Damjanov nagovor zbranim v dvorani v Lovrencu

Sprejem domačina Damjana Karničnika ob vrnitvi z uspešne odprave na Cho Oyu (8.210 m)
Kulturni dom Jožeta Petruna Lovrenc na Pohorju, 3.11.2006

Dragi Lovrenčani, prijatelji, spoštovani gospod župan!

Lepo je živeti v enem najlepših krajev na svetu, v Lovrencu na Pohorju. Planine, ki se dvigajo nad njim so edinstvene, povsod sami gozdovi s samotnimi stezami, brezpotja, na vrhih tiha jezera, v katerih se tako radi zrcalijo macesni. Tej lovrenški panorami enostavno ni kaj dodati. Edino, kar pogrešam, je kakšna strma stena nekje v bližini.

Večkrat se vprašam, zakaj mi ti hribi ne dajo dovolj, zakaj poti in brezpotja niso dovolj dolga, zakaj šumenje vetra ni dovolj močno, zakaj napori ob hoji po Pohorju ne dosežejo svojih meja.

Vse odgovore na ta večna vprašanja sem dobil v daljni Himalaji. Moje mladostne sanje so delno uresničene.

Plezanje na najvišje vrhove sveta ni samo preizkušnja vzdržljivosti, ampak je zelo pomembna preizkušnja preživetja, tovarištva, kot tistih notranjih področij človeka, ki jih v vsakdanjem okolju in življenju ni mogoče najti, dobiti, se z njim soočiti.

Tako je naše življenje alpinistov: polno življenja, polno veselja, polno žalosti, hrepenenja, uspehov in bridkih razočaranj, tako polno sreče in trpljenja obenem, da je včasih vsega enostavno preveč. Spoznal sem, da pri plezanju ne premaguješ gore, ampak samega sebe in vse svoje slabosti.

Z naravo se ne da bojevati, v naravi lahko le preživiš ali umreš, le to dvoje imaš in izbira je samo tvoja.

Na vsaki odpravi, predvsem na kak osemtisočak, doživiš veliko novega, lepega, kar ti ostane v spominu. Tudi tokrat je bilo tako. Lepo se je spominjati hoje po ulicah Kathmanduja, kjer te pozdravljajo prijazni ljudje, divje vožnje z džipom po Tibetanski planoti, vrvenja alpinistov iz celega sveta v baznem taboru, najlepši pa ostajajo iz strmin osemtisočaka CHO-OYU. Najlepši predvsem zato, ker sem tukaj spoznal svoje nove prijatelje: Dušana, Boštjana in Aleša, ki smo skupaj garali zato, da bi prišli na vrh, da bi videli kakšen nov razgled, ki ga Pohorje ne daje.

Izplačalo se je. Iz osemtisočdvesto metrov se res lepo in daleč vidi, kamor seže pogled, povsod same gore. Na vrhu je naju z Dušanom predajal poseben mir, veselje in upanje na vse dobro. Kako bi šele bilo lepo, če bi bil zraven Boštjan, ki je bil odlično pripravljen, vendar mu žal zaradi bolezni ni bilo dano biti zraven.

Za vse lepe trenutke, ki smo jih skupaj prigarali, se vam danes najlepše zahvaljujem. Zahvaljujem se tudi vodji odprave, Majzlu, ki mi je omogočil, da sem lahko šel zraven. Mnogi ga poznajo kot poštenega delodajalca, mi, njegovi prijatelji alpinisti, pa kot izvrstnega poznavalca himalaje in prijatelja, ki je pripravljen vedno pomagati.

Poseben pozdrav velja tudi Aležu Koželju - Aliju iz Kamnika, ki je prišel v bazo izpod Shise Pangme, ter po počitku v slabih dveh dneh, kot prvi izmed nas prišel na vrh - čestitke še enkrat.

Enako se zahvaljujem tudi vsem vam, dragi Lovrenčani, za vso vašo pozornost, čestitke in stiske rok. Hvala vam za vsa srečanja in skupne trenutke preživete v gorah. Želim vam, da čutite enako srečo in mir, kot smo jo čutili mi na vrhu in ki jo čutimo še danes.

Hvala gospodu županu za pozdrav in priznanje, hvala planinskemu in turističnemu društvu za prijazen sprejem, Anžeju Bečanu za urejanje spletne strani.

Posebno se zahvaljujem sponzorjem, ki so mi finančno pomagali: Katji Brezovnik iz Comteka, Mitjanu Šraju s.p., Pavletu Brliču s.p. in občini Lovrenc na Pohorju.

Himalajski pozdrav!

Celotno vsebino si lahko ogledate na naslovu: http://www.lovrenc.si/pd/DamjanCoOju/