Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Planinska sekcija Vinarje OSTALI ČLANKI
Ogledov: 1379      

 Bili smo na strehi Avstrije


Dodano: 15.08.2002V letu 2002 smo praznovali 5. obletnico »Planinske sekcije Vinarjev«. Vsi člani smo imeli željo, da to obletnico obogatimo z lepim izletom ali malo težjim vzponom, ki bi bil NAJ, NAJ za sekcijo. Odločili smo se za Grossglockner.

BILI SMO NA STREHI AVSTRIJE

V letu 2002 smo praznovali 5. obletnico »Planinske sekcije Vinarjev«. Vsi člani smo imeli željo, da to obletnico obogatimo z lepim izletom ali malo težjim vzponom, ki bi bil NAJ, NAJ za sekcijo. Odločili smo se za Grossglockner. Zagnani kot smo bili, za nas ni bilo nič nemogoče. Hitro se je izoblikovala odprava petih članov, ki bi se 15., 16. in 17. avgusta odpravila na vrh tega očaka.

Takšen vzpon je bil sposoben takrat opraviti le Zlatko in prve njegove besede so bile: »Marsikaj se še morate naučiti.« In res. Pričeli smo se učiti »vozlanja«, uporabljati osmico in vponke, imeli nekaj ur teorije in že smo pričeli z hojo za kondicijo.

Opravili smo kar nekaj težkih zimskih vzponov. Zaradi privajanja na uporabo derez smo se med drugim odpravili na Grintavec in na Brano, potem pa so bili na vrsti letni vzponi na Mrzlo goro, iz Kamniške Bistrice na Cojzovo kočo, iz nje na Kokrško in Jezersko Kočno ter Grintavec in nazaj v Kamniško Bistrico. Potem smo se odpravili na Jalovec. No, na slednjega bolj zaradi »ledenika« v Velikem Ozebniku. Tukaj smo vadili ledeniško navezo ter reševanje v primeru zdrsa. Po nekaj poizkusih je bil Zlatko z nami kar zadovoljen, celó pohvalil nas je z besedami, da smo vztrajni in vzdržljivi. Po naših pripravah sta se nam pridružila še dva člana iz alpinističnega odseka, ki sta bila vsega tega že vešča.

Polni optimizma, moči in volje smo dočakali dan odhoda. Naj predstavim še odpravo: vodja je bil Zlatko, člani pa Breda, Drago, Dušan, Marjan, Miro in Tončka.

Kljub toplemu jutru je bilo okrog srca začutiti hlad, ki pa je izginjal, bolj kot smo se bližali mestu Kals. Tu se je pot pričela strmo in vijugasto dvigati. Mesto je bilo kar hitro globoko pod nami. Pot za našega jeklenega konjička se je končala pri Glocknerhaus na višini 1920 m. Od tu se je že videl beli zasneženi vrh, na katerega smo vsi skeptično pogledovali. Tukaj smo še zadnjič pregledali opremo, skrbno spakirali nahrbtnike in v lepem sončnem dnevu po zelo lepi poti nadaljevali peš do Lucknerhütte, na višini 2241. Sledil je počitek, mali požirek močnega iz čutare, nekaj hrane in že smo nadaljevali pot proti cilju tistega dne, Stüdelhütte na 2802 m višine. Ko je Zlatko uredil vse okrog nastanitve, je ostalo toliko časa, da je predlagal še malo vzpona za aklimatizacijo. Tako smo od koče po kopni skali in melišču prišli do ledenika in od tu se je odprl lep pogled na vrh očaka. Počakali smo še na sončni zahod, potem pa nazaj do koče in seveda hitro spat, kajti vedeli smo, da bomo vstali zgodaj. In res smo krenili ob pol treh. Tam kjer smo prejšnji večer ostali, smo nadeli na sebe vse, kar ledenik od planinca zahteva. V treh navezah smo pot nadaljevali preko ledenika in vzpon je postajal vse težji zaradi ledene skale, ki nas je spremljala vse do Johannhütte na višini 3454 m. Do tu smo stvar še kar obvladali, le dihanje je nekatere mučilo. Sledil je krajši počitek z malo okrepčila in že se je zaslišal Zlatkov glas, da bo treba nadaljevati.

Sledil je vzpon po zgornjem ledeniku. Tu so se začele prve težave in pričeli smo šteti korake na 50 in vse tako do vznožja »Malega Kleka«, kot ga imenujejo. Tu smo dereze sneli, kajti skala je bila dokaj kopna. Tako je naš trening »vozlanja« prišel še kako prav. Plezali smo kar hitro in v treh urah priplezali na vrh »Malega Kleka«.

Sledil je greben, ki je bil dokaj zahteven, nato pa je sledil še težji spust proti prehodu v steno očaka. Prehod je kratek, ampak zelo ozek in bilo je treba kar dobro namestiti vrvi. Stena proti vrhu pa kljub lepim poličkam zahteva celega človeka. Kljub velikemu naporu je bila sreča ob križu na vrhu nepopisna in tekle so tudi solze sreče. To, kar se mi je pred dnevom zdelo nemogoče, je postala resnica in na višini 3798 m sem zaklical: »Stojim na strehi Avstrije«.

Na vrhu smo se malo okrepčali, sledil je krst, po glavah pa je že rojila misel na srečen spust. Spust je bil nevaren zaradi velike gneče, zato je nekaj časa potekal zelo počasi. Kljub vsemu smo okrog četrte ure popoldan srečno prišli do Johannhütte. Tu je pričelo srce zopet bolj normalno biti in tudi več smeha in veselja je bilo zaznati. Sledil je majhen počitek in pred nami je bil še samo spust preko spodnjega ledenika do Stüdellhütte. Po prihodu smo jo preimenovali kar v Štrudlhute. Tu se je ob litru Dušanovega vina, ki smo ga seveda prinesli s seboj, pričela vesela debata. Vsak je zaupal nekaj svojega; tam je bilo težko, na tem mestu me je stisnilo pri srcu … in podobno.

Naslednje jutro smo se odpravili v dolino. Po tako težki poti, ki smo jo opravili prejšnji dan, je bila to prava promenada in kaj kmalu smo bili pri avtomobilu. Ob pogledu na vrh očaka pa smo v en glas vzkliknili: »Pa smo te!«

Med povratkom smo si ogledali mesto Kals, predvsem pokopališče, na katerem so pokopane vse žrtve Grossglocknerja. Doma so nas veselo pričakali in tudi na besede »von« niso pozabili.

Ta odprava je dokaz, da se z marljivostjo in vztrajnostjo lahko tudi v tako majhni planinski sekciji, kot je naša, dosežejo veliki planinski podvigi. Res hvala vodniku, ki je to odpravo prevzel na svoja ramena in jo z veliko vloženega truda pripeljal do varnega konca.

Komentarji - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji