 |
Ogledov: 2377  |
|
 Kuj železo, dokler je vroče!
Dodano: 10.10.2009, Avtor: Vanč Potrč
Zgodba velike ljubezni, da o težavah okrog nje niti ne govorimo |
|
| |
Bilo je v letu gospodovem 1959, ko je mojemu ušesu prvič uspelo uloviti skrivnostno besedo »Križevnik«. Od tistega časa naprej nisem našel v sebi več pravega miru. Mit o nepreplezani steni je vse bolj in bolj glodal ter vznemirjal mojo alpinistično žilico. Moj nemir se je še povečal, ko sem kasneje zvedel za kruto resnico, da že obstaja nekaj vročih častilcev te deviške stene. Cvet fantov kranjske, koroške in štajerske dežele se je pulil za njeno naklonjenost. Višek vsega pa je bil, ko sem zvedel, da že obstaja nekdo, ki mu je uspelo nažicati njeno sliko. Res je bil zadnji trenutek.
Ker sem po naravi bolj plašljiv v ljubezenskih zadevah, kar se tiče visokih dam iz krogov pete stopnje, da ne govorim o tistih iz šeste, je zadeva nanesla tako, da sem bil pri tej stvari prisiljen nasloniti se na izkušenega tovariša brez večjih ljubezenskih ambicij, ki bi bil z mano pripravljen deliti to veliko ljubezen.
Dušan, ne ravno premajhen, toda čokat homo alpinist, ki je imel za sabo nesrečno ljubezen s Tursko goro, ki ga je pred leti zavrnila tik pred svatbo, je bil kakor ustvarjen, da si tukaj v Križevniku poceli svoje skoraj odprte srčne rane.
Nesrečna ljubezen s Tursko goro ga je naredila previdnejšega v teh stvareh.
Minilo je nekaj soparnih dni, polnih nestrpnega pričakovanja. Bile so strašne noči, ko sem se zbujal sredi grozotnih sanj, v katerih so nama ljubezenski tekmeci tik pred svatbo ugrabili ljubljeno steno. Ne vem, kje bi že lahko končal, da nisem našel globoke tolažbe v zavesti, da so svatovske priprave že v teku. In res, ljubezenska pošta je bila vse pogostejša. Nekega lepega dne sva se odločila, nisva več vzdržala, sam Eros je moral biti tisti, ki nama je dejal: »Pojdita!« In midva sva pobasala skupaj svatovska darila ter se podala v obljubljeno dolino Logarsko. »Čez tri gore, čez tri dole!« sva veselo prepevala, ko je hropel najin železni konjiček čez konjiške klance tja proti lepemu slovenskemu mestecu Celju. Tik pred njim sva najinega vranca nalahno potegnila za vajeti. Takrat mi je Dušan zaupal težko slutnjo, da bi nama znali prijatelji, ki bivajo v Celju, po starem običaju postaviti šrango, kajti lepa nevesta je vendarle spadala v njihov okoliš. Pa šrange ni bilo. To je bilo dovolj, da je Dušanu postala stvar še bolj zagonetna. Sklenil je, da brez blagoslova domačih fantov nikakor ne gre naprej. V tej zadevi je vztrajal še tem bolj, ko je ugotovil, da ima cel šopek klinov premalo. Brez teh bi pa bila prava sramota pokloniti se steni.
»Pa poprosi in poišči enega teh fantov,« sem mu dejal. Ni mi bilo treba dvakrat reči, šel je naravnost v njihov štab in dvignil telefonsko slušalko. Na ustih mu je zaigral nasmeh, ko mu je glas na drugi stani žice obljubljal, da bodo klini še tisti dan zvečer pri »Rogovilcu«, lepi gostilnici tam ob Savinji.
Da, da, pri Rogovilcu, so bile zadnje besede dobrega tovariša, ki je bil takoj pripravljen nesebično pomagati svojemu bližnjemu.
»Klinov ni! Pojdita na Okrešelj!« Namesto podpisa se je nadobudni pisec tega tragičnega sporočila podpisal kar v imenu vsega AO Celje. Ta lepi listek naju je v trenutku povrnil v realne zemeljske sfere. Izstopila sva iz oblaka sreče in se pogreznila v mračne vode črnega preklinjanja, tega edinega sredstva, ki nama je še ostalo ob tem udarcu usode.
»Saj sem slutil, saj sem slutil,« sem topo ponavljal predse. Dušan pa, stari prekaljeni ljubimec, ni klonil. Vzkliknil je:
»Ideja!«
»Kakšna ideja?«
»Kovačija!«
»Kje?«
»Pri Robanu!«
Iz srca se mi je odvalil težek kamen. V mislih sem že razbijal po železu in koval koval usodo Križevnika. Ni nama bilo treba dolgo čakati, stvar je hitro stekla. Zapoznelemu vasovalcu tam pri Robanu bi se lahko tisti večer nudil lep pogled na tri postave, ki so v luninem svitu molče korakale proti kovačnici ob Beli, hiteči v Savinjo. Prva je bil Dušan s prižgano petrolejko v roki, druga Robanov sosed, lastnik kovačnice, in tretja s šopom tresk v rokah je predstavljala samega bornega pisca teh vrstic.
Vrata stare, s pajčevino prepredene kovačnice so zaškripala v gluho noč. Postave so se odplazile v njeno notranjost, nakar je sledilo divje žvenketanje in rožljanje. Možje so izbirali primerne kose železa. Material, kup zarjavelega železa raznega izvora, je bil izbran v rekordnem času. Eden je gonil meh, ogenj se je razžarel, kosi železa so frčali vanj.
Močna postava kovača je pograbila iz ognja prvi kos, ki ji je pač prišel pod roko. Bil je to droben ostanek okovja s starih domačih vrat… Ob pogledu na specialno majhne dimenzije te surovine je zaskrbljeno izjavil: »Fanta! Glede varnosti teh klinov si operem roke.« Potolažil se je delno šele takrat, ko je tisti drugi pri mehu začel razlagati nekakšno teorijo o specialčkih, ki so baje zadnje čase zelo v modi. Potem je ostalo vse v glavnem brez besed. Slišalo se je le monotono udarjanje kladiva po razbeljenem železu, ki ga je tu in tam prekinila kakšna rahla kletvica, posvečena dobrim prijateljem…
»Da, da, železo je treba kovati, dokler je še vroče!« je izjavila ena izmed postav z novimi klini v rokah, ko so se zapirala vrata kovačnice.
Nato so se postave porazgubile brez besed v tihi sobotni večer. Petrolejka je ugasnila, le velik srebrn mesec jim je še zaželel lahko noč, preden se je spustil za Krofičko.
Nedelja… jutro! Praznično petje ptic okrog Robanove domačije naju prebudi. Še zadnjič urediva balo.
»Danes jo poneseva pod samo steno!« mi slovesno izjavi Dušan, pri tem ko skrbno niza za vrvico najin včerajšnji izdelek – specialčke. Odpraviva se v veliko kmečko sobo. Roban naju postreže s polno skledo dobrih žgancev, kakor je že pač običaj pri tej hiši. Med krepkim zajtrkom nama daje zadnje nasvete o pristopu pod vznožje stene. »Kakšne tri ure bosta hodila, če dobro stopita,« so njegove zadnje besede, preden stopiva na prag.
Po dobrih desetih minutah po hudourniškem produ zagledava smreko z rdečo piko na deblu. Sva na stezici, ki naju mora popeljati do partizanske bolnišnice, vsaj tako nama je pravil Roban tam spodaj. Steza zavije na levo ven iz hudournika strmo v breg.
Le kako so spravljali čez to strmino težke ranjence, si razbijam glavo, ko se sam potim pod težo nahrbtnika. Ne mine še dobra ura, ko zagledava bolnišnico. Pod košatimi smrekami stoji majhna, dobro ohranjena baraka, v kateri najdeva nekaj bornih ostankov primitivne opreme. Ob vhodu vanjo je na levi strani majhno ognjišče, na desni pa pogradi. Tukaj so se ranjeni partizani greli, kadar je pritisnil mraz.
Nekoliko višje, nekaj metrov nad to barako, naju ozka stezica pripelje pod veliko previsno skalo. Tukaj je po vseh znakih sodeč morala stati glavna baraka, v kateri so se vršile primitivne operacije. Previsna skala nad tem mestom je bila tukaj kot nalašč za zaščito pred pogledi ali napadi sovražnika iz zraka.
Na skali opaziva pred kratkim vzidano ploščo, ki nama pove, da je ta bolnišnica delovala v letih 1944/45. Nekdo nama je kasneje pravil, da je ta bolnišnica bila izdana, vendar pa so partizani pravi čas zvedeli za izdajo. Dva dni pred prihodom belogradistov so vso opremo evakuirali v Koprivno.
Od bolnišnice navzgor se pot porazgubi v množici majhnih gamsjih stez, ki so ponekod prav lepo vidne, drugje pa se zopet zgubijo v živi skali, tako da sva prisiljena spuščati se v prvo plezarijo. Na najino srečo se košate tu in tam grmi rušja, ki nama nudijo prijetno oporo pri plezanju. Z njihovo pomočjo naglo napredujeva, ko opaziva na desni strani prestrmo strugo hudournika. Odločiva se, da napredujeva ob njem navzgor. Hladna voda v apnenčastih kadunjah nama nudi prijetno osvežilo. Srkava jo z užitkom. Nič ne veva, kako bo tam zgoraj z vodo. Mogoče je to zadnja priložnost, da se pošteno napijeva. Potem greva počasneje. Dušan pravi, da hitreje nima smisla iti, da ne bi po nepotrebnem povečala transpiracije. Predava se čaru lenobne plezarije, ki nama omogoča, da se še tu in tam skloniva za kako zakasnelo borovnico. Nisva še hodila dobro uro od bolnišnice navzgor, ko Dušan opazi vhod v nekako votlino. Odloživa balo, iz nahrbtnika vzamem baterijo. Polna raziskovalne strasti se vrževa na delo. Nagloma prodirava po ozkem rovu v jamo. Nenaden tresk betice ob trdo skalo naju opozori, da se je treba skloniti pred veličastjem jame. Plaziva se tako še naprej, ko se jama nenadoma razširi. Sva v veliki dvorani. Nekje na levi slišim v temi curljanje vode. Snop slabotnih žarkov iz baterije mi razkrije majhno kadunjo kristalno čiste jamske vode kapnice. Ne morem si kaj, da ne ukradem iz nje nekaj požirkov, tudi Dušan ni nič boljši od mene. Kmalu je čuti v tej skrivnostni podzemeljski votlini le še požrešno srkanje dveh žejnih bitij. Podava se naprej v notranjost. Rov se rahlo spušča navzdol. Nekje spodaj se jama navidezno zaključi. Greva nazaj, ko opazim tik nad sabo veliko odprtino v samem stropu jame. Tedaj mi zaupa Dušan, da ga zebe in se poda ven iz jame. Sam pa zlezem navzgor, ali bolje rečeno, se skobacam skozi odprtino. Nekaj časa še raziskujem, ko se spomnim na Križevnik. Kaj neki bi si mislila moja stena, če bi me videla, kako se vlačim po tej jami, mi roji po glavi. Prav naglo se poberem iz nje. Človek ne more vendar imeti kar dveh velikih ljubezni hkrati.
Ura je bila dvanajst, ko sva vsa mokra v potu svojega obraza z nekega majhnega sedelca zagledala najino ljubljeno steno v vsej njeni veličastni lepoti. Pogled nanjo naju je čisto prevzel. Nisva si mogla kaj, da ne bi odložila najine težke bale. Nastopil je eden tistih nemih trenutkov, ki jih po navadi srečamo v območju vseh velikih ljubezni. Stena je molčala. Tudi midva sva molčala. Globoko sva zajemala sapo in jo požirala z velikimi očmi. Srce nama je burneje utripalo.
Tedaj je Dušan nenadoma opazil nekaj metrov tik nad sabo majhno zijalko. Obšla me je temna slutnja ob asociaciji na tisto jamo tam spodaj.
Vendar si nisem mogel kaj, da ne bi sledil Dušanu, ki je že lezel vanjo. Pred samim vhodom v zijalko tam zgoraj je bila majhna ploščad. »Tukaj bova spala,« je odločil Dušan. »Hajd po balo!« Kaj sem hotel, starejši je bil, moral sem ga ubogati. Hitro sem zlezel navzdol in si jo oprtal. Kar precej je je bilo sedaj, ko sem moral zraven še njegovo pobasati. Dušan je ta čas izginil v samo notranjost zijalke. Šel sem za njim. Znašla sva se v veliki dvorani. Prižgala sva svečo. Mislila sva že oditi ven, ko opazi Dušan na svoji levi strani čudovite skulpture kapnikov. Pod njimi se nama je odprl ozek rov. Dušan je zlezel skozenj. Rov se je kmalu končal, vendar se je v samem koncu razširil v lično votlinico, bogato okrašeno z visečimi stalaktiti. Svetloba sveče iz notranjosti je sevala skozi čiste kristalne kapnike, njeni žarki so se ob njih lomili in vse je bilo kot v pravljici. Strmela sva nekaj časa v to igro narave. Odložil je svečo na enega izmed stalagmitov. »Naj bo tu!« je dejal. Od nekod sem prinesel šop vresja, Dušan pa je ta čas naredil podlago iz kamenja in tako je bilo najino gnezdece kaj kmalu gotovo in pripravljeno, da sprejme svoje goste. Žarki popoldanskega sonca, ki so svetili na verando, so naju popolnoma omamili, predala sva se njegovi čarodejni moči in zaspala.
Bilo je že pozno popoldan in sonce je kanilo vsak čas zaiti nekje za Krofičko, ko se je Dušan prebudil z mučnim občutkom žeje. Nič ni pomagalo. Morala sva vzeti čutaro in se odpraviti na lov za vodo. Po dolgem tavanju sva odkrila lužo, ki je vroče sonce še ni izpilo. Po mrzli večerji sva se poskušala predati sladkim sanjam. Moram priznati, da sva lepo spala, le velik srebrn mesec nama je, sam ne vem zakaj, večkrat ponagajal.
Jutro in to zgodnje jutro je bilo, ko me je Dušan pošteno dregnil pod rebra z vzklikom, »Glej, Ojstrica žari!« Res, bila je kot goreča baklja. Vstala sva, se navezala ter si oprtala železje. Kot pristaš sodobnih vitezov sem si nataknil še čelado. »Človek nikoli ne ve, kdaj lahko dobi kaj po betici,« sem mu pravil.
Vstopila sva. Najina nevesta naju je sprejela vsa okitena s cvetjem. Prva polica, takorekoč sprejemna polica, je bila polna prelepih Cojzovih zvončnic, v njihovi družbi so cvetele bele planike. Kako vabljivi cveti. Utrgala bi jih, pa nekaj nama je branilo skruniti to deviško lepoto stene.
Stena naju je sprejela v svoj objem vse višje in višje. Lahkega pristopa je bilo kmalu konec. Pred nama je bila tanka, na steno prislonjena luska. Dušan je plezal prvi čez njo. Krušljiva luska mu je dala prvi poljub, ko je v zankah opirajoč se preizkušal njeno zvestobo. Pokazal mi je svoje lice: »Vanč, ali se mi kaj pozna?« »Malo!« sem mu odvrnil, potem se je ves blažen nasmehljal. Plezal je naprej ojunačen. Ves nestrpen sem komaj čakal, da je prišel do drugega stojišča. Sklenil sem, da vodim naslednjo dolžino sam, pa ni bilo nič posebnega. Potem je šel zopet Dušan. Bila ga je vesela, končno ga je objela, tako močno, da ga iz svojega objema ni hotela spustiti niti po dveh urah. Ves izčrpan, v zankah varujoč, me je po tistih tridesetih metrih vlekel Dušan k sebi, da mi jo prepusti. Nesebično mi je nato dala nekaj krepkih previsnih objemov, ko me je na koncu še pogostila z ugodnim počivališčem v majhni votlinici, prav pri njenem srčku. Nisem si mogel kaj, da ne bi v svoji veliki ljubezenski radosti potegnil do sebe že skoraj ljubezni sitega Dušana. Kmalu je prilezel. Ni bilo dvoma, tukaj sva bila skoraj čisto njena, tako močno njena, da sem že v duhu jel premišljevati, kako bodo prišli dobri reševalci in nama z vrha navzdol spustili odrešilno jekleno vrv. Sem do te votlinice in naju potegnili ven na vrh. Vse okrog naju je bilo gladko kot v plesni hali velikega formata, le nekaj krepkih metrov nad nama se je bahavo razprostirala široka polica, polna sočne trave. Nenadoma je nastopil v meni trenutek omahljivosti, pri katerem mi je postalo skoraj žal, da sva se tako slepo pognala v to ljubezen, ki se lahko nesrečno konča. Tudi Dušanu sem zaupal svojo misel, zdi se mi, da sva še skoraj nezrela za ta zakon.
»Molči! Ne tarnaj! Raje premišljuj,« mi je odvrnil na moje tragične meditacije.
Nič ni pomagalo. Svoje že tako izmučene možganske ganglije sem spravil v skrajno napetost. Ni bilo zaman. Nenadoma mi bliskne v njih odrešilna misel: »Nihalna prečnica!«
»Znaš dobro držati?« rečem Dušanu.
»Zakaj?«
»Tako!«
»Znaš?«
»Zakaj?«
»Boš že videl. Torej drži! Zagvozdi se v votlinico in me spuščaj počasi navzdol,« sem mu dejal zapovedovalno.
»Dobro!«
Zagvozdil se je. Spustil sem se navzdol ter zanihal nekaj metrov v levo stran. Pred mano se je tedaj pojavila odrešilna razpoka. Hitro sem zabil kasinčka. Pred seboj sem sicer imel še nekaj izlizanih oprimkov, toda klinov se tukaj ni dalo več zabijati. Stal sem nerodno. V noge me je prijel rahel krč.
Padec! Ne!
Zbral sem skrajne moči in skoraj akrobatsko zdivjal po težkem terenu na odrešilno polico. Objel sem jo… travo… polico… steno. Tam nekje spodaj je medtem jel robantiti Dušan: »No, no, končaj pri vragu! Ali si že čisto pozabil name?«
Kaj sem hotel? Potegnil sem ga navzgor. Stena je bila toliko kot najina.
Dušan Kukovec in Vanč Potrč sta 1. avgusta 1960 preplezala prvenstveno Ruško smer v severni steni Križevnika, VI/V+, 300 metrov, 8 ur. Šlo je za prvo smer v tej zahtevni steni nad Robanovim kotom. | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
