Tri zahtevne dolomitske proste smeri v enem tednu

Pretekli teden sva z Markom zares uspešno pričela letošnjo sezono prostega plezanja v Dolomitih, mnogo dobrih vzponov pa so opravili tudi najini prijatelji in prijateljice, ki sva jim zaupala svoji ženi.

Pretekli teden sva z Markom zares uspešno pričela letošnjo sezono prostega plezanja v Dolomitih, mnogo dobrih vzponov pa so opravili tudi najini prijatelji in prijateljice, ki sva jim zaupala svoji ženi.

MARMOLADA

6. in 7. julija smo v južni steni Marmolade plezali Mojca Žerjav (AO LJ-Matica) in Tanja Grmovšek, Andrej Grmovšek ter Marko Lukič (Iglu šport, Citywall), vsi AO APD Kozjak). Stena je bila zaradi svežega snega še zelo mokra, kljub temu pa sva Marko in Andrej
6. julija vstopila v smer Specchio di Sarah , ki je bila za izjemo od večine smeri dokaj suha. Leta 1988 je to smer s soplezalko preplezal legenda marmoladskega plezanja - M. Giordani. Ob minimalnem varovanju (v smeri je v raztežajih 12 svedrovcev in nekaj klinov) je Giordani plezal predvsem prosto (do 7b+) na nekaj mestih pa je uporabil tehniko (A3) in smer zaključil na veliki polici v zgornjem delu stene. Smer, ki je dolga okoli 500 metrov in je kasneje doživela več prostih ponovitev, je postala nekakšna ekstremna klasika, njena prosta ocena pa se je ustalila pri 7c.
Po lanskoletnem seznanjanju s plezanjem v Marmoladi v legendarni smeri Riba sva se seveda zavedala resnosti plezanja z redkim varovanjem, ki ga je v veliki meri potrebno urediti s friendi, zatiči in tricami. Če za plezanje v Ribi velja, da je nekakšna visoka šola alpskega prostega plezanja, je bilo plezanje v Sari prav gotovo magisterij. Smer je še resnejša od Ribe, pa tudi plezalne težave so višje. Kljub temu sva vzpon opravila  v najboljšem slogu, Marko na pogled, Andrej pa v najtežjih raztežajih na fleš (kot drugi v navezi sem poznal določene gibe). Tako sva s vzponom popravila ne najboljši stil lanskoletnega plezanja v Ribi (ko sva smer preplezala le z rdečim krogom), opravila magisterij in dokazala letošnjo dobro formo.
Dan kasneje sta plezali dekleti. Mojca in Tanja sta vstopili v smer Schwalbenschwanz, ki poteka čez celotno ostenje Marmolade in je dolga 800 metrov. Čeprav se je stena že nekoliko osušila sta naleteli na številne mokre in v zgornjem delu tudi zasnežene kamine. Tudi za to smer, ki je ocenjena s VI. stopnjo je značilno, da je v njej le nekaj klinov, in da gre za težavno plezarijo, večino varovanja pa si je potrebno urediti sam. Mokri kamini so zelo upočasnili plezanje, kljub temu pa sta steno premagali v enem dnevu. Smer je veliko resnejša in zahtevnejša kot sosednja smer Don Quixote. Za Tanjo je za Don Quixotom to že druga smer v ženski navezi v tej najzahtevnejši dolomitski steni.

TRI CINE

Nekaj dni kasneje, 11. in 13. julija smo v nekoliko spremenjeni zasedbi Blaž Navršnik (AO TAM) in Alenka Lukič, Marko Lukič (Iglu šport, Citywall) ter Andrej Grmovšek (vsi AO APD Kozjak) spet plezali v Dolomitih.
 Marko in Andrej sva 11. julija vstopila v smer Akut v Zahodni Cini. Gre za 550 metov dolgo smer, ki poteka v desnem delu velikanske strehe in jo je s soplezalcem preplezal Tirolec Kurt Astner leta 2000. Naslednje leto je smer preplezal tudi prosto, vendar ločeno najprej spodnji del, nekaj dni kasneje pa še zgornji del. Najtežji raztežaj smeri, je ocenil z 8a oziroma X-. Smer je menda letos dobila prvo ponovitev, vendar le tehnično. Z Markom naju je v tej previsni severni steni oviral predvsem mraz, v katerem je bilo težavno prosto plezanje po drobnih poličkah prava muka. Kljub temu sva plezala dokaj hitro. V spodnjem delu se nama je zataknilo v 4. raztežaju ocenjenem z 7c, ki sva ga vsak prosto preplezala v drugem poizkusu. Do najtežjega raztežaja, strehe v 10. raztežaju sva priplezala že zelo izčrpana. Kljub temu jo je Marko uspel preplezati prosto v drugem poizkusu, sam pa sem jo z zadnjimi kančki energije preplezal v tretjem poizkusu. Smer sva preplezala v 11 urah in tako opravila prvo pravo prosto ponovitev. Čeprav je po najinem mnenju najtežji raztežaj ocenjen nekoliko previsoko, gre za izredno zahtevno prostoplezalno smer in odlično prosto ponovitev v enem dnevu.

Dva dni kasneje, 13. julija sva kronala najino dolomitsko triologijo s po najinem mnenju najtežjim vzponom, smerjo Das Phantom der Zinne v Veliki Cini. To smer sta leta 1995 preplezala "lokalca" Christoph Hainz in Kurt Astner. Smer je dolga 550 metrov, kar trije raztežaji so ocenjeni s 7c, najtežji celo s 7c+. Hainz je sicer vse raztežaje preplezal prosto, vendar pa v več ločenih dnevih. Smer je pozneje doživela le eno ponovitev, v dveh dneh z bivakom, in več neuspelih poizkusov. Glavni razlog za neuspehe je izredna resnost smeri, predvsem dolgi runouti, v začetnih težavnih raztežajih. Zaradi preteklih vzponov sva bila sicer malce utrujena, zato pa toliko bolj vplezana in z prvim delom smeri nisva imela večjih problemov. Kljub nekaj skorajšnjim padcem zaradi odlomljenih oprimkov sva vse plezala na pogled. Seveda je bilo plezanje izredno resno, težavno, skala ponekod zelo krušljiva, za dodatek pa še mraz in veter - torej borba. Najtežji 12. raztežaj z oceno 7c+  sva oba uspela preplezati v drugem poizkusu. V 12 urah sva tako uspešno opravila prvo pravo prosto ponovitev te smeri v enem dnevu!

Tudi Alenka in Blaž sta opravila kvalitetna vzpona. 11.julija sta preplezala smer Cassin - Ratti v Zahodni Cini, (500 m, VIII-). Blaž jo je preplezal prosto. Obema gre zahvala, da sta nama z Markom na vrh prinesla vsak po en čevelj za sestop! Isto smer sta ta dan ponovila tudi Milena in Miha Praprotnik , Miha prosto. Njima gre zahvala za 4 dl vode, ki sta nama jih podarila v steni!
13.julija sta Alenka in Blaž ponovila še smer Comici - Dimai v Veliki Cini (600m, VII), ki pa je po njunem mnenju težavnejša in kompleksnejša od Cassin - Rattija. Blaž je smer preplezal prosto, za Alenko pa sta to že 3. in 4. smer v zahtevnih severnih ostenjih obeh Cin!