Na drugem koncu vrvi

Ker so proste ponovitve težkih alpskih smeri ponavadi predstavljene iz strani glavnih akterjev, sem se odločila, da tokrat predstavim tudi drugo stran zgodbe. Kako doživljaš dogajanje na drugem koncu vrvi, kako je ko si predvsem varovalec, opazovalec, spremljevalec in glavni ter edini navijač. Zgodba o snubljenju Treh Cin oz. o snubljenju smeri Couzy se začne čisto nedolžno, konec julija letošnjega leta. Očitno se me je stvar tako dotaknila, da kar ni dna mojim vtisom.

Po sledeh proste ponovitve Francoske smeri v Zahodni Cini

Cine prvič. 23.7.2004. Pet zjutraj, nevihta in vprašaji v očeh. Ali naj gremo plezat ali ne. Na parkirišču pod Cinami se vse preveč obiramo in že se v svojem Fiatu pripelje »šefe Cin«. Brez pozdrava, mrk obraz. 20 evrov izgine iz naše denarnice. Ta dan plezam in uživam v Cini Piccolissimi z Dolfekom (Blaž Navršnik). Veter, črni oblaki ter nevihte s strelami sekajo vse naokoli, le Cine so cel dan v čudežnem otoku sonca sredi teme, ki vlada v okoliških vršacih. Marko (Lukić) in Andrej (Grmovšek) se zaradi nestanovitnega vremena odločita pogledati znamenito smer Couzyja v Zahodni Cini. Zvečer sta oba navdušena nad svojim plezanjem in nad smerjo. Prosto sta uspela preplezati in naštudirati prvih pet raztežajev, tudi en raztežaj z oceno 8a+. Ogenjček v očeh in želja po več se je prižgala. Smer je tako previsna, da sta si za spust po njej morala pustiti fiksne vrvi. Naša pot se nadaljuje v vršace nad Chamonixom, kjer preživimo naslednjih devet dni. Nato pa pride še Andrejev prvi delovni dan. Postane pravi uslužbenec, od 8h do 4h.

Cine drugič. 7.8.2004. Pet zjutraj. Z Alenko (Lukić) se odpraviva peš okoli Cin in v dolino Val Rienza, preplezat mojo dolgo želeno smer »Spitagora«. Marko in Andrej pa pogledat Couzyja, kaj skriva smer še malo višje. Vreme je ponovno bolj čudno, a dež so napovedali šele za večerne ure. Našli sva super lepo smer, opremljeno pretežno s svedri, a kaj ko so ti le na 5 do 10 metrov. Čakalo naju je kar resno a zelo lepo plezanje, za nama pa četica navez. Okoli 14h sva dvesto metrov pod vrhom. Zapiha vetrič, oblaki obvisijo nad nama in že dežuje. Pa kaj niso rekli, da bo deževalo šele zvečer?! Ravno sva preplezali kakšnih 80 metrov prečke. Na razu se zberemo tri naveze in gruntamo kaj naj. Ali neskončni abzajli nazaj pod steno ali gor. Nemca, ki sta v tem vremenu celo brez vetrovke in že čisto mokra se odločita za abzajl. Imata velike probleme, ker sploh ne moreta priti do štantov, pa še vrv le z veliko muko potegneta za sabo. Z nama tako ostaneta dva Italijana, fant (baje vodnik) in punca, ki je prvič v veliki steni. A nerodno je, ker imata le eno 50 metrsko vrv in bi se zato rada priključila na naju. V taki sestavi bi tudi z najino dvojno vrvjo potrebovali celo večnost, da bi nam uspelo priti varno dol. Padajo mastne debele kaplje in ne izgleda da bo nehalo. Moja hitra odločitev, samo gor in ven. Prevzamem vodstvo, Italijana naveževa nase in počasi šibamo navzgor. Še nikoli nisem plezala v takšnem nalivu, med tako velikimi kapljami in to debele tri ure. Strmi raztežaji, en sveder na raztežaj in že po 15 metrih neskončno trenje vrvi. Vmes zataknem kakšnega frenda in iščem prehode. Alenko je v začetku naliva namočilo, zato jo precej zebe, prste ima kar malo bele. Mene pa žene samo to, da moramo čimprej iz stene. Naša karavana se pomika navzgor in ko zagledam vršne raztežaje se mi kamen odvali od srca. Sredi vseh nastalih potočkov mi je bila stvar celo všeč. Varno sva zlezli na vrh, ni mi odneslo nog, nisem padla, prav ponosna sem bila nase. V megli, dežju, vetru in blatu šibava nazaj okoli Cin in misliva da naju fanta že vsa zaskrbljena čakata. Pa ne. Onadva še nekaj ur veselo visita pod previsi v Zahodni Cini in plezata, plezata. Ta dan sta uspela preplezati prosto vseh 11 spodnjih raztežajev! Superca!! Zatakne se jima v najtežjem raztežaju, kjer se smer čez streho položi. Čez ključni del smeri teče slap. Škoda. Morda bi jima ta dan smer uspelo splezat celo prosto. Kdo ve?! Ključ smeri zanju tako ostane ovit v meglo in dež. Po tem obisku Treh Cin se poti naših glavnih dveh akterjev razdružijo. Marko in Andrej se odločita, da bosta sedaj smer zaradi večjega športnega in verjetno tudi osebnega dosežka in zadoščenja poskušala zlesti vsak posebej, vsak vse raztežaje smeri v vodstvu. Smer prav tako poskuša prosto preplezati še češki plezalec Dušan Janak, ki sva ga z Andrejem spoznala letos v Angliji. Marko tako prvi poskusi srečo. Z Alenko na drugem koncu vrvi mu uspe preplezati vse raztežaje prosto, a zatakne se pri zadnjem težkem raztežaju. V tem raztežaju se mu dvakrat odlomi grif, pa še ob padcu potegne s seboj zadrgo klinov in stvar se zaključi. Spustita se pod steno. Ob vsakem poskusu ima smer kak grif in kak klin manj. Enkrat vmes je odletel eden ključnih grifov v enem izmed težjih raztežajev in zagotovo še en kup manj pomembnih grifov.

Cine tretjič. 14.8.2004. Z Andrejem se dogovoriva, da ga grem varovat pri njegovem poskusu proste ponovitve Couzyja. Delo se začne tudi zame. Vikend pisarna v Cinah se odpre. Po Andrejevi službi spakirava, v avto in štiri ure hitre vožnje do Cin. V soboto zjutraj naju prebudi orkanski veter in kar nočeva iz avta. Plezat se spraviva šele okoli 11h, termometer kaže 6°C. Ponovno naju ujame »šefe Cin« in 20 evrov spet pade v njegovo prepolno denarnico. Andrej ima idejo, da bi se morda dalo iz leve strani priti v najtežji raztežaj, ter vanj nabiti nove kline in ga malo naštudirati. Sploh ne vem kaj sva iskala tam gor v tistem nemogočem severnem vetru. Groza. Plezanje okoli ničle, v sicer lepi in priporočljivi klasični Demuthovi smeri je iz mene iztisnilo še zadnje atome toplote in moči. Andrejev načrt se izpelje z neverjetno eleganco. Po veliki polici sredi stene odkorakava v severno steno in spustim ga v najtežji raztežaj. Z zmrznjenimi prsti poskuša povezati in naštudirati gibe čez streho. Od kod jemlje energijo?! Ker ne more zabiti novih klinov, vse skupaj poveže s prusiki in upa da bo v redu. Potem odbrziva čisto do vrha Zahodne Cine. Lep dan, a ko le ne bi tako peklensko pihalo. Posledice vetra so vidne takoj zvečer in še naslednje tri tedne. Tresenje, kašljanje, glavoboli, nabuhle ustnice, izguba glasu in neprestano smrkanje me ne zapustijo. Ura je pet v nedeljo zjutraj, zdi se mi, da je še bolj mrzlo. Po tihem upam, da mi ne bo treba vstat. Poslušava ali piha. Piha. Pravzaprav veter kar zavija. Tiho se gledava. Iskrice v Andrejevih očeh. Saj vem, da bova na koncu tako ali tako šla tja gor. In res je. V prvem raztežaju sploh ne čutim prstov, držim grif, pa ne vem ali res držim. Drugi raztežaj mi odpre nova obzorja. Pa to je ja sam kruš, pa kakšno varovanje in kako previsno je! Cmok se za ta dan ugnezdi v moje grlo. Morala bi že prej poklicati Alenko in jo vprašati kako se je ona počutila v teh previsih. Madonca, navajena sem na marsikaj, pa vseeno me je bilo kar malo strah. Nadaljnje raztežaje pretehničarim za Andrejem in se samo čudim. Pa to je najbolj nora smer kar sem jo kdajkoli plezala! Andrej pa se trudi iz raztežaja v raztežaj. Vidi se mu, da naju je včerajšnji veter preveč pobral. V petem raztežaju (8a+) pade en meter pod štantom. Jeb… Odloči se, da ne bo moči za še en poskus in tako veva, da bo treba priti še enkrat. Vseeno plezava naprej in Andrej si malo bolj naštudira nekatere detajle. Pod najtežjim raztežajem se obrneva in se spustiva pod steno. To je bila šele zabava zame. Taki luft!!! Mamamia. Smer išče ves čas najboljše prehode. Ima super lepo linijo, prav neverjetno čez vse tiste previse in strehe. V smeri je polno prečk v levo in desno, pa malo gor čez kakšno strehico in spet prečke. Prosto plezanje pa je zelo tehnično, plezanje je bolj na roke in z bolj slabimi možnostmi za stopat. Pa ves čas malo visi in pod rokami ter nogami se kar naprej nekaj drobi in lomi. Smer premore zelo zanimivo varovanje in vsaka čast obema našima plezalcema, da sta se spravila v takšno smer. Mislim, da je ful doživetje že to, da smer ponoviš tehnično, kaj šele prosto!!! V raztežajih je klinov res toliko, da vseh ne moreš niti vpet. Za primer naj navedem le drugi raztežaj, za katerega sta potrebovala do 24 kompletov! A kaj, ko so to le stari, zarjaveli, počeni, ukrivljeni in zlomljeni klini. Klini zabiti skupaj z lesenimi zagozdami v razpoke ter luknje in pa lesene kajle, ki so zaradi prisotnosti gliv že kar bele. Res noro! Ne moreš verjet, da na vse to plezajo ter padajo, tehničarji pa se za vse mogoče kar je v steni vlečemo in obešamo. Že takoj v torek dobiva SMS od Dušana, ki nama sporoča, da je smer uspel preplezati prosto in da so vsi ključni grifi še na svojem mestu. Odlično!!! Nato sledi Markov obisk Couzyja sredi tedna, ko se vreme malo otopli. Tokrat je na drugem koncu vrvi Chouka (Jure Niedorfer). 18. avgusta, ob 10h zvečer zvoni Andrejev telefon, izpod vrha stene kliče Marko. Uspelo mu je prosto preplezat celo smer!!! Pa to je superca!!! Marko naslednje jutro že sedi v pisarni in dela.

Cine četrtič. 28.8.2004. Dva tedna kasneje. Ponovno petek popoldne. Ista rutina, a že bolj utrujeno telo. Napoved pravi, da bo sobota dan za akcijo. Vstaneva pol ure prej, ob 4.30, termometer kaže 6°C. Spet se navežem na drugi konec vrvi. Neverjetno spokojno jutro, pravzaprav perfektno. Dan za uspeh, si rečem. Andrej pleza z neverjetno lahkostjo in eleganco, a na štantih kar drema. V drugem raztežaju se začne. Z ogromnim grifom prileti navzdol in obvisi v zraku. Presneta skala, pa ta kruš! Nič, še enkrat bo treba. V drugo uspe. Ko grem za njim sredi raztežaja izpulim en ogromen klin in kar odnese me od stene. Uf. Čeprav ima klin skoraj pol kile ga vlečem čez celo smer, za v mojo zbirko. Le prikrampam do štanta in stvar gre dalje. Tokrat imam že bolje izdelano tehniko plezanja oz. vpenjanja ter prepenjanja iz klina v klin. Kjer ni klinov se moram malo potrudit in ob Andrejevi pomoči plezat. Ni mi lahko. V ritmu nadaljujeva proti vrhu. Andrej vpenja veliko manj klinov kot zadnjič, pravi, da tako prihrani nekaj moči in energije. Ker sva se odločila, da gre tokrat zares, odvezujem fiksne vrvi in jih mečem pod steno. Fijuuu, kako leti. Andrej v enem 7c raztežaju ponovno prifrči navzdol, z grifom v roki. Ma to ni res. Še enkrat. Tokrat uspe, odlomi se samo par stopkov, a ni kritično. Okoli 18h sva pod zadnjim, najtežjim raztežajem. Andrej stavi na prvi poskus. Do detajla čez streho mora zlest 15 metrov nič kaj lahke prečke. Na polici pod detajlom nekam raztegne iz zatakne svojo nogo in počiva, celo brez rok. Mega. Počiva, počiva. Pol pa zares. Začne, gre, gre, dvigne nogo, naredi neko svojo kombinacijo, fajta, fajta in fijuuu, obvisi v zraku. Neeee. Ura pa je že sedem zvečer in tema se bliža. Naštudira si Markovo kombinacijo, počiva in znova poskuša, začne kar iz pavze. Tudi če bi mu uspelo preplezati to mesto z rdečim krogom, bi bil menda zadovoljen. Meni pa mraz počasi začenja siliti pod kožo. Tokrat stavi na naslednji poskus. Pleza, pleza in pade. Ne gre, ne tokrat. Škoda, pa samo teh par metrov v petstotih. Ja, takšna so pravila igre, prosto zlezeš čisto vse metre ali pa smeri ne preplezaš prosto. Ni debate. V mraku in ob rahlem dežju pridem do njega in že šibava naprej. Čaka naju še 200 metrov lažjega plezanja do velike krožne police, kamor priplezava ob 23.30 v soju lune in brlečih svetilk. Pod steno nato ob dveh zjutraj neutrudno in sprva neuspešno iščeva fiksne vrvi. Na koncu se nama le nasmehne sreča. Otovorjena se odzibava proti avtu in pred četrto zjutraj se zgrudiva v spalke. Kakšen dan… Andrej sklene, da ima dovolj Cin in smeri in kruša in … Smer bo že počakala do naslednjega leta. A vem, da ga grize ali bodo na svojih mestih počakali tudi vsi ključni grifi. Jaz ga samo poslušam. Nekako sva si obljubila, da greva naslednji vikend malo na morje. Telefon zvoni, Marko zagotovi Andreju, da si bo čez dva dni premislil in bo spet hotel v Cine. In glej ga zlomka.

