Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Planinsko društvo OSTALI ČLANKI
Ogledov: 2577      

 Od Soče do Save – ali zakaj je trinajst srečna številka


Dodano: 18.09.2009, Avtor: Modrina

Povsod se naučim kaj novega. Ampak toliko, kot sem se sedaj, ko sem z otroki 6. razreda vandrala od Soče do Save, pa že dolgo ne.

Trinajst učenk in učencev, trije starši, dve učiteljici in ena vodnica.  In moj nahrbtnik, na začetku težak 17 kilogramov. Ne, nisem nosila svoje najmlajše hčere zraven.

Pa začnimo na začetku. Starši šestega razreda OŠ Waldorf smo prejeli pismo učiteljice Iče Marušič: da bo prehod s počitnic v šolo lažji, gredo učenci že drugi teden v šolo v naravi – prehodili bomo učno pot od izvira Soče do izvira Save, preplezali Krn, pogledali rove na Batognici, prespali pri Krnskih jezerih… in se zadnji dan kopali v Bohinjskem jezeru. Odločitev, da se jim pridružim, je padla pravzaprav tik pred zdajci; kot se na tak način zgodi toliko dobrih stvari.

Izvir Soče je presenetil s svojo močjo in vehementnostjo; še dobro, da so na kažipotu zbrisali besedo “zelo” in je ostala le oznaka “zahtevna pot”; ki pa so jo otroci spregledali in prav vsi do zadnjega splezali – tudi po nevarnem, z jekleno vrvjo zavarovanem, odseku. In nato še nazaj. S planiko, preobjedom in vrsto drugih rož je presenetil edini alpski botanični vrt v Sloveniji in prijazna vrtnarka, ki je podarila semena (ki bodo zagotovo vzklila na vrtu v Mariboru).  Že prvi dan je sledil vzpon do Koče na Krnskih jezerih (na srečo je nahrbtnike prevzela žičnica). Tam je utrujenost vseeno prevagala in po zgodbici učiteljice Iče ob topli peči so se oči kar same zapirale.

Prihodnji dan smo najprej padli v modre odtenke Krnskega jezera. Nekateri kar z nahrbtniki, drugi brez s(m)o skakali ob jezeru, skale so bile razgledni stolp. Pot se je nadaljevala po ne preveč zahtevnem področju do samega vzpona. Sonce nas je pozdravilo (pa ovce tudi) ter nas spremljalo praktično vso pot do Batognice. Veliko smeha in klepeta je kasneje zamenjala tišina  - kot se je pot iz zeleno-modrega spremenila v belo-sivo in so drevesa dala mesto kamnom in skalam. Toda vsa ta vztrajnost in energija sta še kar kipeli. In imena planink in planincev so počasi zorela... otroke je na vrhu Krna namreč čakalo presenečenje - pravi planinski krst.

Batognica z vetrom in meglo, ki se je vila okrog Krna, nas je pričakala z odprtimi rokami (=rovi). Izklesane stopnice, rili so kot krti, svetilke v rokah in na glavah so z medlo svetlobo kazale pot. Še spust in nato zadnji vzpon za drugi dan - Zavetišče pri Gomiščku. In nekaj zmrdovanja - fuj, wc je zunaj... (kopalnice pa juhuhu ni že drugi dan) in Natalija, veš, kako smrdi? Sta pa bili zato oskrbnica in kuharica topli in prijazni kot kruh. Njuna dobrota in pripravljenost pomagati je v tistem kotu Bogu na dlani izžarevala energijo stotin planincev, ki se tam ustavijo in iščejo zavetišča. Spoznali smo dva Američana, ki se nista mogla načuditi, da so otroci šli v planine. Pa da imajo možnost to izkusiti, to je neprecenljivo... “a sploh veste, kakšno sanjsko deželo imate tukaj? Pri nas  to ni mogoče... učitelji se bojijo že vsega, vsak drugi starš že grozi s tožbami...). Na srečo (vsaj pri nas) še ni tako. Zato so se otroci namesto s tožbami ukvarjali s spoznavanjem vrha Krna, od koder je bil (ponovno v soncu) obsijan ves naš alpski svet. Pogled na Triglav, pa Dolomite in na Italijo; pa celo naše morje smo videli.

Najpomembnejši trenutek je sledil... krst. “Jaz ne grem na vrh, jaz sem že bil krščen... mene pa to ne zanima...” sta se odražala strah in pričakovanje iz razburjenih vzklikov otrok, preden smo se odpravili. Pa prav vsi so šli potem na vrh. Razen pogumnega Orljega mladiča (???), ki je delal družbo Materini dušici v zavetišču. Vsi otroci so mirno, z dostojanstvom in resnostjo, ki bi presenetila marsikoga od odraslih, poslušal razlago svojega imena. Nekateri so bili presenečeni, prav vsi pa so kar nekaj trenutkov razmišljali, zakaj in kako. Nazadnje je ime dobila tudi naša učiteljica, Triglavska roža. Da pomaga našim otrokom, kot je roža rešila samoroga. Sledil je spust do koče in sproščena igra po jami in iskanje ostankov soške fronte. Nekaj metkov, žice, tulci, zvita pločevina - zakladi, ki so odpirali svet domišljije otrok in jim plastično risali življenje vojakov med vojno.

Mirna noč v skupni spalnici in naslednji dan spust preko melišč do Koče pod Bogatinom (vztrajnost, volja - neverjetno, kako so otroci to zmogli!). Na srečo sonce ni več pripekalo, pot je postajala vedno bolj prijazna, noge pa kljub vsemu vedno težje. Še dobro, da tudi mi odrasli nismo prav vedeli, kaj nas čaka. Ko smo pogledali nazaj, so se izvili vzdihi presenečenja in še največji “ah, saj to ni nič” so tokrat obmolknili. Klepet je postajal glasnejši, ko smo zagledali kočo. Na žalost o toplini te oskrbnice in njene ekipe ne moremo govoriti. Še peči niso zakurile (ne dežuje, veste), tako da nas je grelo notranje zadovoljstvo. Pa še nekaj - wc-ji so bili notri! Ko smo se starci utrujeni vrgli na klopi znotraj hiše, so otroci še skoraj dve uri preskušali svoje taktične in vojaške sposobnosti. Vojaški rovi in ogled italijanske podzemeljske postojanke so bili premočni vtisi in jih je bilo potrebno izživeti.

Zato pa je bila noč mirnejša (razprava nas odraslih pa toliko burnejša) in jutro nas je z rosenjem prebudilo.  Je že zadnji dan, danes se bomo kopali v Bohinjskem jezeru (so se oglašali najpogumnejši). Čakala nas je še pot dobri dve uri skozi gozd in nato spodaj ogled slapa Savice. Ob tej moči (in ponovno v delcu sonca) so otroci spet onemeli. Energija vode se je prelivala v nas in nas spremljala še vso pot z avtobusom domov. Vmes pa še en pomemben dogodek - prevzem planinskih plaket. Miren ponos je odseval z obrazov otrok; sreča in vzhičenost. Ter ponovno obljuba, da se še kdaj odpravimo na takšno pot. Tudi z deklico, ki ji je viroza zadnjo noč prekrižala spoznavanje Slovenije in njenih krasnih bistrih rek.

Tako nisem čutila samo jaz; to je bilo v zraku vseh nas staršev, učiteljic, otrok; pa tudi vodnice, ki je postala “naša” Biba. “Starši, otroci in učiteljici ste me navdušili s svojo pozitivno energijo in pripravljenostjo na vse. Sprejeli ste me kot svojo. Že itak so hribi moj prostor, vsi skupaj pa ste temu dodali še piko na i. Hvalim vas vsakomur in povsod. Kljub "službi" je bil to najboljši izlet z otroki. Ne vem, kako bi se izrazila, ampak lepo mi je bilo. Vesela sem, da sem vas vse skupaj imela zraven,” je po šoli v naravi povedala naša Biba, vodnica čez prehojenih 30 visokogorskih kilometrov. Podobno sem se počutila jaz: hvaležna za novo izkušnjo, za otroke, ki vračajo to, kar dobijo.

 

Spletna stran Waldorfske šole v Mariboru >>

Komentarji - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji