V kavarno je vstopil mož ne preveč orjaških mer, a zato oborožen s pogledom, ki je skozi prostor rezal kot laserski žarek. Da, prav tako izrazit in prodoren je bil in vrel je iz obraza, ki so ga, tako kot številne stene, ki jih je preplezal, skovale sile narave. Podala sva si roke in ob stisku sem prvič posumil, da se morda za njegovo minimalistično zunanjostjo skriva čisto drugačen svet. Takšen, za katerega sem bil prepričan, da ga več ni, takšen, kjer moški postavlja svojo svobodo, besedo in prepričanje pred materialne dobrine in ostalo kapitalistično navlako.
Boris Lorenčič – Lori je odraščal v časih, ko so v osnovnih šolah, seveda še v duhu tovarištva, delovali planinski krožki in so otroci s starši bolj pogosto zahajali v objeme biserov narave. Spomni se svojega mentorja, Zlatka Knapa, ki mu je odprl vrata v gorski svet in ga zvlekel tudi na alpinistični odsek. Ponosno pove, da je eden zadnjih predstavnikov generacije, ki je v alpinizem prilezla iz planinskih vrst.
Skalo so njegovi prsti prvič zagrabili pri šestnajstih letih, iniciacijo je doživel v meki skalnega plezanja v bivši SFRJ, Paklenici, od takrat se je drži že 22 let. V mlajših letih je večinoma plezal tam, kjer mu je bilo to najbližje – v Kamniško-Savinjskih Alpah, saj so se takrat le redki izbranci na odseku lahko pohvalili z lastnim avtomobilom. Tako mu v tistih idiličnih časih ni preostalo drugega, kot da večino poti premaguje z javnimi prevozi ali na avtoštop. V ospredje je že takrat postavljal dobro družbo, zabavo, uživanje in predvsem plezanje. Napredovanje iz skalnega zelenca v pravega alpinista je bilo samoumevno. Za razliko od danes, ko ima že skoraj vsaka osnovna šola svojo umetno plezalno steno in se večina otrok s plezanjem prvič spozna na umetni steni, takrat klasičnih športnih plezališč razen Črnega Kala ni bilo, zato se je večina plezarije odvijala v hribih. Verjetno se tudi tukaj skriva ključ do tistih pravih alpinističnih izkušenj, ki so danes pri mladih alpinistih v primanjkljaju, ne glede na njihovo fizično pripravo. Hribovske izkušnje se pač lahko pridobijo samo v hribih, je prepričan Lori.
Kakšno razmerje med fizično pripravljenostjo in izkušnjami je pri vzponu optimalno?
“Nekaj drži kot pribito – na začetku izkušenj nima nihče, a je po drugi strani človek zato toliko bolj pripravljen fizično in motivacijsko. Pomembni sta obe komponenti, zato ju je pametno kompenzirati med sabo, zanemarjati ne gre nobene. V odstotke se ne bi poglabljal, bolj pomembna se mi zdi racionalizacija energije, da je ne trošiš tja v tri dni. Zase vem, da sem, tako kot večina, na začetku počel veliko stvari narobe, zato so praviloma pripravljalna leta precej rizična.”
V naših bregovih je Loriju gotovo tako geografsko kot tudi zaradi legendarnih celonočnih zabav na koči Klemenča Jama najljubša severna stena Ojstrice in druge prepadne stene v bližini. V tem okolju je nabiral svoje najpomembnejše izkušnje - ne pozabi dodati, da tudi tiste manj alpinistične. Bližnji Okrešelj je bil za alpinistično dušo takrat pač preveč komercialen, na Jami pa je in še danes živi rokenrol. Podobnovzdušje je bilo pred vojno tudi v Paklenici: spalo se je pod stenami in plezanje je predstavljalo takšne vrste avanturo, da se je Lori hitro zaljubil vanjo. Tam je namreč spoznal dolge skalne smeri in nič čudnega ni, da je bil njegov prvi vecji cilj ravno El Capitan v narodnem parku Yosemiti.
V ZDA se je odpravil skupaj s soplezalcem Armandom Polegekom in oba sta imela precej hipijevsko predstavo o življenju na drugi strani luže. No, kmalu sta ugotovila, da je vlak iz Woodstocka mimo El Capitana odpeljal daleč stran pred kakšnimi 20 leti. Ne glede na to je njun cilj ostal nespremenjen – preplezati najbolj markantno granitno steno v Yosemitski dolini, El Capitan. Čisto po naključju sta izbrala smer Aurora – ker je imela lepo ime. Hkrati je bilo to Lorijevo prvo plezanje v granitnih počeh in uporabljanje pripomočkov, s katerimi ni plezal še nikoli prej. Plezala sta šest dni. Nista hitela, vzela sta si čas, hotela sta uživati: med obvezno plezalno opremo so sodile tudi tri škatle cigaret, vec 7-decilitrskih steklenic piva (za vsak dan eno) in walkman z zvočniki, iz katerih so po narodnem parku odmevali Pink Floydi. Skupna teža tovora, ki sta ga vlekla čez steno, je znašala okoli 100 kilogramov, ob prej omenjenih dobrinah sta namreč
tovorila še ogromno vode (ker se pri vzponu v takšnih razmerah več pije, kot prehranjuje), plezalno opremo za tehnično plezanje in viseče postelje.
Lori ponovno poudari, da so verjetno bile ravno izkušnje iz slovenskih sten pomembne za uspeh. Po preplezanem El Capitanu se nikoli več ni lotil podobno zahtevnega tehničnega vzpona. Želja je bila izpolnjena, veselja ni manjkalo, ampak na vrsti so bili drugi cilji.
Svojo pot je nadaljeval z rednim in zahtevnim plezanjem v Sloveniji in drugje v evropskih Alpah, leta 2000 pa je prvič vdihnil redek himalajski zrak. Udeležil se je štajerske odprave na Anapurno III, ki je bila v bistvu že druga odprava štajerske ekipe na to goro, saj jo je prvič prekinila nesreča. A tudi drugič je vrh ostal nedotaknjen. Plezali so v stilu, ki je Loriju danes v bistvu že tuj, v klasičnem himalajskem odpravarskem stilu in za takšen način plezanja jim je preprosto zmanjkalo časa. Lori se je povzpel na 6.500 metrov višine.
Kako pri tebi poteka prilagajanje na okolje z manj kisika?
“Kar se mene tiče, je najpomembnejša dobra fizična pripravljenost, to je predpogoj za veliko mero samozavesti. Če greš od doma z zavedanjem, da si dobro pripravljen, se boš na hribu gotovo premikal bolj varno. Sicer pa je pomembno, da zaužiješ dovolj tekočine in da se postopoma dvigaš.”
Čisto mimogrede - ali si prej pijan, če na takšni višini spiješ pivo?
“Težko komentiram, ker se tam praviloma ne pije dosti, kakšno malo pivo morda. Res pa je, da nisi več tako poskočen in si hitro zadihan. Je pa resen problem, če na takšni višini zboliš. Sam sem to občutil na Čomolhariju, ko sem v bazo prispel z vročino. Na takšni višini se zelo težko regeneriraš.”
Po neuspehu v Himalaji je bila na vrsti Južna Amerika, kjer je bil Lori že nekaj let prej, poskusil je na Aconcaqui in v Barilochah, tokrat pa ga je zvabila Patagonija. Želja je bila podobno goreča kot pred vzponom na El Capitan.
Leta 2004 jo je obiskal s soplezalcem Blažem Navršnikom. Plezala nista nič! Res so zanimivi ti alpinisti, ampak pokrajina je žal ves mesec kazala svojo najbolj tipično sliko – dež, mraz, veter in depresija. Poizkušala sta večkrat, a sreče ni bilo dosti. Čas sta si krajšala na različne načine: “Najpogostejši beg od vremenskih problemov so bile uno karte, zato sva igro predstavila tudi ostalim plezalcem v bazi, in popoldnevi, večkrat pa tudi večeri, so bili takoj bolj družabni. Druga alternativa je bila tri ure oddaljena vas Calten, kjer je moč najti najboljše zrezke na svetu.”
Drugače je bilo v Patagoniji z Urbanom Ažmanom, čeprav vremenske razmere tudi takrat niso bile dosti drugačne - zgolj štirje lepi dnevi v enem mesecu -, a k sreči sta bila ob pravem času na pravem mestu. V treh stenah jima je uspelo preplezati tri smeri, med njimi tudi Slovaško smer z oceno 6b A1 v zahodni steni Fitz Roya, ki je z 2400 metri višine tudi najvišja stena v Patagoniji. Sunki vetra so bili nepopisni, zato sta nase navlekla vsa oblačila, ki sta jih imela pri sebi, vzpona pa sta se lotila precej taktično – z minimalno opreme – predvsem zato, da sta bila hitrejša. Po dveh dnevih vzpona in nočnem spustu sta bolj kot na alpinista spominjala na dva lačna jetija. Večina drugih alpinistov ob vznožju hriba se je čudila, da je sploh možno plezati v takšnih razmerah, ampak Lori hladnokrvno pove, da sicer je mogoče, a je prekleto naporno. Zgodbo iz Južne Amerike zaključi pikro, saj pripomni, da tudi plezanje v Patagoniji hitro spreminja podobo, celotna infrastruktura v bližnji okolici se namreč razvija z evropsko hitrostjo. Vse skupaj postaja podobno Chamonixu. Preveč natrpano je že …
Te to moti?
“Ja, seveda me, ampak glavni čari še vedno ostajajo v hribih, spodaj tako ali tako nisem dosti.”
Potem je nastopilo leto 2006, zanj neko posebno leto.Nenazadnje je to tudi 20-letnica njegovega plezanja in hkrati edino leto, ko je bil na dveh odpravah; v Patagoniji in v Himalaji. Zgodilo se mu je precej stvari – med drugim je šel celo v službo. Takšno pravo, s čisto normalnim delovnim časom. Kljub temu ni mogel živeti brez višine, opravljal je profesionalna vodenja po gorah in višinska dela, ves odvečni denar pa je hranil za odpravo v Čomolhari. Že preden je sedel na letalo za Peking in začel korakati proti Čomolhariju, ki leži med Tibetom in Butanom, je imel občutek, da odprava že od daleč deluje profesionalno. Cilji in način njihove osvojitve (alpski stil plezanja) so bili postavljeni vrhunsko, hkrati pa je bila odprava prežeta z mešanico izkušenj in mladostne zagnanosti. Najstarejši član odprave je bil zdravnik Damjan Meško, ki je takrat štel 68 let, po letih zrela alpinista sta bila Marko Prezelj, idejni vodja vsega kolosa, in Lori, celoto odprave pa so zaokrožali še štirje mladi perspektivni alpinisti. V ospredje Lori ponovno postavi dobro voljo, še danes je namreč prepričan, da je bila prav slednja glavni vzrok za uspeh.
Kaj pravzaprav je alpski stil?
“Je plezanje v hribih brez dodatnega kisika in predhodnega napenjanja vrvi. Brez puščanja taborov na poti. V bistvu je to prvinski način vzpenjanja, vse, kar vzameš s seboj, spraviš v nahrbtnik in prineseš tudi nazaj. Po eni strani dopušča več možnosti za uspeh, ker si hitrejši, po drugi strani pa potegne za sabo določen nivo tveganja. No, ta je odvisen tudi od alpinista samega, on sam namreč določa višino tega nivoja.”
Hrib je v neki knjigi našel vodja odprave Marko Prezelj, ki se je skupaj z Lorijem odpravil na severozahodni steber, ostali štirje, bolj mladi po letih, so izbrali drugo smer. Pred vzponom sta do potankosti razdelala opremo in logiko plezanja. Smer plezanja po 2000 metrov visoki steni, z vrhom na 7326 m, sta si ogledala z aklimatizacijskega vzpona. Že od tam je spodnji del v obliki prehoda čez snežni žleb na sam severozahodni steber izgledal najlažji del stene in to se je na hribu tudi potrdilo. A že tam sta se prvič srečala z močnim in mrzlim severnim vetrom, ki čez Tibet nabere vso svojo silovitost ter se nato z vso hitrostjo zabija v hrib. Bil je njun najzvestejši soplezalec. Šotor sta si vsak dan znova skopala v sneg in se na ta način vsaj čez noč zaščitila pred sunki vetra. Vsaka sekunda izven šotora je bila ubijalsko mrzla. Temperature so bile večinoma 20 stopinj pod ničlo, kar jima gotovo ni koristilo, saj je splošno znano, da je pri ekstremno nizkih temperaturah človek prej izčrpan.
Zaradi čim manjše teže sta se v steno odpravila brez kovinskih termosk, vendar se je ta poteza že prvi dan izkazala za napako. Čutari, v katere sta si zjutraj pridno talila pijačo, sta se že po dobri uri spremenili v veliki ledeni kocki in sta kot takšni predstavljali neuporabno težo. Zato sta bila prisiljena piti samo še zjutraj, ko sta odšla iz šotora, in zvečer, ko sta si ga ponovno postavila.
Če je bil spodnji del tako nezahteven, kot je izgledal iz sosednjega hriba, pa sta v sredinskem delu naletela na večje težave, kot sta jih pričakovala. Še težja je bila zgornja polovica vzpona, kjer sta zaradi težavnosti napredovala zgolj 300 metrov na dan, kljub temu da sta plezala ves dan. To je bil teren, ki bi bil prekleto težak tudi nekaj 1000 metrov nižje. Izmenjevali so se skala, sneg in led. Sneg je bil večinoma mehek, torej slab za plezanje, skala pa je v takšnem mrazu uporabna samo za plezanje s cepini in derezami. Tudi možnosti za varovanje so bile bolj slabe. Takšno plezanje ju je upočasnilo, želeno hitrost je nadomestila popolna zbranost. Malo pod vrhom sta tudi zašla s prvotno začrtane poti in se zaplezala, a jima je po nečloveških naporih vseeno uspelo razdevičiti steber.
Na vrhu ni bilo časa za evforijo, izčrpanost je terjala ogromen davek energije, poleg tega pa sta morala še sestopiti z gore. Vrnitev je potekala s pomočjo spuščanja ob vrvi po isti smeri kot vzpon, saj je bil to edini teren, ki sta ga poznala. Do vrha in nazaj sta potrebovala šest dni, Lori pa prizna, da se je v tabor vrnil prazen kot še nikoli prej in nikoli za tem. 1950 metrov visoko smer sta poimenovala Severozahodni steber Čomolharija, njena ocena težavnosti je precej kompleksna in se da opisati samo s kombinacijo črk in številk – ED2, M6+/30-70.
Sta ob vrnitvi že vedela, da bo ta smer kandidirala za zlati cepin?
“Ne! Pravzaprav to niti ni bila najina motivacija. Tja smo šli, ker je to res lep hrib. Marko je zlati cepin tako ali tako že dobil.”
Kaj je bil glavni razlog za nominacijo tega vzpona za zlati cepin?
“Zahtevnost vzpona ter način, na katerega sva se ga lotila – alpski stil. Danes največ šteje način, s katerim si preplezal neko steno. Vsekakor ni isto, če jo preplezaš s pomočjo milijonov metrov vrvi ali pa zgolj z nahrbtnikom. Res je, da se stena lahko prepleza na oba načina, a je vsebina vzpona povsem različna.”
Koliko ti osebno pomeni največje svetovno alpinistično priznanje?
“Zlagal bi se, če bi dejal, da mi ne pomeni nič, čeprav se z njim ne ponašam preveč. Nanj gledam kot na neko priznanje, da sem napravil nekaj velikega in da sem to napravil dobro. Takoj ko sva smer preplezala, sva prejela zelo pozitivne kritike iz tujine. Takrat nam je bilo vsem v taboru jasno, da je bil to odličen vzpon. Ko prideš s hriba v bazo, se s temi stvarmi sploh ne obremenjuješ oziroma ti niso pomembne, takrat je najbolj važno, da si prišel nazaj … Spet se prehranjuješ, spet piješ.”
Kako si razlagaš dejstvo, da smo Slovenci v svetovnem merilu tako uspešni v alpinizmu?
“Najprej bi izpostavil slovensko trmo, ta je v alpinizmu nujno potrebna. Kot drugo bi poudaril naše okolje – v družbi dobrih si lahko hitro deležen presežkov. In kot tretje, naši hribi z ne najboljšo skalo in strmimi stenami predstavljajo odličen poligon za plezanje na najvišjem nivoju. Vsak, ki bo dosti in dobro plezal v naših hribih, bo dober tudi v granitu in Himalaji.”
Te je kdaj v hribih strah?
“S strahom je tako, da ima dva učinka. Prvi je tisti, ki te ovira, da nisi zbran, drugi pa je tisti, ki te motivira k še večji zbranosti.”
Si se torej naučil koristno uporabiti strah?
“Predvsem nimam rad občutka, da me je strah. Tega me najbolj strah. He he. Seveda se kdaj znajdem tudi v trenutkih, ko me je strah, a tega ne maram preveč. Stvari niso nikoli popolnoma 100-odstotne.”
Nekateri pravijo, da ima adrenalin poseben vonj: ali ga ti zavohaš, ko se ti napumpa v kri?
“Če se poglobim vase, se mi zdi, da imam danes res malo drugačen vonj, kot sem ga imel včasih, ha ha. V steni nisem venomer enako napet, kar je logično. Se pa večkrat zalotim s hladnim potom na hrbtu ali na čelu, kar je kombinacija resnosti in strahu, ki sem ga že prej omenjal. Sam se na to odzivam s smrkanjem, globokim dihanjem, da, imam nek ustaljen ključ vedenja v teh primerih.”
Si se kdaj znašel v brezizhodnem položaju?
“So že bili trenutki, ko sem si dejal: ‘Kaj pa zdaj?’ Ampak potem mi vedno uspe izdelati nek nov scenarij, ki temelji na izkušnjah in fizični pripravljenosti. Najbolj pomemben pri teh stvareh je stik s hribi. Več kot sem v hribih, boljša je moja samozavest. Potem je vsaka odločitev lažja in moj talon večji.”
V zadnjih časih sta se zgodili nesreči dvema priznanima slovenskima alpinistoma, kakšen je tvoj pogled na nesreče v alpinizmu nasploh?
“Naj takoj povem, da alpinizem niso samo nesreče! Najbolj krivično se mi zdi, da se alpinisti znajdejo na naslovnicah samo takrat, ko se zgodijo nesreče. Iz tega se je razvil nek stereotip, ki se nanaša na zmotno mnenje, da so alpinizem samo nesreče, a to sploh ne drži. Ne zdi se mi na mestu, da nekateri ta stereotip toliko zlorabljajo.” |
Lorijevi začetki v slovenskih Alpah
Skupaj z Armandom Polegekom v El Capitanu, smer Aurora
Argentina: na poti proti Fitz Royu
Granitne poči Patagonije
Na vrhu Slovaške smeri na 2400 m visoki zahodni steni Fitz Roya
Pogled na severozahodni raz Čomolharija iz doline
Lori na vrhu po štirih dneh napornega plezanja
|
novice
Slovenski CEPIN
info@kozjak.org
