kjer brez vrvi skoraj ne gre. Po precej gladki zajedi je treba kar pošteno stisniti oprimke in z dokaj okornimi čevlji stopati na majhne poličke. In potem stojiš na ozki terasi, pod nogami pa je skoraj celotna vzhodna stena. Nepreviden korak je lahko tukaj precej velik. Pogled v notranjost je kazal, da se bomo ponoči precej stiskali. Čehi, Nemci, Francozi, Japonec, Korejci in še kdo, celo dva Slovenca sta bila nekje v ozadju, prav pisana druščina. S Slovencema sva se samo na daleč oziroma okoli vogala pogovarjala, videli pa se nismo. Večina je bila tukaj brez spalnih vreč in so nama kasneje namenili kar nekaj zavidljivih pogledov, ko sva jih potegnila iz nahrbtnikov. A tla pod majhno mizico niso bila prav nič zavidanja vredna. Ko sva načela najine zaloge hrane in si nastavila budilko, sva samo upala, da nama ne bo treba ponoči na stranišče. Majhen prostor s tem namenom v notranjosti je bil "založen" z nekaj telesi, prav tako vhodna vrata. Sonce se je spustilo za obzorje in pred tem še pordečilo Monte Roso, a skoraj nikomur se ni ljubilo ven, saj je bilo treba držati svoje skromne prostorčke.
 
Sestop je težji od vzpona
 
Kmalu po četrti uri sva odprla oči. Nihče še ni vstal. Oblačenje je bilo zato nerodno in dolgotrajno, nekaj malega sva še spustila v želodce in pripravila plezalno opremo. Ko sva se prebila na prosto in s tem dala nekaj več prostora ostalim, sva končno spet zadihala svež zrak. Povsod je bilo še mirno, nekoliko hladno, svetloba je že objemala gore, na vzhodu se je rdečilo. Zermat je še sramežljivo mežikal z nekaj drobnimi lučkami. Navezala sva se, nadela dereze, nato je bilo treba stisniti hladne oprimke. Le kje so se tukaj prebijali navzgor Whymper in druščina pred mnogimi leti? Do Rame je bilo treba kar nekajkrat pošteno zaplezati, precej je bilo tudi snega in ledu med skalovjem. Dereze so škrtale po skali, pod Ramo sva v roke vzela tudi cepine. Na enem mestu je bila napeljana debela vrv, ki je nekoliko olajšala plezanje, z Rame pa je nato navzgor vodila prava kača vrvi. Brez njih bi bilo napredovanje izredno težko in zamudno. Leta 1865 teh vrvi ni bilo. Nad precej strmim in za večino zahtevnim delom se teren položi in vrvi ni več. Samo še sneg in zahrbten led pod njim, ki zahteva previdnost. Kmalu sva stala pred kipom svetega Bernarda, ki se nahaja tik pod vršnjim grebenom. Še nekaj korakov in stala sva na najvišji točki. Od tukaj so prvopristopniki zrli navzdol na italijanski greben in občutili neskončno zmagoslavje. Sonce naju je pozdravljalo in odzdravljala sva mu nazaj, daleč pod nama pa je bil ostali svet. S švicarskega vrha sva se po ozkem grebenu odpravila še na meter nižji italijanski vrh, kjer je križ. Pod nama so izginjala vršnja snežišča severne stene, na drugi strani pa je skala v zgornjem delu kar navpično padala navzdol proti italijanskemu grebenu. Fotografiranje, kakšnen kamen za spomin, na plano je priromalo nekaj dobrot iz nahrbtnika... Čakal naju je še sestop, ki je najtežji del ture. To so že na prav krut način spoznali leta 1865.
Po snegu in ledu sva bila kmalu na vrhu pritrjenih vrvi, pod nogami sva imela strmo stopnjo. Prav tukaj je stalo nekoč sedem postav in se oziralo navzdol. Croz je sestopal prvi, za njim so bili na vrvi Hudson, Hadow, Douglas, na koncu pa Peter Taugwalder mlajši, Whymper in starejši Taugwalder. Zaradi varnosti so sestopali eden po eden, saj so bile skale pokrite s snegom in ledom. Croz je spuščal Hadowa s pomočjo svojega preprostega cepina, ko je ta nenadoma zdrsnil. Spodnesel je Croza, za njim sta zdrsnila še Hudson in Douglas, vrv se je napela in pretrgala. Četverica je izginila v globino, Whymper in oba Taugwalderja pa so stali v grozi visoko na gori in kar niso mogli verjeti temu, kar se je zgodilo. Ko so si nekoliko opomogli od šoka, so počasi sestopili navzdol, noč jih je ulovila 4000 metrov visoko. Po dolgi in hladni noči so sestopili do vznožja in naprej do Zermatta, kamor so prinesli strašno novico. V naslednjih dneh so na ledeniku pod severno steno našli posmrtne ostanke Croza, Hudsona in Hadowa. Douglasa niso nikoli našli, pogoltnil ga je ledenik. Kasneje so se pojavila namigovanja, da so ostali trije prerezali vrv, da bi se rešili, vendar preiskava ni pokazala tega. A sum je ostal, kljub vsemu pa gre Whymperju in ostalim prvenstvo na Matterhornu. In čeprav je bila takrat gora še neraziskana in neopremljena, je tudi sedaj ne kaže podcenjevati. Hitro se maščuje in vsako leto odnese kakšno življenje.
Po dolgotrajnem spuščanju ob vrvi in plezanju navzdol, nekajkrat celo čez vzpenjajoče, sva se s Kazimirjem počasi bližala vznožju. Nekaj navez je poleg naju še osvojilo vrh, nekaj jih je obrnilo na Rami, ko so ugotovili, da je gora prezahtevna za njih. Nekateri so prišli samo do bivaka. V spodnjem delu je kasneje helikopter pobral nekaj omaganih. Tu in tam so od zgoraj priletele velike skale, ki so jih prožili plezalci, na srečo daleč stran od naju. Začutila sva veliko olajšanje, ko sva ubirala vstopne stezice na grebenu in čez zadnjo strmo stopnjo priplezala do koče. Vršnji del gore so zakrile megle. Sedela sva in zrla navzgor. In po vrhu sva si še enkrat čestitala, saj šele na vznožju lahko rečeš, da si preplezal Matterhorn, ki je še vedno spoštovanja vredna gora.
 
Nekaj informacij
 
Za tiste, ki bi imeli veliko željo, da obiščejo Zermatt: do tja je 840 kilometrov (Maribor - Milano - prelaz Simplon - Brig - kamp Randa), v Zermatt ni mogoče z avtomobili, le do Täscha, kakšnih 10 km stran, dalje vozijo vlaki (7,80 CHF) in taksiji (6 CHF), ki pa pridejo pote v kamp, ki stane 6 CHF na dan za osebo. V kampu je tudi parkiranje ceneje (4 CHF na dan), kakor v garažnih hišah in drugih prakiriščih. Parkirnine ne zaračunajo, ko ste v kampu. Ko greste v gore za več dni, se lahko odjavite. Vodnik za Matterhorn vas stane v Zermattu 850 frankov, prišteti je treba še prevoz, hrano in prenočišče za vodnika, kar znaša še okoli 200 frankov, se pravi da je skupaj okoli 165.000 slovenskih tolarjev. V Sloveniji je vodniška tarifa za gorskega vodnika 106.000 tolarjev, prevoz in ostali stroški pa po dogovoru. Cene so v Zermattu precej višje, kot pri nas, še posebej gorniška oprema. Več informacij na www.zermatt.ch.

 Matterhorn
Komentarji - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji