Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Planinska sekcija Vinarje OSTALI ČLANKI
Ogledov: 1442      

 Begunjščica


Dodano: 18.12.2005Malo pred peto uro zjutraj se pripeljeta David in Simon. Prvotni načrt je bil, da bi nas šlo pet in bi zato vozil David z karavanom. Ker pa je Marjan odpovedal udeležbo, se je Zlatko ponudil, da pelje on. In smo šli.

Zimski pohod na Begunjščico

 

 

Ko sem v soboto lepo udobno ležal pred televizijo, naenkrat stopita v sobo Andreja in atek ter me oba začneta prepričevati, naj grem na izlet, ki bo jutri. Sam sem bil že na tem, da ne bom šel, kljub temu, da sem se na torkovem sestanku prijavil; dan prej so namreč še napovedovali možnost snežnih ploh. No, in naposled se le odločim za izlet. Dogovorimo se, kdo bo vozil, potem pa si še spakiram nahrbtnik in namažem čevlje. Spat ležem šele po polnoči.

Malo pred peto uro zjutraj  se pripeljeta David in Simon. Prvotni načrt je bil, da bi nas šlo pet in bi zato vozil David z karavanom. Ker pa je Marjan odpovedal udeležbo, se je Zlatko ponudil, da pelje on. In smo šli. Simon, ki je bil prvič z nami ( sicer  je plezalec začetnik in z Davidom se poznata iz službe), je bil od začetka pravi formalist in je Zlatka ter Davida nagovarjal z »vi« , čemur je dodal še »gospod«. Pa mu je David razložil, da to ni potrebno, nakar je pogovor stekel o drugih stvareh. Oblaki, ki so prej zakrivali nebo, so se počasi redčili in vedno številčnejše zvezde so nas prepričale, da bo lep dan.

V Ljubelj smo prišli okoli osmih, nekaj pojedli in se oblekli za na pot. Krenili smo kakih petnajst minut čez osmo v zelo mrzlem  jutru. Mrzel veter, ki nas potem vso pot ni spustil iz krempljev, se nam je pošteno zaril v kosti. Simon je pravil o neki »zimski idili«, jaz pa nisem vedel, ali se dela norca ali kaj- človeka pač ne moreš takoj spoznati. V eni uri smo prišli do koče, kjer smo se malo podkrepčali z čajem in šnopsom in se pripravili na nadaljevanje. Le –to pa je bilo takšno, da je popolnoma upravičilo naziv »zimska tura« - mrzlo in vetrovno. No, pa da ne bom samo jamral, tudi sonce ni skoparilo s sončnimi žarki, ki so se bleščali na bližnjih gorah. Mi smo  jih občutili sicer šele tik pod vrhom, a smo jih bili takrat bolj veseli ( res, ne vem, kdaj sem se jih nazadnje tako razveselil!). Sicer pa je bil sneg primeren za hojo, ni se nam preveč ugrezalo, morali pa smo vsekavati stopinje, ko smo prišli do strmega dela. Hodili smo brez derez, le David jih je nataknil in na ta način nadoknadil zaostanek ter nas tik pred grebenom prehitel.

Na vrhu je bilo krasno. Čudovit razgled in tudi pihalo je manj kot med vzponom. Od avtomobila do vrha smo porabili dobre tri ure, kar je dober rezultat. Malo smo pojedli in nazdravili z vinom, nato pa šli dol, kajti veter je znova začel svojo igro. Spust je potekal po manjši strmini in nam ni povzročal težav. Brez potrebe sem pospravil palice in vzel cepin, saj hoja ni bila težavna. Bilo bi kar prelepo, če ne bi bilo tistega vražjega vetra, ki je po vsej sili hotel postati himalajski veter ( nisem še sicer bil tam, vendar si tako nekako predstavljam). Če bi imel podkapo ali pa vsaj šel, bi nekako šlo, tako pa…No ja, je pa res, kar je rekel Zlatko: tako si vsaj bolje zapomniš izlet.

Kmalu po prihodu do smučišča smo prišli do zgornje postaje vlečnice, ki je imela tudi manjši bar. Tja smo se zatekli vsi premraženi in najprej naročili pijačo in nato pričeli z nedeljskim kosilom, ki pa je prišlo iz naših nahrbtnikov. Bilo je odlično vzdušje in nikamor se nam ni mudilo, saj smo imeli do  doline slabe pol ure. Pili smo pivo in klepetali.

Tudi vožnja domov je bila precej pestra, saj smo morali vendar skrbeti, da šofer ne bi zaspal za volanom. Enkrat ga je  poživil  tudi glasen Davidov : »Au!«, ko sem mu nehote zaprl prst med šipo in vrati. Kriv pa nisem bil ne jaz ne David, ampak žvečilni gumi, ki se nikakor, ni hotel ločiti od njega. Ko mu je končno uspelo, je David dejal sam pri sebi :«Dobro je, « jaz pa sem ne bodi len v isti sekundi pritisnil na gumb in evo…No, to pa ni poslabšalo našega dobrega razpoloženja in še naprej smo namesto  radija sami premlevali domače in tuje dogodke, šport, vreme ( če še niste vedeli, napoveduje se iz starih »cajtngov«, he,he!), in druge dogodke. Vmes smo se ustavili tudi na kavi, kmalu po tem pa blizu izvoza za Slovensko Bistrico naleteli na pet trčenih vozil, katerim se je že približeval rešilec. No, to je bil edini žalosten trenutek v tem dnevu, ki je spomnil na žalosten sloves slovenskih cest. Mi pa smo vseeno varno in srečno prispeli domov, kjer smo se potem pri meni še malo podkrepili z vinom in tako zaključili ta zame ( pa mislim, da tudi za ostale) enkraten izlet. Hodite v gore!

 

                                                                                                                          

Komentarji - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji