Zimska tečaj Zelenica 1999

Po prihodu v kočo je bila najprej vsesplošna gužva, nato večerja in nato malo zabave. Tečajnike smo malo pokrstili, da so si (upamo vsaj) malo bolj zapomnili turo, videli pa smo tudi njihovo neskončno neznanje in ugotovili, da jim gredo po glavi same neumnosti. Zgubljeni primeri! Vsi so hodili naokoli s čeladami, eni so vozili mopede, eni plesali, eni peli (al kaj je bilo že tisto krakanje), tako, da smo jim morali naložit nekaj krepkih, da je bil mir. Nekaj glavnih (oskrbnik Branko, tečajnik Srečko, načelnik David in moja malenkost Strmina) pa je svoje pevske sposobnosti najbolj razvila v zgodnjih jutranjih urah, ko so že vsi ostali mrknili.

Naslednji dan smo se razdelili v dve skupini. Dve navezi sta plezali na Begunjščico (2060 m), tri pa so se odpravile na Vrtačo (2181 m). Vsaka skupina se je povzpela navzgor po eni grapi, sestopila pa po drugi. V ostenju Begunjščice so plezali grape v Begunjski vrtači, navzdol so šli po Lenuhovi, naklonine so se gibale do 60 stopinj, povzpeli so se tudi do vrha Begunjščice. V Vrtači smo se povzpeli navzgor po Levi grapi v severovzhodni steni in po grebenu do vrha (65/ 35-50 stopinj, 300 m), navzdol pa po Osrednji grapi (do 55 stopinj + dva manjša skalna skoka). S Petrom Ferkom sva se navzdol spustila s smučmi (IV-, zgoraj 100 m S4+, 300 m). Zgoraj je bilo kar zabavno, spodnji del pod Palec pa je bil prava fantazija. Nekaj se nas je povzpelo še na Palec, ki ima nekaj malega čez 2000 m. Omeniti velja tudi, da nas je spremljala Dina, ki spada med pse in se je prav dobro odrezala. V Levi grapi je bilo malo cviljenja in drsanja po strmem in poledenelem snegu, drugače pa je ji je kar šlo. Najbolj zabavno je bilo seveda že na sedežnici, ko sem jo moral nesti. Niti enkrat mi ni padla dol.

Razmere za plezanje nasplošno niso bile najboljše, vsaj na severnih straneh ne. Sneg v strmih delih je slabo držal, za smučanje pa so bile razmere dobre. Naslednje ture s tečajniki bodo potekale v plezališča in skalne stene v gorah, zima pa jih čaka spet v naslednji sezoni, vsaj tiste, ki bodo ostali na odseku. Ture je bila prav fajn in sem bi bilo treba še večkrat zaiti. Tokrat smo imeli s seboj tudi UKV postaje, tako, da so skupine lahko kontaktirale med seboj. To bi bilo potrebno vselej, ko je na turi večje število ljudi.