 |
Ogledov: 1884  |
|
 Montblanška srečanja
Dodano: 10.10.2009, Avtor: Vanč Potrč
Pet mož, pet alpinistov se je odločilo, da uresniči svoje davne želje, da se povzpne na najvišjo goro Evrope – Mont Blanc. |
|
| |
Dva od petorice sta že vedela, kako se streže štiritisočakom. Premagala sta že Matterhorn, bila sta poročena in starejša od ostalih. To sta bila Dušan in Vili. Ostali trije smo bili le neizkušeni pomagači tega velikopoteznega načrta.
Možje so se odločili in ker so bili vsi pristni Štajerci, dva pa še Pohorca povrh, ni bilo nobenega dvoma, da bi ne šli. Po vseh mogočih kanalih so zbrali četrt milijona dinarčkov, nakupili hrano, tobak ter si sposodili orodje za težko delo v višinah ter se poslovili od žena in zaročenk.
Preko Milana nas je vlak preljal v pravljično dolino Aosto. Dolino, prepolno srednjeveških gradov, okrog katerih so se na terasah razprostirali vinogradi. Prav do Courmayeurja nas je pripeljal avtobus, mi pa smo želeli naprej v Entrèves, vasico nad Courmayeurjem. Nastal je skoraj nerešljiv problem, kako spraviti vso težko prtljago na drugi konec izredno dolgega mesta, kjer bi stopili na drugi avtobus. Dušan, ki se je ob preklinjanju carinikov naučil že nekaj italijanščine, je v hipu organiziral poulično otročad, ki je vso opremo zbasala na nekakšno cizo ter jo z vikom in krikom popeljala čez mesto. Mi pa smo stopali zadaj z rokami v žepu, kot se pač spodobi za elito iz inozemstva. Kmalu smo ugotovili, da voziti na tej relaciji dva avtobusa le zato, da več zaslužijo. Dvojno prekladanje pomeni obakrat plačati prtljago. Skratka, bili smo v vrtincu modernega turizma. Kot sem kasneje spoznal, je stala vožnja na drugem avtobusu 80 lir, plačal pa sem jih kar 500. Sprevodnik mi enostavno ni vrnil drobiža, ker nisem na njegov »grazie« nič reagiral. Imel me je za velikodušnega tujca.
Iz Entrèvesa smo jo mahnili kar peš navzgor ob strugi rečice Dore. Njena voda je padala v slapovih čez mogočne granitne skale. Za hip se mi je zazdelo, kot da sem doma, nekje sredi pohorske globače Lobnice. Le da tukaj ni bilo tistih temno zelenih jelk, ampak so jo iz obeh bregov kitili visoki macesni.
Dušan, ki je šel kot izvidnik brez prtljage naprej, je kmalu odkril za tabor primerno travnato jaso, na kateri so bili ostanki nekdanjega ognjišča. Postavili smo svoje tri šotore. Eden je bil določen za opremo, ostala dva pa za spanje in kvartanje, če bi kaj preveč deževalo. Iz taborišča smo imeli čudovit pogled na 8 kilometrov dolgi greben Peutérey, ki se konča prav v vrhu Mont Blanca.
Prva večerja na prostem pod mogočnim okriljem Mont Blanca bi nam lepo teknila, če ne bi ob ognjišču opazili sledov strašnega pokola »Lazarjeve družine«. Nebroj praznih polževih hišic nam je dal slutiti izredno bližino Francije. Ni bilo več nobenega dvoma, pred nami so taborili francoski sladokusci.
Krave okrog šotorov so se že precej napasle, pa vendar še ni bil poldan, ko smo se naslednji dan zbudili. Preostanek dela smo določili za kovanje plezalnih načrtov ter ogled neposredne okolice.
Pozno popoldan je zagrmelo, vlila se je ploha, tam zgoraj na grebenu Mont Blanca pa so se razdivjali snežni viharji. Mi pa smo se odločili, da gremo naslednji dan v masiv – računali smo, da bo po nevihti skoraj gotovo lepo vreme. Krenili smo k žičnici v Entrèves, čas je v teh krajih denar in mi smo ga imeli že tako skoraj premalo. Nismo si mogli privoščiti, da bi šli lepo peš počasi proti vrhu. Samo do koče Torino, ki je na višini 3322 m, bi porabili ves dan, vreme pa bi se medtem že lahko spremenilo.
Ob majhni kramariji pri spodnji postaji žičnice si je Dušan kupil velik snežnobel klobuk z izredno širokimi krajci. Z njim se je neverjetno polepšal in čeprav nas je prepričeval, da ga rabi le proti sončni pripeki, nam je pogled na tako našemljenega Dušana zbujal zavisten občutek in prijel se ga je vzdevek »doktor«! Ljudje, ki so stali v vrsti pred blagajno, so se vse pogosteje ozirali na doktorja. Bili smo takorekoč v centru pozornosti. Zadevo je bilo treba nekako izkoristiti v naš prid. Doktor vendar pomeni nekaj v teh krajih, ko so gorske nesreče takorekoč na dnevnem redu. Suha statistika trdi, da terja montblanški masiv skoraj vsako leto okrog 50 smrtnih žrtev, da o invalidih ne govorimo. Dali smo doktorju svoje osebne izkaznice, on pa je izstopil iz vrste in šel naprej k okencu ter zinil dve denarja vredni besedi: »Guido sloveno!« (slovenski vodnik). Jasno, bili smo za Italijane tuji gorski vodniki in kot takim nam je pripadal 50 % popust na žičnici. Plačati 3500 ali pa samo 1750 lir je vendar občutna razlika. Mlada blagajničarka je zrla s svojimi velikimi očmi v »doktorja«, ta pa ji je molel v roke osebne izkaznice ter ponavljal kakor trmasti otrok: »Si – guido sloveno!« (Da, slovenski vodnik). Črkovala je počasi: O s e b n a i z k a z n i c a, verjetno ni prav razumela. Sicer pa, če je »doktor«, je vendar pošten. Končno mu je dala pet polovičnih kart do koče Torino, in pet pravkar na novo pečenih vodnikov iz alpske deželice izpod očaka Triglava je skromno stopilo v gondole ter se pomešalo z običajno turistično rajo. Pogovarjali smo se na glas slovensko in našel se je nekdo med turisti, ki se je šel z drugimi stavit, da smo na vsak način Rusi. In tako se je skupina petih takozvanih »Rusov-Slovenov« počasi pricijazila do koče Torino. Cene so bile astronomske. Kilogram kruha, ki je stal še v dolini okrog 100 lir, je tu skočil na 800 lir. Jadrno smo jo ucvrli naprej v svet večnega ledu in snega. Navezali smo si dereze, nataknili očala, prijeli za cepine ter še isti dan zavzeli »skrajno nepristopen« vrh de Toule (3375 m).
Samo tisti, ki je že sam občutil slasten opoj svojega prvega tritisočaka, lahko doume, kaj se je takrat dogajalo v srcih nas »treh mladih« (v Lojzetovem, Janezovem in mojem)! Še enkrat višje, pa še nekaj sto metrov zraven, pa bi bili tam, kjer so bili naši »Tri-sulci«, smo računali na vrhu ter si krepko segli v roke. Pha! Kaj pa je to, smo govoričili. Še nekaj takšnega, pa bomo več kot prezreli za novo odpravo v Himalajo ...
Vreme se je nenadoma poslabšalo, Mont Blanc so zagrnili oblaki, mi pa smo počasi sestopali navzdol proti koči Torino. Okrog koče je snežilo. Oskrbnik nas je drugo jutro presenetil z žalostno novico, da je prejšnji dan, ko smo sestopali z de Toula, Brenva zopet terjala dve mladi življenji. Napol melanholično razpoloženi smo se v dežju drsali navzdol po ledenikih, ko je teh zmanjkalo, smo še nekoliko popešačili do šotorov. Tisti dan smo se sušili in nabirali težke kalorije za kralja evropskih vrhov – Mont Blanc, katerega se še vedno nismo odrekli.
Posledica skoraj nekoliko pretirane večerje so bile skrajno mučne sanje. Bil sem ena izmed zadnjih žrtev Mont Blanca in »doktor« je imel prav lep nagovor, ko so me devali v grob sredi pokopališča v Entrèvesu. Govoril je, da sem bil sicer mlad, toda poln obetov, bilo je tudi govora o moji kandidaturi za v Himalajo. Kar me krepka brca preseli v kruto realnost! Bil je naš doktor. »Vstani, lenoba, zunaj je že sonce in prav lep dan!« je zatulil v mene. Še preden smo pospravili, kar nam je scmazil, nam je odločno zapovedal, da moramo še ta dan priti do sedla Col du Midi (3544 m). Pustili smo nepomito posodo ter se odpeljali z žičnico do koče Torino. Tu smo ugotovili, da nam pravzaprav manjka nekaj bistveno važne opreme, ki bi jo rabili, če bi kjerkoli bili prisiljeni prenočiti na prostem snegu. No, nazaj nismo šli, ker ni bilo več časa, zanesli smo se na svoje izredno odporne in s kalorijami prenasičene organizme ter krenili na naporno pot čez ledenika du Géant ter Vallée Blanche ter še tisti večer tudi resnično prišli na sedlo Midi. Naš cilj je bil, da še naslednji dan prečimo grebene in vrhove: Mont Blanc du Tacul (4249 m), Mont Maudit (4468 m) in pridemo na glavni vrh Mont Blanc (4810 m). Na sedlu je bil observatorij in na njem smo računali na solidno prenočišče. Oglasili smo se pri meteorologu, mladem od sonca zagorelem Francozu. Nekdo izmed »dveh velikih« ga je tukaj pošteno polomil. Prošnjo za prenočišče je izrekel v nemškem jeziku. Sicer doslej prijazni meteorolog je hladno odgovoril, da bi se za 20 000 frankov že dalo nekako prenočiti. Hipoma smo pogruntali, da Nemce izredno visoko ceni, verjetno so ga vezali nanje kakšni osebni spomini, kajti navadno se plača za takšno prenočišče okrog 300 frankov. Ta »velika« sta se v hipu ovedla svoje generalne napake, v nemščini sta mu zopet pojasnila, da smo pravzaprav Jugoslovani, pa kaj, beseda je bila že dana! No, meteorolog nas je kljub temu povabil v kočo, nam dal vode ter razkazal nekatere zanimive inštrumente. Bili smo že na lepi poti, da postanemo prav dobri prijatelji, ko so prišli spet neki, tokrat verjetno pravi Nemci, že od daleč se je namreč slišala nemška govorica. Za meteorologa je bilo to za tisti dan skoraj preveč, zginil je v eno svojih delovnih sob kot polžek v svojo hišico. Mi pa smo se odločili, da gremo prenočit v »ropotarnico« nad observatorijem, tako smo namreč krstili barako brez oken in vrat, nekako do polovice zameteno s snegom.
Ta »velika dva«, ki sta imela za seboj že trde izkušnje z Matterhornom, sta se odločila da zavzameta Mont Blanc iz francoske, sicer nekoliko lažje smeri, a po njunem mnenju precej bolj zanimive. Odšla sta na bližnji 3843 m visoki vrh Aig. du Midi ter se z njega popeljala navzdol na ledenik des Bossons, čez katerega sta prečila proti koči Mulets (3051 m).
Zahajajoče sonce je oblilo Walkerjev steber z ognjenim žarom, nad Francijo pa se je umirilo morje ovčastih oblakov, ko se je trojica odločila za počitek. Mraz je pritisnil, čim je zginilo sonce za obzorjem in šele takrat smo se popolnoma ovedli dejstva, da smo spalne vreče pozabili v dolini. Takrat se je Lojz spomnil, da je nekje že bral, kako so ljudje v nam podobni situaciji že čisto resno zmrznili, oziroma da jim je zmrznila tudi »volja«. Tista znamenita, močna alpinistična volja! Iz te Lojzove trditve se je razvila med nami živahna napol filozofska debata. Da bi si voljo očuvali, smo se odločili, da to noč sploh ne zatisnemo očesa. Da bi čas hitreje minil, smo začeli s kuhanjem čajev, pripovedovali smo si stare zgodbe ter se po malem pripravljali na težko turo. Z nami so bili v tej »ropotarnici« tudi tisti Nemci, ki so jo kar za nami primahali iz observatorija, po vsej verjetnosti se tudi oni niso mogli nikakor pogoditi za pravo ceno prenočišča. Tukaj pri nas so poskusili v svojih udobnih spalnih vrečah nekoliko zaspati, pa kaj, ko smo se mi tako bali »hladne smrti«. V meni je bila ena sama kruta misel: »Mirovati, to se pravi mrtev biti!« Nemci pa so si medtem že skuhali svoj nestle café, ga bliskovito popili, si prav tako hitro navezali dereze tipa »Grivel« in že jih ni bilo več v bajti. Mislim, da nam je zadnji iz njihove grupe celo nekam žalostno pomahal. Končno so bile tudi naše dereze nared. Pohiteli smo za nemškimi alpinisti, trdno odločeni, da jih dohitimo ter ohranimo tako za naše hribovske zanamce še vsaj droben kalček časti in slave. Zunaj je bila čudovita noč. Še nikoli poprej v življenju nisem videl toliko lepih in tako velikih zvezd. Njihova fosforna svetloba se je zrcalila in odbijala od snežnih kristalov posutega pobočja de Tacula. In tam spodaj so utripale redke luči mesta Chamonixa. Bili smo redke priče enkratne lepote. Pa še neke druge luči so bile – baterije nemških alpinistov. Zelo majhne so bile, komaj vidne, ko smo izstopili iz koče, potem pa so postajale vse večje in večje, dokler niso na vrhu de Tacul v prvi svetlobi nastajajočega dne popolnoma ugasnile. Prva jutranja zora nas je obsijala, ko smo si podali roke. Prvi vrh smo skupno premagali in tudi tekma je bila končana. Prišli smo do spoznanja, da smo končno le vsi alpinisti. »Da!« je zavzdihnil eden nemških alpinistov: »Tam v Drvarju smo naleteli na odpor, kakršnega nismo pričakovali. Takrat med tistim napadom se nam ni niti sanjalo, da bi lahko bil vaš Tito to, kar je danes. Pogum partizanske obrambe nas je resnično presenetil. Prav občudujemo vašo Jugoslavijo!« Ni bilo dvoma, bil je eden izmed množice padalcev, ki so bili takrat prepričani, da jim bo peklenski naklep uspel. Imel je bolesten smisel za militarizem, saj ni pozabil nanj v tej soseščini gorskih velikanov.
Z vrha du Tacul smo se spustili navzdol na Col Maudit. Col Maudit je res pravo sedlo pod Mauditom. Tam veter menda nikoli ne odneha. Čevlji so nam zmrzovali, obrazi so nam ledeneli. Morali smo si kričati, pa čeprav smo bili drug poleg drugega. Lojz je začutil skoraj neznosne bolečine v nogah – zmrzovale so mu, pa tudi Janeza in mene je jelo pošteno ščipati v nogah. Lojz bi si bil na vsak način rad sezul gojzerje, da bi videl, če še občuti prste na nogah. Z Janezom sva ga prepričala, da bi si jih potem verjetno nikoli več ne mogel obuti, kajti čevlji so bili trdi kot kamen. Morali smo naprej na greben proti vrhu Maudita, zopet 500 metrov navzgor na višino 4468 m, morali, pa četudi bi šli po samih rokah. Greben je predstavljal italijansko-francosko mejo.
Tam nekje na sredi grebena, kjer se je velika snežna opast položila v zavetrje proti Italiji, smo si pregledali svoje noge. Lojz je tolkel po njih s plezalnim kladivom, vendar jih skoraj ni čutil. To nas je zelo zaskrbelo, vendar je bila edina rešitev pot naprej, naprej na vrh Maudita. Šli smo navezani na vrvi, vendar pa nihče ni varoval. Če bi padel eden izmed trojice, bi šli vsi trije globoko v Francijo ali pa v Italijo, kamor bi pač tisti padel. Morali smo tvegati, kajti le tako smo lahko hitreje napredovali naprej. Nastopil je trenutek, ko je le čas lahko odločal o življenju ali smrti. Mont Maudit je bil pod nami opoldne, mi pa smo si takrat drugič segli v roke. Na vrhu smo srečali alpiniste, ki so prišli iz nam nasprotne strani iz vrha Mont Blanca. Tu so bili tisti, ki so prespali na francoski strani in prišli na vrh Mont Blanca po normalni poti. Prav lahko so prišli od tam na vrh, toda sedaj jih je čakal nekoliko težji sestop na sedlo Midi, od koder smo prišli mi.
Le kakih dvesto metrov smo izgubili na višini, ko smo se spustili navzdol na sedlo Brenva, to je namreč na višini 4305 m. Toda tam smo se srečali s čistim, kot steklo gladkim ledom. Četudi nam čas in bolečine skoraj niso dopuščali, smo se bili prisiljeni počasi in previdno varovati, cepin se ni dal nikjer zasaditi v led, dereze pa so le šibko prijemale. Moram priznati, da so se naše avčinke izredno dobro obnesle.
In potem je bilo pred nami še zadnjih 500 metrov višine. Do višine 4500 metrov je še nekako šlo, čeravno smo mislili, da tega vzpona ne bo nikoli konec, toda od tam naprej so nastopile težave pri dihanju, zrak je postajal z vsakim metrom redkejši. Vse hitreje smo dihali in to nas je vse bolj utrujalo. Noge so postajale težke, kakor da bi bile obložene s svincem. Eden izmed trojice je nenadoma odvrgel nahrbtnik in se odločil za počitek. Počival je nekaj minut, ostala dva sta ga priganjala naprej. Vstal je, toda nahrbtnika ni mogel več pobrati. Odločil se je, da ga pusti Mont Blancu. Ostala dva sta mu pomagala in kljub temu so zadnjih 300 metrov počivali skoraj vsakih deset metrov. Ob štirih popoldan so srečno prispeli na najvišji vrh Evrope, 4810 m visoki Mont Blanc. Zmagalo je tovarištvo in trojica »mladih« je s tistim trenutkom postala prav tako velika kot tista »dva«, ki sta jo uvedla v svet prelestnih višin. Na vrhu so si še poslednjič ta dan podali od cepinov utrujene roke – krepko so jih stisnili.
Človeška narava je že taka, da sili k zvezdam.
Gotovo bo nekoč zmagala in jih dosegla.
Opisano prečenje Mont Blanca so leta 1961 opravili Vanč Potrč ter brata Janez in Lojz Golob (AO Celje). | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
