HAUTE ROUTE – na smučeh po Alpah

Izbrali smo si klasično varianto od Chamonixa do Zermatta, ki poteka pod Grand Combinom in je nekoliko zahtevnejša od variante čez Verbier, ki jo uporablja večji del gornikov.

V ponedeljek zjutraj smo parkirali avto pri spodnji postaji žičnice v Argentieru.
Prvi del Haute Route poteka z zgornje postaje žičnice Grand Montets (3295 m) na ledenik Argentiere, do koder je skoraj 800 metrov spusta, nato se prične vaja, ki se na tej poti ponovi velikokrat – kože na smuči.

Sedlo Chardonnet

Sprva strma pot, kjer so imeli nekateri že težave, višje pa je blago vijugala ob robu ledenika Chardonett, nas je vodila navzgor na istoimeno sedlo (3323 m), kjer je meja med Francijo in Švico. Sedlo je med dvema granitnima vrhovoma – Aiguile du Chardonett (3824 m) in Aig. du Argentiere (3879 m). Tam se je ustvarila majhna gneča, saj je s sedla spust ob vrvi 60 metrov na švicarsko stran. Prostora ni dovolj in nekateri se rinejo tudi preko drugih. Pa smo malo počakali in s tistimi za nami naredili red, pa je šlo vse skupaj prijetnejše.

Na ledeniku Saleina spet nataknemo smuči, se zapeljemo skoraj do višine 3000 metrov in spet je treba navzgor. Preko škrbine Saleina (3267 m) na Plateau du Trient in ledenik d'Orny do sedla Col d'Orny (3098 m) ter do koče Trient (3170 m).
Smučanje ta dan je bilo kar dobro, sonce pa je žgalo skoraj preveč. Na srečo je nalahno pihljal veter.
Na Trientu smo prespali, naslednji dan pa smo se spustili navzdol na ledenik Trient in med seraki nato desno do sedla Col des Ecandies (2796 m), čakalo nas je še približno sto metrov vzpona z derezami na sedlo. Nato je sledilo smučanje po dolini Arpette povsem do vznožja do mesta Champex (1460 m). Od tukaj smo se nato zapeljali s taxi kombijem do vasi Bourg St. Pierre (1630 m), kjer smo drugič prespali.
Ta dva dneva sta prinesla čez dvajset kilometrov na smučeh, skoraj 1200 metrov vzpona in 2900 metrov spusta, 3 sedla in 5 ledenikov. Vreme smo imeli ves čas super.

Proti koči Valsoray

Drugi del Haute Route smo pričeli 1. aprila v vasi Bourg St. Pierre (1630 m, nekoč je šel tukaj mimo celo Napoleon z vojsko), od koder smo se po dolini Valsoray povzpeli do koče Valsoray na višini 3030 metrov.

Vzpona je bilo za slabih 7 ur, za spremembo nismo prečili nobenega ledenika. Vreme je bilo oblačno, nekoliko je naletaval sneg, zgoraj se je nato pokazalo sonce in popoldan celo zjasnilo ter pokazalo čudovite gore naokoli.

Combin z ledenika Saleina

2. aprila nas je čakal tehnično najzahtevnejši del poti, ki vodi pod Grand Combinom (4314 m). Vreme je bilo ta dan dokaj slabo - megla, veter in sneg. Najprej smo se povzpeli čez majhen ledenik Meitin do Plateau du Cuoluir pod Grand Combinom. Čeprav smo odšli med zadnjimi s koče, smo nato dohiteli in tudi prehiteli večino, na koncu pa sem moral vzeti nadelavo smučine in obračališč v svoje roke oziroma smuči. Niti vodniki niso bili v pomoč.
Zadnji del je bil precej strm in nekateri nevešči so izvajali kar nevarne piruete med obračanjem, zato je bila dobra smučina poglavitnega pomena, sicer bi morali že prej sneti smuči in jih pritrditi na nahrbtnik. Zadnjih dvesto metrov smo morali spet sneti smuči in natakniti dereze ter vzeti v roke cepine. Malo nas je pozdravljal veter in sneg.
Na plato smo se povzpeli na višini 3700 metrov, ga prečili in se spustili na ledenik Sonadon. Moja skupina kar s smučmi na nahrbtniku (ker je bil zgornji del nekoliko kložast), potem pa smo jih v zavetrju spet nataknili in se kar s kožami na smučeh spustili še tistih nekaj metrov do ravnine. Tako smo prihranili dvojno nepotrebno delo, ki je ostale skupine precej zaustavilo in so zaostale.

Ledenik Durand

Sledilo je sto metrov vzpona na sedlo Sonadon (3520 m) in dolg spust po ledeniku Durand, ki je bil v zgornjem in srednjem delu nekoliko orientacijsko zahteven, prečiti smo morali nad pasom serakov z levega na povsem desni rob ledenika. Na 2700 metrih smo se povzpeli čez desno moreno ledenika in nadaljevali do dolinice, ki jo je ustvaril potok z ledenika Otemma (pribl. 2200 m), od tam pa smo se povzpeli čez planino La Pauma do koče Chanrion (2462 m), kjer smo prespali.

Spet se je v dveh dneh nabralo poti za okoli dvajset kilometrov, 2400 metrov vzponov in 1600 metrov spusta. Zaradi slabšega vremena pa sta bila ta dva dneva še dodatno zanimiva; tokrat samo trije ledeniki.

Zadnja dva dni Haute Route so ob lepem vremenu zaznamovali zares izredni razgledi in vzpon na najvišjo točko te poti - vrh Pigne d'Arolla (3790 m). S koče Chanrion (2462 m) smo v blagem vzponu in kratkem spustu prišli na ledenik Brenay, ki je v spodnjem delu nezahteven. Zjutraj je bilo kljub lepemu vremenu kar hladno, pravi zmrzovalnik, sonce pa je nato zadevo uredilo. Ob serakih Brenay pod vrhom La Serpentine (3713 m) smo se peš povzpeli okoli 250 metrov do zgornjega položnega dela ledenika Brenay, ki nas je nato v soncu počasi vodil do sedla Brenay (3635 m) in nato dalje desno do sedla (okoli 3750 m), kjer smo pustili nahrbtnike in se povzpeli na Pigne d'Arolla (3790 m).

Razgledi res super, malo je bilo sicer oblakov na oddaljenih vrhovih, toda vidi se od Mont Blanca do Matterhorna.

Sledil je spust čez zgornji ledenik Vuibe in nadaljevanje do ledenika Otemma, kjer je na zgornjem koncu kot orlovo gnezdo koča Les Vignettes (3194 m). Ker smo mi izbrali klasično varianto Haute Route (večina gre po nekoliko lažji varianti Verbier), smo se po treh dneh spet vsi srečali. Na koči je bila kar gneča, če pa bi ocenjevali koče na naši poti, pa bi jo ta verjetno odnesla z najslabšo oceno.

Od tu nas je čakal najdaljši in najbolj pester del poti, lahko bi rekli tudi “kraljevska etapa”.
Kratek jutranji spust s sedla Vignettes na sedlo Chermontane na zgorjem koncu ledenika Otemma je bil za segrevanje. Nismo snemali psov s smuči, zato se nato zaradi tega nismo ustavljali. In spet smo prehiteli kar nekaj ljudi na ta račun.
Čez ledenik Collon smo nadaljevali na sedlo Col de l'Eveque (3382 m), kjer se je pričel daljši spust z uživaškim smučanjem na zgornji ledenik Arolla. Na poti navzgor smo prehiteli tudi večjo skupino slovenskih gornikov, ki so sicer šli po drugi varianti Haute Route.
Pod sedlom l’Eveque smo si privoščili dokaj strm spust, ki pelje pod špico La Vierge do višine 2900 metrov. Spet lepljenje kož na smuči in čez ravnino ledenika Arolla pod sedlo Mt. Brule (3213 m).

Na sedlu Mt. Brule

Zgornjih 150 m je bilo kar strmih. In spet so imeli nekateri težave, počeli akrobacije in nam popestrili ter nekoliko upočasnili tempo.

Ledenik Tsa de Tsan in sedlo Valpelline

Pa spet spust, tokrat na ledenik Tsa de Tsan, malo čudno ime, je pa že v Italiji. Kakšnih sto metrov spusta pripelje na ravnino ledenika, kjer je nato spet treba navzgor še na zadnje sedlo - Valpelline (3557 m), kjer nas pričaka zares neverjeten pogled na zahodno steno Matterhorna (4477 m).

Na sedlu Valpelline

Še zadnjič kože dol, počitek, nato pa smo odsmučali do "civilizacije", ki je bila sicer kar daleč. Dolg spust mimo zahodne in severne stene Matterhorna (ledeniki Stockji, Tiefmatten in Zmutt) nas je pripeljalo po dolgi dolini do smučišča na Stefalp (pribl. 2200 m), ker smo si privoščili pivo.
Živa glasba, ležalniki na snegu, gmeča, sonce in pogled na severno steno Matterhorna. Kar nekoliko moteč hrup po gorskem miru vrhov in ledenikov v zadnjih dneh.
Zadnji del našega smučanja nas je pripeljal povsem do Zermatta (pribl. 1650 m). Dolg dan smo zaključili z vožnjo nazaj v Chamonix. Taxi sem našel že prej na internetu, nato pa so mi šoferji, ki so skoraj vsi po vrsti iz bivše Juge, dali še nekoliko cenejšo varianto. In sem jo posredoval še ostalim našim.
Po divjem soncu na ledenikih so nas tudi v dolini pričakale visoke temperature. In misel na morje je tako postala še močnejša. Je pa treba priznati, da smo bili zadnja dva dni, še posebej pa zadnjega zelo pridni. Približno 42 kilometrov smo opravili na smučeh v zadnjih dveh dneh, zadnji dan kar 30 kilometrov. In še 2400 metrov vzpona ter 3200 metrov spusta (samo zadnji spust je bil 1900 metrski).
Dotaknili ali prečili smo se devet ledenikov, samo zadnji dan sedem. Če seštejete vse tri etape oziroma vseh šest dni, je to prav poštena alpska smučarska pustolovščina, ki jo je možno speljati še z mnogimi drugimi variantami; 17 ledenikov, čez 80 kilometrov poti, čez 6000 metrov vzponov in 7500 metrov spustov, ni slabo.
Skoraj zagotovo še kdaj! In kar je najpomembnejše: imeli smo se zelo fajn.

Več slik lahko najdete na: http://www.gore-ljudje.net/novosti/44412