 |
Ogledov: 1940  |
|
 Kako smo taborili na Velem polju
Dodano: 10.10.2009, Avtor: Jasna Princ
O Krma, lepa in privlačna,
kjer Draški nam stoje vrhovi,
ki so osvajat jih prišli sinovi
izpod zelenega Pohorja … |
|
| |
AO PD Kozjak šteje kar lepo število članov, vendar pa je med njimi samo nekaj idealistov, ki se zares udeležujejo vseh društvenih prireditev. Idealisti pač, ki gredo preko vseh ovir in jih nobena še tako vabljiva priložnost ne more odvrniti od cilja, da gredo spet in spet v gore, ki jih ljubijo z vso svojo dušo in vsem svojim srcem.
Že v prvi pomladi so sklenili, da bodo organizirali planinsko-alpinistični tabor v Julijcih in sicer od 21. do 31. julija 1968. Tabor naj bi bil v Zgornji Krmi, zaradi pomanjkanja šotorov pa so sklenili, da bo tokrat njihovo bivališče v Vodnikovi koči na Velem polju. Od tu vstopi v stene niso kdovekako oddaljeni, dober tabor je omogočen. Razen tega je bil tabor planiran v dveh etapah in sicer naj bi prva potekala v Draških vrhovih, ki omejujejo Zgornjo Krmo, druga pa v Vratih, kamor bi se tabor po par dneh preselil.
Na tabor se je priglasilo tudi šest Avstrijcev – članov »Naturfreunde«, ki pa so dan pred odhodom udeležbo odpovedali iz objektivnih razlogov.
Tako so se 20. julija zjutraj odpravili na pot: načelnik AO Slavko Kojc, Ivan Šturm, Marjan Koren, Borislav Jerabek in Jasna Princ. Skupina je prispela v Mojstrano opoldne in ko so že hoteli stopiti na pot proti Kovinarski koči na Zasipski planini, kjer so nameravali prenočevati, se je po naključju pojavil kombi, ki je proti sorazmerno nizki odškodnini odpeljal grupo do zapuščenih garaž v Zgornji Krmi. Na poti so se zadržali edino še na planini Polje – kraju lanskoletnega tabora, kjer so obujali spomine ob razgledu terena, nato pa so hitro krenili dalje do Bohinjskih vratc in se spustili proti Vodnikovi koči. Zvečer sta jih presenetila še Franci Gselman in Inko Bajde, ki sta prišla iz alpinističnega tabora na Jezerskem oziroma na Češki koči. S tem je bila družba popolna: dva člana AO in štirje pripravniki, torej tri naveze, izvzemši tajnico AO.
21. julija je bilo vreme zelo dvomljivo. Zato je bilo sklenjeno, da odideta Kojc in Gselman preko Bohinjskih vratc na ogled terena in proučevanje smeri, Šturm, Bajde, Koren, Jerabek in Prinčeva pa so se zmenili, da pojdejo na Triglav, ne glede na vremenske razmere. In res! Kmalu po odhodu z Vodnikove koče jih je doletela sodra. Triglav je bil zavit v meglo in temni oblaki so se podili naokoli. Snežilo je in pihal je hud veter. V snežnem metežu so na vrhu hitro pobrali pečate, nato pa so se brž spustili proti Kredarici. Sprevod planincev gor in dol sploh ni prenehal navzlic skrajno slabim vremenskim razmeram. Še skok do Staničeve koče, pa pot pod noge in ob sončnem zahodu nazaj v prijetno in domače okolje Vodnikove koče, ki je bila ta dan prepolna gostov. Prednjačili so domači gostje, bilo pa je tudi nekaj Nizozemcev, Avstrijcev in Nemcev.
27. julija so že v zgodnji jutranjih urah vse tri naveze krenile proti Bohinjskim vratcem in se spustile do vstopov v stene. Plezali so:
Franci Gselman – Inko Bajde – Smer »za stolpom« v Velikem Draškem vrhu – 2. ponovitev – 3,5 ure, IV, mestoma V ( lanskoletna prvenstvena ).
Slavko Kojc – Borislav Jerabek – Herlec-Kodranova smer – Veliki Draški vrh – 4 ure – III, IV.
Ivan Šturm – Marjan Koren – Lasič-Dularjeva smer v Velikem Draškem vrhu, 5 ur –III, IV.
Vremenske razmere: hladno, vetrovno.
Okrog 14. ure so bile naveze spet »doma« v Vodnikovi koči. Po 21. uri je na mičnem gričku zraven koče vzplamtel taborni ogenj v počastitev Dneva vstaje. Naslednjega dne - 23. julija so bili vzponi zaradi zamegljenosti tvegani. Družba – razen Jerabeka, ki je moral odpotovati domov – se je napotila k idiličnemu jezercu na skritem jugovzhodnem predelu Velega polja. Izrazita planinska pokrajina, obrobljena z vršaci, med katerimi se je kot smaragd lesketalo skrito jezerce v popoldanskem soncu. Okrog pa – šopki rdečega sleča in po obrobnih stenah skrite kraljice naših planin – skromne in žametne planike. 24. in 25. julija nam je dež načel živce. Megle so se vile z vseh strani, veter je zavijal okoli vogalov. In tako smo imeli nazadnje še prav prijeten alpinistični večer. Med nami je ob topli peči sedela tudi upravnica doma, ki nam je rekla, da naj jo kličemo kar Gela. To nam iz spoštovanja do nje sicer nikakor ni šlo, vendar pa smo se kar precej zbližali z njo in ji bomo ostali še dolgo hvaležni za vso njeno skrb, uvidevnost, ljubeznivost in radodarnost, s katero nas je obdajala v »svoji« koči. Jutro 26. julija je bilo prijazno in sončno. To nam je seveda raportiral Ivek, imenovan »budilka«, ker nas je vsako jutro že ob 4. uri metal pokonci. Toda tega dne ni bilo zastonj. Z godrnjanjem sicer so fantje le vstali in se kaj hitro pripravili za vstop v stene. Ta dan so plezali:
Slavko Kojc – Ivan Šturm – »Za stolpom« – 3,5 ure.
Franci Gselman – Marjan Koren – Inko Bajde – Juvan-Sazonovo smer v Malem Draškem vrhu – III – 3 ure.
Zvečer je naš nežni Inko fantaziral o neki smeri v Toscu, ki naj bi jo proučili in preplezali. Tako slikovito jo je opisoval, da je načelnik odseka končno le privolil, da se naslednjega dne na mestu ugotovi kaj in kako.
27. julija: Naveza Šturm – Koren se je znašla že v znani smeri »Za stolpom«, naveza Gselman Franci in Inko Bajde pa je krenila v novo smer v Toscu. Načelnik tega dne zaradi slabega počutja ni mogel v steno, pač pa je z melišča pod bohinjskimi vratci nenehno spremljal napredovanje naveze Gselman – Bajde.
Fanta sta splezala prvenstveno smer v SZ steni Tosca, ki je zahtevala precej naporov zaradi krušljivosti terena in je trajala 4 ure (IV, V). Izstopila sta par metrov pod vrhom Tosca, med plezanjem pa sta odkrila celó kapniško jamo. Pobliže si je nista mogla ogledati, ker nista imela s seboj baterijskih svetilk. Smer je dobila ime »Maturantska 68«, ker sta oba prvopristopnika maturanta 1968 (izvirnik vsebuje tudi opis smeri; op. ured.).
Pri koči sva z načelnikom pričakala plezalce. Bajdetu so se oči kar bliskale od zadovoljstva. Uspel je; njegov predlog je bil sprejet in preplezana je bila nova smer: »Maturantska 68«.
28. julij je bil dan slovesa od Draških vrhov in Tosca, od idiličnega Velega polja in prijazne Vodnikove koče. Planiran je bil pohod čez Triglav in preselitev tabora v Vrata. Sklenjeno je bilo, da odidejo najprej Šturm, Koren in Prinčeva, Kojc, Gselman in Bajde pa še ostanejo toliko časa, da posnamejo Tosc. Vremenske razmere so bile še dokaj ugodne. Vendar pa je pihal oster veter in prva trojka je bila nadvse zadovoljna, ko se je končno znašla na Triglavskem domu na Kredarici. Ko se je predhodnica naslajala ob zvokih Straussovih valčkov, so se prikazali trije člani skupine. Bila je nedelja in dom na Kredarici je bil preobljuden. Kljub meglenemu in sorazmerno slabem vremenu pa je bila tudi tokrat »promenada« na vrh Triglava. Vseh narodnosti. Na smučiščih je bilo nekaj vnetih smučarjev.
Pri Begunjskem studencu smo se ponovno razdelili v dve skupini. Kojc, Gselman in Koren so se kar spustili po melišču čez Prag, Šturm, Bajde in Prinčeva pa so zaradi lepšega razgleda raje izbrali Tominškovo pot. Večer se je že nagibal, ko se je vsa šesterica znašla v Aljaževem domu. Živahni so bili Čehi, ki jih je bil kar cel avtobus in so preživljali dneve oddiha v naših hribih. Njihovemu navdušenju nad našo deželo ni bilo konca in kaj kmalu so se ob črni kapljici pričeli bratiti z nami.
Žalostna je bila ugotovitev, da morata Bajde in Koren odpotovati v Bohinj zaradi tabora mariborskih tabornikov. Žrtev te ugotovitve pa je bil tudi Šturm, ki ni imel soplezalca za severno triglavsko steno.
Tako so torej 29. julija omenjeni trije odpotovali, Slavko Kojc in Franci Gselman pa sta navsezgodaj odšla plezat v Bohinjsko smer severne triglavske stene. Opravila sta 4. ponovitev te smeri. Šele okoli 19.30 sta se pojavila pri spomeniku padlim partizanom – gornikom.
Ko smo že hoteli oditi k počitku, se je šele pričela zabava. Tu so bili bratje Čehi, tu je bil II. letnik Visoke šole za telesno kulturo iz Ljubljane, ki je obhajal konec turneje po Julijcih. Temu primerno so bili študentje tudi razigrani in so s svojo živahnostjo in pevskim programom pritegnili tudi vse ostale. Kmalu so bile vse mize sestavljene in Čehi so peli zdravice Jugoslovanom, ti pa njim. V svojem zadovoljstvu, veselju in razigranosti niso slutili, kako temno črto bo začrtala zgodovina v njihovo življenje. | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