Cine petič. 5.9.2004. Sredina tedna, vremenarji pravijo, da bo nedelja dan za dejanja. Te pa naj bo, dan za zmago. Andreju je že kar nerodno, da bi me spet gnjavil za spremstvo. Meni sploh ni problema in ponovno se zgodi ista rutina, ista cesta, isto parkirišče. Le s to razliko, da sva celo soboto počivala ob Vrbskem jezeru in si polnila baterije. Tokrat vstaneva še malo prej, ob 4h, termometer kaže 7°C. Joj, pa kaj bi dala za spanec. Kot robot z odklopljenimi možgani hodim pod steno. Dan je vse krajši, lune je vse manj in sonce ne posije več v steno. Ob šestih že plezava. Skala je prav ledena in prsti rabijo celo večnost, da se malo segrejejo. Spokojen in miren dan se rojeva izza gora. Vse gre kot namazano. Andrej tokrat pleza dinamično, sunkovito in čisto nepredvidljivo. Včasih se kar nekam vrže, včasih najde do sedaj daleč najboljšo kombinacijo gibov. Ves čas jamra, da pleza preveč na moč, da preveč troši, a v isti sapi zagotavlja, da ima neverjetno dosti moči in energije. Najpomembneje pa je to, da ves čas plezanja ne prileti navzdol z nobenim zlomljenim grifom, čeprav je nekajkrat prav blizu. Tokrat vpenja še manj klinov. Moja tehnika je tako izpopolnjena, da šibava kot dobro uigran vlak. Vesela sem vsakega preplezanega raztežaja, ker vem, da lahko Andrej v čisto vsakem pade. In tako sva že ob 15h pod ta težkim raztežajem in pričakovanje raste, stiski v trebuhu in mehurju pa tudi. Prvi poskus bo povedal vse. Spet ta dolga prečka, pa pavza in potem gre zares. Naredi Markovo kombinacijo, moje roke se potijo, podajam vrv, leze, leze, nekaj mučka, dinamac, pa spet nekaj mučka, vidim, kako ga odnaša, pol se pa odrine in nekam skoči. Že mislim, da njegovo telo pada, odnese mu nogo in telo obmiruje. NORO!!! Še en gib, še malo, stiskam to presneto vrv in mrmram svojo klasično mantro v takih trenutkih:«Zlezel bo, zlezel bo!«. Še nekaj trenutkov in krik sreče. Solze mi kar vrejo iz oči in oba tuliva kot zmešana. Iz doline nekdo tuli nazaj, pastir trobi v trobento in vse skupaj je prav posrečeno. Pa je ratalo! Yessssss!!! Saj ne vem kateri od naju je bolj srečen. Teh zadnjih nekaj metrov je res stisnil iz sebe vse, še dobro, da je tak fajter, ker drugače bi se verjetno še kdaj znašla na drugem koncu vrvi, v isti smeri. Še šest lažjih raztežajev do police, kamor prideva s koncem dneva. Pa v dolino na šnops! Okoli dveh zjutraj pripeljem v Maribor, Andreja čez nekaj ur čaka nov naporen delovni teden… Kar ne morem verjet, da je konec. Če me kdo vpraša zakaj se mi je dalo tolikokrat v isto smer, enostavno ne vem. Ponavadi me čisto nič ne pritegnejo ponovitve smeri, katere sem že preplezala. Ali mi je bila všeč smer ali adrenalin, ki sem ga dobila že samo s tem ko sem varovala Andreja. Nekako sem verjela vanj, da je to sposoben preplezat in sem pač želela biti soudeleženec tega velikega dogodka, od blizu. In še kako splačalo se je!!!

Čestitke tako Andreju kot Marku za to res grande preplezano smer!!! Da sta zaupala vase, premagala strahove in ujela svoje sanje.

Opomba: slike si lahko ogledate na naslovu http://www.gore-ljudje.net/objave_view.php?pid=1717