Bolivija

David Podgorelec je strnil svoje bolivijske dneve v pesniške rime.

Ko sem bil majhen deček,
so bili Andi tesne, temačne soteske
in so se kondorji s krili zagozdili med strme stene,
da so zakrili boga - sonce,
in so spodaj v temi Inki brezbrižno hranili svoje zaklade.

Ko so prišli v Jurčičevo Indijanci
in so zaigrali El condor pasa,
sem slišal ples vetra v teh tesnih, temačnih soteskah,
ki je pometel kondorje,
in so spodaj v soncu deklice brezbrižno pasle lame.

Ko smo splezali na zasneženo Kondorjevo glavo
in je pod nami v soncu žarel planet,
sem pozabil na tesne, temačne prepade in zaklade
in razumel kondorjev let
in pesem vetra in brezbrižni smeh deklet.

Ko smo bratje zaigrali na prazne steklenice
in je Serapio zajokal ob slovesu,
je bilo srce kot kondor, zagozden v temačne pečine,
ki hrani zaklade - najdražje spomine
na sonce in brate ter sestrice zlate iz druge mi domovine.

Ko sem se vrnil domov,
so bile ulice tesne, temačne soteske
in so se sosedje gnali drug drugemu izkljuvati oči,
da ne bi nihče več videl sonca,
in sem se skril v dlani in zajokal kot majhen deček.