Izlet za vse mlade (po letih, duši ali obojem) – Ojstrica

Vstati sem morala že ob 4.45, ker sva bili z Mojco zmenjeni ob 5.15. Ob 5. 20 sva bili že pri Dragu, kamor je prišel še Zlatko. Spili smo kavice in se ob pol šestih odpravili proti Mozirju, ...

Za ogled slik klikni tukaj!

IZLET ZA VSE MLADE (PO LETIH, DUŠI ALI OBOJEM) - OJSTRICA
.........utrinki.........

24.9.2004

Vstati sem morala že ob 4.45, ker sva bili z Mojco zmenjeni ob 5.15. Ob 5. 20 sva bili že pri Dragu, kamor je prišel še Zlatko. Spili smo kavice in se ob pol šestih odpravili proti Mozirju, kjer naj bi se zbrali z ostalimi - prišlo naj bi še nekaj naših alpinistov in skupina Ptujčanov. Vožnja je bila kar zanimiva - midve z Mojco sva sedeli spredaj, Zlatko in Drago pa zadaj. Zlatko je rekel, da je to tako, kot takrat, ko so so oni peljali starejše občane na Kofce. V Mozirju smo se dobili pri pekarni Miš-maš, kjer so imeli že ob šestih odprto, pa še "ful gužvo". Najprej smo mislili, da so to vse naši, ko pa smo stopili bližje, smo ugotovili, da smo pravzaprav prvi in so ostali pač kupci, ki so prišli po kruh. Pa saj tudi nismo zelo dolgo čakali, ko je prišla Silva, z njo pa še Stanka, Biba in Peter, v drugem avtu pa še dva moja sošolca iz alpinistične šole - dolgi Filip in Aljaž. Ko so se še oni založili z kruhom, smo se v gosjem redu odpeljali proti Lučam. Po nekaj minutah vožje je Silva obstala ob cesti - za njo pa seveda še mi - pozabila je nekoga. Pa človek je šel že nazaj spat in smo šli dalje. V Lučah smo šli na spoznavno kavico, pa že spet je bila gneča pred gostilno, ker so se tam dobili neki izletniki, ki so se spravljali nekam z avtobusom  in vse zaparkirali. Potem pa nazaj v avte in po ne najbolj  ugodni cesti do planote Podvezak, kjer smo parkirali in veselo na pot. Silva je bila prav hecna - neprestano je z nami govorila kot z otroki, tako da smo ji predlagali, da je najbolje, če nam še nahrbtnike pregleda. Pa jih ni.

Vreme je bilo super in po gozdni poti smo se hitro dvignili nad gozdno mejo med luštne travnate planotice. Po kakšni uri in pol smo bili nad Korošico in pod sabo zagledali Kocbekov dom in tisti ogromni "fuzbal plac". Potem pa še pol urce vzpona in bil je že skrajni čas (Zlatko…)- malica.

Potem pa še kakšna urca in smo bili na vrhu. Vreme je bilo tam zgoraj čudovito, pod nami pa morje oblakov, tako da smo bili se bolj hvaležni Silvi, da nas je zvlekla iz brlogov. 

Ampak s tem našega izleta se zdaleč ni bilo konec. Iz Ojstrice smo se spustili po drugi poti, tako da smo prisli direktno do Kocbekovega doma. Tam smo si privoščili pivca, potem pa pot nadaljevali čez Prag proti jezercu Vodotočnik, od tod pa smo sledili kar dobro shojeni in z možici označeni poti, ki nas je pripeljala čez drn in strn nazaj do planine Vodole (ali Podvolovjek - ne vem, kaj je prav), čez katero smo šli že zjutraj.

Hodili smo kar hitro, zato pa smo tudi kar velikokrat stali in klepetali. Tako smo se večkrat prehiteli s skupino planincev, s katero smo se srečali že na Korošici in so prišli od tam direktno do Podvežaka. Tako je stekel pogovor. Od kod smo nas niso rabili spraševati, povedali so, da so na počitnicah na nekem kmečkem turizmu… zanimiva situacija - tako smo stali in se pogovarjali, pa sem vprasala Zlatka, če se mu zdi kaj čudno. Pa ni znal takoj odgovoriti, pa sem ga vprašala, kako bi ta situacija izgledala, če bi bil Marjan z nami. Pa smo se smejali in se strinjali, da bi verjetno samo on govoril.

Potem pa do nazaj do planine Podvežak, kjer smo se še kake pol ure nastavljali večernemu soncu in se sladkali z ostanki iz nahrbtnikov. Potem pa v Maribor. To je to.