Donačka je padla en dva tri

Malo čez šest me zbudi cimer Jurček*. Ustnice ima obrnjene navzdol. Njega je zbudilo vikontovo nesramno dretje pred vrati. Joj mene joj, če me društvo za mučenje živali v roke dobi! “Ne vem, hm,hm,hm,…”, bi rekel cimer Aco*.Na brzino se spakiram, ker vem da se bom vsaj še dvakrat vrnila v stanovanje. Pozabljivost je namreč ena mojih največjih vrlin. Zbudim Aleša, ki je “presrečen”, da me lahko pelje do OŠ Bratov Polančič. Tam pa pogled, ki te stisne v želodcu. Avtobus za 50 ljudi, pred njim pa stoji mentor Bojan, Jože in Marjan – vodnika iz planinske sekcije Vinarji in celo en moj nadobudni planinček. Kaj so vsi zaspali? Res, da je včeraj snežilo, ampak za danes je napovedano lepo vreme. Zvečer so odpovedali samo štirje otroci. Končno se nas nabere malo več, vendar nas je še vedno samo 22. Pomiri me sonce, ki mi pravi, da bo danes še lep dan.

Z avtobusom se pripeljemo do Stoparc. Snega je najmanj 15 cm, prava pravcata zimska idila. Iz vej stresamo sneg in jih ohranjamo pri življenju. Sonček se je skril, je pa taka lepa svetloba, da se ti učke prav spočijejo. Otroci hodijo in hodijo, nič se ne pritožujejo. Na poti srečamo precej nenavadnega in velikega pajka. Položimo ga na list, da bi mu bilo topleje. Upamo, da ga bo nekaj rešilo, ali pa nekdo. Na koči pod Donačko popijemo topel čaj in pojemo malico. Na smeh mi gre, ko vidim, da imajo skoraj vsi enako hrano v nahrbtnikih (točno to, kar sem jim napisala), hkrati pa sem vesela, da so se resno lotili planinstva. Nino ni najboljše obut. Sneg mu sili za čevlje. Miro, Jože in Marjan postanejo moderni čevljarji. Noge v plastično vrečko, privezano pod kolenom in Nino postane planinec maneken. Najbolj smešen pa je Jan. Oblečen je v tople hlače iz flisa, ki so spodaj malo širše. Tam okoli se mu je nabral sneg; ima še neko divjo kapo, tako da izgleda kot božiček, ki je padel v črno barvo. Neju je hoja mala šala. Odvečno energijo porablja tako, da iz mene počasi izdeluje snežaka. Otrokom so všeč ogromna drevesa. Pot od koče do vrha Donačke se namreč vije skozi listnati pragozd. Taja pove, da se ji zdijo skrivnostna. Vzpon je zaradi novega snega precej zahteven. Odraslih nas je toliko, da ima vsak otrok svojega skrbnika. Hodimo eden za drugim in se malo kepamo. Mislim, da imam skritega oboževalca, ker se mi zdi, da so kepe vedno enako velike. Na vrhu iz snega, kosti piščanca in pomarančnih olupkov naredimo prisrčnega snežaka. Otrokom pojasnimo pomen vpisne knjige. Na žalost se Maribor zaradi megle ne vidi.…

Spet smo na avtobusu. Diva Ema nam poje svoje šansone, občasno poleg zajodla tudi diva Taja. V Rogatcu se ustavimo v Muzeju na prostem, kjer si ogledamo živo kmetijo iz časa pred 2.sv. vojno. Mojim malim planinčkom so najzanimivejše kure in petelin, ki se prosto sprehajajo po dvorišču in lov se prične! Najprej vidiš kako planinček teka za kuro, takoj za tem pa šprint petelina za planinčkom. Postane te malo strah, ampak ko vidiš kako so urni se pomiriš. Kmalu dobim občutek, da naši vodički nismo preveč všeč in bi se nas rada čim prej znebila. Po mojem se je prestrašila, da bi kuram in petelinu od napora zavrela kri. Ja draga gospa, bi pa petelinčkovo juhco skuhali, če smo že na živi kmetiji. V tistih časih jim verjetno še niso vegetarijanci smrdeli naokrog (sej se hecam, da ne bo kdo užaljen). Vodičkinega res zanimivega predavanja je po dvajsetih minutah na žalost konec. Popelje nas samo še v trgovino s spominki, kjer otroci potegnejo svoje zadnje pejneze* na plan in igra “Kaj dobim za toliko in toliko denarja” se prične. Divi Ema in Taja postaneta med drugim tudi ponosni lastnici papirnatih vrtnic. Ema si za uho zatakne rdečo, Taja pa rumeno. Njuni lepi, dolgi, rjavi lasje dobijo poseben lesk in Tinkara Kovač lahko prične s svojim koncertom.Jezik mi danes ne teče kot bi mogel (s tem ponavadi nimam problemov, ali pač ?!), zato sem zelo vesela, ko se Miro na poti domov prelevi v Andreja Karolija in se na avtobusu ustvari pravi ŽIV ŽAV. Zaželiš si da bi vožnja trajala in trajala.

Verjetno sem utrujena, ampak tega zaradi zadovoljstva ne čutim. Sem v pravem šusu! Uspelo nam je izpeljat prvi planinski izlet! Ponosna sem na svoje male planinčke. T`k sem hvaležna vodnikom: Mirotu, Marjanu in Jožetu. Kako, bom pa rajši povedala njim. Vam pa razložim samo še zvezdice:

Vikont – Viktorjeva hrana se imenuje “Vicont”

Jurček = Jurij Gregl, ki rad kaže svoje ta`zgornje mišice; vam povem, da ima kaj za pokazat!

Aco = Aleksander Dušej takozvani Alex Besni, kadar kuhinja že pošteno smrdi

pejnezi – po prekmursko denar

pamž = otrok