 |
Ogledov: 2174  |
|
 Kako bi skoraj preplezal Čopov steber
Dodano: 10.10.2009, Avtor: Vanč Potrč
Pisanje o šesti težavnostni stopnji je težko, delikatno delo, ki je
rezervirano le za ekstremne plezalce, ljudi mirnih živcev, ki jih že od
daleč ločiš od navadnih alpinistov. Žal je teh ekstremnih ljudi
ekstremno malo! |
|
| |
Bilo je pred leti. Naš alpinistični odsek je bil pravkar ustanovljen in prepoln mladih neizkušenih alpinistov. Društvo je pričelo z izdajanjem revije. Načelnik odseka me je prosil, naj napišem nekaj za »naše« ljudi. Toda opozoril me je, naj bo članek v stilu 3. težavnostne stopnje. Kajti pisanje o 5. ali celo 6. težavnostni stopnji bi te naše mlade, nepokvarjene ljudi lahko spravilo na kriva pota ekstremizma. Članek sem sveto obljubil, toda napisal nisem ničesar. Kako pa bi tudi pisal o tistih malenkostih, ko pa je bila ravno takrat vsa moja psiha preusmerjena v previse, gladke poči, majave oprimke in podobne stvari, ki so tako značilne za 6. težavnostno stopnjo. Pisati o solidnem plezanju, ki je za ekstremistovo duševnost le še to kar kaplja vode za morje! Ne, to ne bi mogel, pa četudi bi hotel!
Toda danes, ko sem skoraj preplezal Čopov steber, ko me roka naravnost sama sili, da popišem nekaj ekstremnih doživetij z ekstremnimi ljudmi, sem prepričan. da bi bil pravi greh 6. stopnje, če »vam« ne bi posredoval vsaj delček tega ekstremizma. Mogoče bo branje o tem marsikoga utrudilo, to me pa kot ekstremista ne moti. Prepričan sem, da bo že pravi čas odložil branje. In tako bo tudi bolje zanje. Toda »vi«, ki ste bili kadarkoli poprej vsaj z mislimi pri ekstremizmu, odprite usta, kajti le za vas se trudim. Kdor pozna sovražnika – 6. stopnjo, ta ima v rokah že polovico zmage, če že ne več! Pišem, da vam čimbolj olajšam trnovo pot v vrste ekstemistov.
To so posebne vrste ljudje, ki že s samo svojo navzočnostjo sprožijo med povprečnimi alpinisti pravo senzacijo. Srečen je »povprečnež«, ki lahko vidi ekstremista, mu mogoče celo stisne roko ali si ga upa celo povabiti na kakšno pijačo v koči (seveda na svoj račun). Srečen fotograf, ki mu je ekstremist dovolil slikati svojo veleosebnost ali ga je še celo potrepljal po rami ter mu dal s tem vedeti, da bo tudi on nekoč »velik«. Da, to so veliki trenutki v življenju malih ljudi, ljudi, ki vegetirajo v senci slave ekstremistov. Poznal sem celo nekega povprečnega alpinista, ki je imel tako neznansko srečo, da je celo lahko govoril z nekim nemškim ekstremistom, to pa že presega okvir naše države in bom raje pustil srečneža v njegovi edinstveni sreči! Ne morem se spomniti trenutka, ko me je prvič prijela estremna strast do plezanja. Ne spomnil bi se, pa četudi bi mi kdo obljubil, da bi zato šel na Himalajo. Pravzaprav je bila množica faktorjev, ki so me skoraj sami od sebe silili k temu. Nekaj je bilo v meni, tisto okrog mene pa me je neizprosno potegnilo v tok ekstremizma. Bile so to slike ob člankih, ki so ponazarjale ekstremno borbo človeka s skalo. Nekaj tega sem našel v Planinskem Vestniku, še več pa so mi povedali tisti članki v TT. Izrezoval sem takšne edinstvene pisarije s slikami vred in jih lepil v poseben zvezek. Zaklel sem se, da bo na vsak način spoznal ekstremiste, na tihem sem pa gojil pregrešno željo, da bi kdaj tudi sam postal eden izmed njih, redkih.
Tisto leto se je odločilo! Prelezel sem skoraj vse Savinjske in še nekaj Julijcev povrhu. Uspeh ni izostal. Res nisem našel dosti ekstremistov, saj so bolj redki, toda nekaj jih je le bilo. Človek jih po zunanjem videzu kaj hitro spozna, kajti komu neki ne bi obviselo oko na kričečih barvah živordečih puloverjev, mrtvaško črnih vetrovkah, strganih pumparicah, ki so po možnosti tudi kake kričeče barve, bradatih licih, sploh kosmatih obrazih itd. Dosti je teh za ekstremista značilnih znakov. Toda spoznati duševnosti teh ekstremistov je pa že težje, saj se ločijo med seboj kot barve bukovega listja v jesenskem gozdu. Vsak ima namreč nekaj specifičnega, nekaj samo zanj značilnega. Ta je tih, molčeč, drugi zopet zgovoren (seveda le o 6. stopnji), tretji se rad prikrito smehlja, četrti se vedno drži, kot da bo njegova naslednja tura tudi zadnja, peti se rad zviška razgleduje nad ljudmi okrog sebe, kot bi hotel reči: »Eh, uboga reva, ko bi le vedela, kaj se pravi okus 6. stopnje«, skratka vsi imajo silno razgibano duševnost, zato se ne čudite, če boste kdaj naleteli med njimi celo na takšnega, ki bo nekoliko jecljal. Nikar mu ne štejte to za govorno napako. Ne, to ni nobena napaka, ampak samo dokaz njegove privrženosti ekstremizmu!
Nisem ravno dober psiholog, toda že kot navaden človek sem imel priložnost spoznati iz izrazov na njihovih obrazih nekaj skupnega, za vse tako značilnega: »Kaj bo jutri?« Posebno izrazito se vidi negotovost ekstremistovega izraza na večer pred odločilno turo. Takrat so navadno vsi povprečni ekstremisti bolj molčeči, če pa že govorijo, teče pogovor le o problemih naslednjega dne. Med pogovorom je opaziti poseben naglas na besedah, kot so npr.: počena luska, majav klin, algasta skala, padajoče kamenje, zram med in pod nogami, oprimki za nohte. Pogovor preseka tu in tam krakanju podoben smeh, ki pa ga misel na naslednji dan prav tako sunkovito prekine. Odsev petrolejke v očeh daje ekstremistom videz demonskega nadčloveka. Redki povprečnež, ki še ni šel na koči takoj spat in je pomotoma prisluhnil njihovemu pogovoru, bo imel ponoči hude sanje in še naslednji dan se bo tresel na markirani poti. Kajti pogovor ekstremistov ne teče samo o goli plezariji, tukaj se na poseben, čisto ekstremistični način opisujejo vse vrste nesreč, ki so jih že preživeli. Človek dobi vtis, kot da je le samo golo naključje, da so ti ljudje še živi. Govori se o redkih procentih možnosti in o sekundah, pa o izredni njim naklonjeni sreči, ki je odločila, da gredo naslednji dan še enkrat izzivat steno. Vendar, kaj bo jutri, to je največji vprašaj?
Če pa še nisi imel te sreče, da bi spoznal ekstremista v koči zvečer, preden si šel spat, ga boš spoznal zjutraj, preden boš sam vstal. Kajti ekstremist praktično skoraj ne rabi spanja in niso redki primeri, da so ekstremisti pri nas vstali že okrog polnoči, drugi manj vneti pa so zapustili bajte vsaj okrog enih ali ob dveh ponoči. Preden se odpravi iz koče, ne pozabi pošteno porožljati s klini in karabinci. Nekaj svetega in obenem grozotnega je v tem rožljanju klinov. Malo je ekstremistov, ki bi si pripravili plezalno opremo že zvečer, kajti kdo bi potem neki preklinjal in spraševal za njihova imena še tisto jutro, če bi odšli tiho in neopazno. Vzpon bi tako izgubil skoraj polovico, če že ne več na svoji pomembnosti. Tako si ekstremist skoraj nehote zagotovi pozornost navadnih planincev in turistov, ki bodo drugi dan skoraj gotovo strmeli v steno, češ ali bo ali ne bo prišel čez. Nekaj posebnega je doživeti ekstremistov prihod v kočo. Z zanj značilno kretnjo bo vrgel svoje plezalne pripomočke nekam v kot, seveda tako, da bo temu primerno železje še poslednjič zažvenketalo. Vsi, ki se tisti hip v koči še niso ovedeli, da je prišel demon, se bodo zdrznili. Nato bo v kratkih besedah pojasnil, da se je nekaj doslej nemogočega zopet preplezalo. Omenil bo nekaj ekstremnih situacij, ki pa pravzaprav niso bile vredne piškavega oreha, če bi imel npr. vsaj 50 klinov več. Tako pa, o groza! je moral tisti zadnji del splezati brez klina, čeprav je bila stena tam takorekoč »šajba«.
Takrat gorje povprečnim fantom, ki so prišli na kočo s svojimi dekleti nič hudega sluteč, da bodo srečali ekstremista. Če že ne čisto, pa vsaj v srcu bodo ta dekleta postala last močnejšega. Tu se ne da nič pomagati. To je zakon naravnega izbora, ki pride v preprosti in lepi naravi še vse bolj do svojega izraza. Ne rečem, da so izjeme, ki se bodo znale zoperstaviti temu čaru, ker pa jih je izredno malo, o tem raje ne bom govoril.
Da, takrat se ponavadi odpre ekstremistovo srce. Kako se pa tudi ne bi, ko so tik za njim silna doživetja iz stene, pred njim pa, če bo šlo vse po sreči, še doživetje tukaj v koči. Nemalokrat pa se tako doživetje v koči konča za ekstremista z zakonom. In potem nastane med ekstremisti splošna žalost. Govori se, da ekstremist ni več ekstremist. Tovariši ekstremisti mu organizirajo na njegovi najbolj priljubljeni koči še zadnjo krokarijo. Vrste se zdravice in nemalokrat je v njih izražena globoka žalost, da slavljenec verjetno ne bo tako kmalu zopet padel v ekstrem. Nekateri ekstremisti si vzamejo to tako močno k srcu, da potem še vedno trmasto vztrajajo v stenah. In potem se rade razširijo o njih govorice, da so strašno nesrečni v zakonu. Kadar pridejo v gore, se najde kakšna »usmiljena duša«, ki je pripravljena, da jim podari vsaj nekaj svetlih žarkov v njihovo temno sedanjost in prihodnost.
Tudi sam sem bil na pravi poti v ekstremizem. Ob prebiranju knjige »V naših stenah« mi je oko obviselo na smeri v Triglavski steni, imenovani Čopov steber. Najbolj imenitno se mi je zdelo to, da je smer 6. stopnje. Fant, to bo nekaj, sem si dejal! Smer se mi je zdela kot nalašč ustvarjena za slavo. Edini problem mi je bil primeren partner. Pravi ekstremisti me ne bi upoštevali, še v brk bi se mi smejali, če bi jih prosil za partnerstvo, saj še do takrat nisem plezal nič težkega. Ekstremist mora tvegati. Vedel sem, da moram začeti na svojo pest in si najti sebi primerno neizkušenega, toda na ekstremizem usekanega partnerja.
Sicer si pa s tem nisem preveč belil glave. Stvar sem, kot se za ekstremista spodobi, prepustil zgolj naključju. Šel bom v hribe in bom že nekaj našel. In tako je tudi bilo. Vsak ekstremist je v bistvu velik individualist in je kot tak odvisen predvsem od samega sebe. Še tisti dan, ko sem temeljito preštudiral opis Čopovega stebra, sem se vrgel na konkretne priprave. Razrezal sem domačo vrv za sušenje perila. Iz njenih kosov sem si naredil nebroj stopnih zank ali stremen. Ni me motilo, da je Čopov Joža to zlezel brez njih, to je bilo nekoč, sem si dejal, danes pa se spodobi, da ima ekstremist stremena. V duhu časa! Končno je vsak pravi ekstremist opremljen z vse mogočimi pripomočki, ki že na daleč ponazarjajo pomembnost njegovega vzpona. Kdor vzame v steno streme, bo visel v njem kot pajek in ne bo nabiral z njim rožic kot »klasiki«. Visel bo ves čas dobesedno med nebom in zemljo!
Tako sem treniral na domačem podstrešju. Obešal sem se na strešne trame ter ponazarjal vse bolj očito dejstvo, da se je človek nekje v pradavnini odcepil od opic.
Potem sem se podal na alpinistični tabor v dolino Vrat pod Triglavsko steno. Prebival sem v Šlajmarjevi vili, odkoder sem večkrat stopil na kokto v Aljažev dom. V kratkem času sem se tam prepričal, da je življenje ekstremista polno ovir, še posebno, če je ta ekstremist šele na začetku svoje kariere. Kot nežna duša sem to izredno težko prenašal, še posebno, ko mi je takratni načelnik komisije za alpinizem po moji prvi solo turi (»soliral« sem Zimmer-Jahna) jasno namignil, da sem v plezalnem taboru takorekoč nezaželena oseba. S tem me je močno prizadel, saj sem bil pri financah več ali manj na psu. Vendar se kot bodoči ekstremist nisem posebno sekiral. Preseljil sem se v Aljažev dom na solidne cene, obenem pa odločil, da grem še naslednji dan za vsako ceno v Čopov steber. Hotel se pokazati, kako globoko so me podcenjevale takratne kapacitete. Takratni načelnik mi je kljub vsemu oportunizmu še nasvetoval, da povprašam veterana Jožo, kako bom steber najbolje preplezal.
Bilo je po kosilu, Joža je dremal na klopci pred Šlajmarjevo vilo, zmotil sem ga sredi počitka. Pogledal me je na eno oko, si pomenljivo prižgal gorjuško pipico ter me vprašal, če želim morda ključ od stene. Res, bilo je brezobzirno, da sem ga tako nesramno motil pri počitku. Ekstremist se mora zanesti predvsem sam nase.
V Aljaževem domu sem še isti dan našel neko prav tako slave željno dušo iz južnih krajev. V hipu sva se zmenila za Čopov steber. Bilo je to nekakšno simbolično srečanje dveh ekstremnih bitij. Nekdo iz njegove druščine nama je hrupno napil na jutrišnjo zmago. In kmalu je cela bajta vedela, da sta »dva« odločena za najhujše. Postala sva središče pozornosti. Slišali sta se le še najini imeni ter beseda steber. Nekateri so naju ogledovali, nekdo mi je celo stisnil roko, kot da bi se že dolgo poznala, drugi se mi je opravičil, ker še doslej ni nikoli slišal za moje ime. Znašli so se vse pogosteje tudi takšni, ki so me vabili k mizi ... Res, bil je prav lep večer! Ker sem v bajti spoznal tisti večer nekaj ljudi, ki so mi zaradi svoje gostoljubnosti prav močno prirastli k srcu, mi je postajalo po malem skoraj težko, da tako nenadoma odhajam na eksremno turo. Povprašal se jih za naslove, kar tako, sem dejal, da vam pošljem kakšno razglednico iz onega sveta, če bi se ne vrnil. Vse to sem povedal v takem tonu, da je marsikaterega spreletel srh po kosteh. Potem sem se odpravil v posteljo, nisem še bil popoln ekstremist – pa sem si lahko privoščil mrvico prepotrebnega spanja.
Bila je tema kot v rogu, ko me je prijatelj narahlo stresel. Zbudi se, prekleto sva že pozna! Ura je že ena! ... Odkrito mi je priznal strahotno novico, da čuti v sebi bolezen, ki se kaže v obliki povečane temperature. Bil je odločen, da gre. Res, to je bila prva ekstremistična poteza ...
Počasi in previdno sva se spotikala ob kamnih poti proti Pragu. V Slovenski smeri naju je ujela prva zora. Ta je imela na prijatelja izredno močan vpliv, jel je prepevati zadnji barski šlager. Kot da je pozabil na vročino! Nasploh je postajal vse bolj razpoložen, nenadoma me je pogledal od nog do glave, se malce zamislil ter me obvestil, da me bo odslej naprej klical kar »Medo«. Še danes ne vem, kaj ga je k temu nagnilo, ali je bila kriva moja hoja ali dejstvo, da sem jaz sam nosil skoraj vse železje. V sredi Slovenske smeri sva krenila naprej po Zlatorogovih policah do nemškega turnca. Bilo je že toliko svetlo, da sva z lahkoto našla pločevinasto skrinjico, v kateri je bila vpisna knjiga za plezalce. Prijatelj naju je vpisal z nenavadno velikimi črkami, da bi ja vsak zanamec takoj opazil, kako veliki ljudje so bili tukaj že pred njim. Bil je to izredno pomemben trenutek. Čeprav je bila pred nama ena sama velika negotovost in naju je že grozno lovil čas, sem počasi izvlekel cigareto in jo kadil z občutkom, kot da bi bila vsaj ena zadnjih, če že ne zadnja. Tudi prijatelj je storil tako. Omembe vredno bo vsekakor dejstvo, da sva do skrajno eksponirane prečnice v Črnem grabnu plezala nenavezana. Prijatelj je trdil, da mu tako bolj prija. To sem mu kar verjel, saj sem medtem čisto sam nosil vso opremo.
Končno sva se navezala. Plezal sem naprej cel raztežaj, naredil varovališče ter počasi pritegoval prijatelja. Nad nama se je bočilo celih 500 metrov grozljive Črne stene in čez to steno je nenadoma pritulila ploha kamnov. Stisnila sva se k steni, nekaj hipov je bilo kot na odprti fronti, kamni so udarjali na skale ob nama in zasmrdelo je po žveplu in peklu. Ploha kamnov je nenadoma prenehala, kakor je prišla, toda prijateljevi živci so bili fuč! Prosil me je, da se odvežem, češ da so se njegovi vozli nekaj zapletli. Odvezal sem se, on pa je zdivjal po takozvani »delikatni« polici naravnost v Črni graben in iz njega na varno območje – gorenjskega turnca. Ko sem ga videl tako bežečega in zraven tisto vrv, ki se je vlekla za njim, sem dobil nehote asociacijo na luciferja. Na gorenjskem turncu sem se spomnil, da lahko dobi človek po takšnem doživetju, kot sva ga imela v Črnem grabnu, pravi duševni pretres – šok. To svojo nevarno misel sem povedal prijatelju. Le toliko me je popravil, češ dobro bi bilo, če bi tukaj za nekoliko trenutkov podremala. Dam mi je svojo lepo ročno uro rekoč, da se bo ulegel za kakšni dve urici, nakar ga naj previdno zbudim. Umaknil se je na neko za spanje primerno polico in tudi zaspal, jaz sem pa ostal prav na gorenjskem turncu. Tako sva pridno zaspala kot dva otročička! Imel sem čudovite sanje. Sanjalo se mi je, da sem ravno izplezal Čopov steber, ko se prebudim. Noge so mi že visele čez gorenjski turnc v globino. Na trdi skali sem se namreč v sanjah premikal ter tako nevede zlezel do roba turnca. Doživetje je bilo popolnoma vredno ekstremista.
Poslušal me je z vso pozornostjo, nekoliko pomislil ter pripomnil, da mu je pravzaprav silno žal, ker se tudi njemu ni sanjalo, da je plezal Čopov steber. Da bi bilo to zelo lepo.
Nato se je velikodušno odrekel nadaljevanju ture v Čopovem stebru. To je opravičil z dejstvom, da se ne počuti najbolje, kar se tiče mene, je pa menil, da sem pravzaprav v sanjah že zlezel čez.
Naredila sva ekstremističen kompromis ter plezala naprej po Zlatorogovih policah in po Prusikovi na sam vrh Triglava. za mano je bil velik ekstremističen krst. Postal sem skoraj eden redkih!
Opomba: objavljeno leta 1964 | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
