Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Alpinistični odsek OSTALI ČLANKI
Ogledov: 2053      

 Akrobati ali neumneži!?


Dodano: 06.01.2009, Avtor: Boris Strmšek

Eno majhno razmišljanje ob zadnjih turah po zimskih gorah. Popraznična sobota v Logarski dolini. Z Dušanom se počasi vzpenjava proti Okrešlju. Tri dni po silvestrovem. ... Od parkirišča pri Domu planincev do slapa Rinka s smučmi, nato so romale na najine nekoliko pretežke nahrbtnike. Pričetek zimske sezone, mi pa še bolj leni (beri pomehkuženi, vsaj tako se mi zdi).

Kar se tiče Doma planincev, se mi zdi, da je to bolj neplaninski gostinski objekt, večinoma zaprt ali pa zaseden (z neplaninci, negorniki). Z njihove spletne strani: "... Koča je primerna tudi za skupine, ki želijo praznovati rojstne dneve, poroke, obletnice; prav tako pa tudi za udeležence šole v naravi ..." Še sedaj, ko je bila v Logarski kar gneča, so imeli odpiralni čas nekam pozen za ljudi, vajene gora - ob 10. uri, vsaj tako so mi rekli. Za prenočišča težko, za skupine po prejšnjem dogovoru. In kje naj potem ... Na srečo je v dolini hotel in penzion, ki sta ves čas odprta. Ah, malo pa pogrešamo stari Dom planincev, ki ga je nadomestil zdajšnji Hotel Plesnik.

Pot navzgor je kar zdrsana, zato že spodaj natakneva dereze. Pri mostu čez potok nad slapom srečava možakarja, ki pridrsa navzdol. "Srečno pa zdravo novo leto! Z derezami bi se manj drselo!" ga nagovorim. "Ah, saj jih imam v nahrbtniku, pa tukaj niso potrebne." je odgovor. "Ampak ko boste potrebovali gorske reševalce in bolnico, bo že vseeno, če ste imeli dereze v nahrbtniku." se ne dam. Ampak možakar je vztrajen: "Meni se ni še nikoli nič zgodilo. Pa saj je samo tukaj malo bolj gladko, potem pa že gre." Poslovim se z: "Vedno je enkrat prvič. Srečno!" Kmalu za njim pridrsa njegov kolega. On ima vsaj krampače, to je tista zadeva s štirimi zobci za na čevelj. Malo se mu drsi in nekaj opleta. Spet modrujem. Tokrat o tem, da je ta zadeva bolj primerna za poletna prečenja snežišč, pozimi pa bolj prav pridejo dereze. In če je imel prvi junak v rokah vsaj palice, je ta bil brez vsega. Ko bi vsaj kakšno vejo poiskal, da ne bi tako telovadil in opletal. Odidemo vsak v svojo smer. Upam, da sta prišla cela domov.

Naslednji dan se vzpenjamo skozi Turski žleb.. Vesna nam pobegne nekam naprej, z Dušanom in Vinkom pa počasi s smučmi na nahrbtnikih ubiramo stopinje ob levi strani žleba. Ugotavljamo, da bo smuka super, na sredi je malo trše, ponekod je nekaj mehkega snega na trdi podlagi. Na nogah dereze, v rokah cepine, pomagamo si še z eno smučarsko palico za lažje vzpenjanje. Nenadoma zgoraj čudni glasovi in nekaj se pripraši naravnost proti nam. Zagledam Vesno, ki presenečeno gleda za oblakom snega, v katerem zagledam roke in noge, tu in tam se pokaže še kaj druga, kar spada k možakarju, ki se vali navzdol. Dušan in Vinko skočita na eno stran, jaz na drugo, da nas valeča zadeva ne spodnese. Opazim, da na nogah nima derez, se pa obupano trudi, da bi se ustavil s cepinom, pa mu to ne uspeva najbolje. "Z derezami bi šlo lažje!" kričim za njim. Na srečo je dokaj mehko in nekje pred zadnjim balvanom v žlebu se končno ustavi. Za nekaj časa obsedi na snegu, verjetno se je zamislil nad hitrim sestopom. Zgleda, da je cel, verjetno ga je le malo pretreslo. Kar dobro ga je premetavalo po žlebu navzdol. Malo pokomentiramo njegove čevlje brez derez in se strinjamo, da bi v malo trših razmerah zaključek znal biti precej slabši. Kmalu pride navzdol še en možakar, njegov kolega. Pove, da je zdrsnil skoraj čisto pod vrhom. Hm, kakšnih 300 m akrobatskega sestopa je torej izvedel. No, kolega še pove, da ima njegov akrobatski pajdaš dereze v nahrbtniku. Svetujem mu, naj pove "akrobatu", da bi manj nosil in imel manj težav, če bi si jih nataknil. Poslovimo se. Pa nato malo razmišljam in mi pride na misel tista gorniško-planinska zdraha. Mogoče pa je prav to razlika med gorniki in planinci!? Planinci nosijo opremo v nahrbtniku ali pa sploh ne, gorniki pa opremo uporabljajo. To bi lahko rekli sicer bolj v šali, pa večkrat opazim podobne zadeve. Sicer pa mislim, da je to odraz odnosa Zavarovalnice-PZS-GRSS, mogoče je še kdo vključen. Država na primer, ki podpira takšen odnos ljudi, ki zahajajo v naravo in gorski svet. Odnos do njih samih in do vseh ostalih ljubiteljev gora. Ker je reševanje pri nas zastonj (vsaj v večini primerov), nihče ne razmišlja o tem, da ga lahko neumnosti v gorah drago stanejo. Jasno, da je zdravje oziroma življenje najvišja cena, ki ga lahko nekdo plača, vendar pa večina o tem ne razmišlja. Na žalost ljudi bolj spravijo k razmišljanju denarne zadeve, na primer stroški reševanja. Poleg tega pri nas sploh ni važno, če si član gorniške organizacije (pri nas na primer PZS) ali ne. Torej lahko hodi po gorah vsak. Čeprav, roko na srce, članstvo v PZS še ne pomeni, da nekdo nekaj ve o gorah. Ker ni kakšnih posebnih zakonskih omejitev, srečaš v gorah vse mogoče ljudi, ki tja sploh ne sodijo. Tako po odnosu, kakor tudi po znanju ter izkušnjah. Imajo pa vsaj mediji kaj od tega. Tokratna zgodba se je na srečo dobro končala, mogoče se kakšna naslednja ne bo tako. Pa srečno in po pameti v gorah!

Komentarji - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji