 |
Ogledov: 2030  |
|
 Z raztrganim podplatom po Durmitorju
Dodano: 10.10.2009, Avtor: Inko Bajde
»Videl sem Nemško, Francosko; Avstrijsko,
videl sem Švajca visoke gore,
videl sem jasno nebo Italijansko,
al' lepše od naših, ni je gore .........« |
|
| |
Utrinki s tabora
To so bile moje misli, ko sem v grobih obrisih spoznaval francoske in švicarske Alpe ter potoval po cestah sončne Italije. Često sem gost Julijskih, Kamniških in Savinjskih Alp, kjer sem preživel mnogo prijetnih uric v stenah s tovariši, toda štejem si v zlo, da nobene pozornosti nisem posvečal južnemu delu naše domovine, ki skriva lepote neprecenljive vrednosti. Redki so tisti, ki o njih kaj vedo, ali, da so jih videli na lastne oči. O tem sem razmišljal, prav tako moji tovariši, ko smo se vrnili z dolge poti v Durmitor, kamor smo se bili podali 29. julija 1972 v okviru 11-članske odprave alpinističnega odseka Planinskega društva Kozjak Maribor. Izdelali smo točen načrt potovanja in zastavili naloge, ki naj jih odprava na svoji poti čim dosledneje izpelje. Toda bolj kot naloge, ki jih je vsebovala odprava, so bile težke priprave nanjo. Že prvi grobi proračun stroškov za izvedbo 15-članske odprave je vsilil vprašanje, kje dobiti toliko denarja. Dosedanje izkušnje, ki smo jih imeli z denarjem, so metale dokaj skeptično luč na uspeh. Prošnje sem, prošnje tja ter številni osebni stiki s predstavniki raznih podjetij so končno po 5-mesečnem neutrudnem delu rodili zavidanja vreden rezultat. Postalo je jasno, da odprava bo, kajti denarja je dovolj. Potreben je le še zvrhan lonček dobre volje, da se urede ostale podrobnosti, ki zadevajo opremo, hrano, filmski material, točen načrt poti, še in še drobnarij, ki jih lahko reši le teamsko delo. Omenjeno je že na začetku pokazalo svojo pravo vrednost, kajti brez takega koncepta dela, si danes odprave sploh ne moramo več zamišljati. Povezanost med člani je tista nit, ki nenazadnje kroji usode zastavljenega cilja. Cilj je bil jasen in en sam: Durmitor.
15-članska odprava se pozneje zreducira na 12 ljudi, nazadnje pa odpade še Robnikov Mihec, ki se tragično ponesreči v dolini Velike Paklenice. Čeprav je že od vsega začetka neutrudno pomagal pri pripravah na odpravo, zanj žal ni postala več dosegljiva. Ostane nas le še 11, in če jih po vrsti prestavim, si sledijo: Jasna Princ, edina predstavnica nežnega spola, Ivan Šturm, Vlado Zafošnik, Marjan Koren, Beno Reis, Jože Marolt, Marjan Curk, Davorin Mesarec (Cekin), Marko Gabrovšek, Jože Skerlovnik (Hari) in jaz. Kot vodji odprave mi je zaupano veliko, vendar vse prej kot lahko in hvaležno delo. Ob pomoči tovarišev pa mi postane kmalu prijetna dolžnost. Dovolj zakulisnih iger! Zato raje preidimo k dejstvom – cilju naproti.
29. julija popoldne. Štirje avtomobili – z obupno povešenimi vzmetmi, svetleče se zloščeni, pa vendar divje maskirani z najrazličnejšimi reklamami in napisi – ki stoje pred glavno pošto v Mariboru, prav tako pa vsa pisana druščina okrog njih povsem razumljivo pritegujejo pozornost mimoidočih. Izjave za mariborski tisk, intervju za radio, še pozdrav sem ter tja in kolona se počasi premakne. Dogodek mora brez dvoma na filmski trak, zato se Hari oprime svojega dela. Neumorno teka iz ulice v ulico in lovi v kamero pisano kolono avtomobilov. Predno pa povsem izginemo iz Maribora, posvetimo trenutek pozornosti še Mihcu in se vsi do zadnjega zberemo ob njegovem grobu, kjer mu v spomin prižgemo 11 svečk ter položimo nekaj cvetja.
***
Žabljak je majhno naselje s sem in tja razmetanimi lesenimi hišicami – edina stavba, ki priteguje pozornost, je hotel, zgrajen na svojstven način. V bližini je tudi letališče in očitno je, da se bo sčasoma kraj razvil v pomembno turistično središče. Durmitor s svojimi prirodnimi lepotami iz leta v leto privablja vse več turistov iz Jugoslavije, pa tudi iz tujine, saj – kot smo pozneje spoznali – tam vedo o njem celó več kot pri nas. Tudi piva se naveličamo; zato izvršimo še zadnji premik in sicer do Črnega jezera, kjer postavimo provizorično velik bazni šotor. Obeta se deževna noč; streha nad glavo bo torej več kot dobrodošla. Prijetno zadiši po domači hrani, ki kaj kmalu izgine v praznih želodcih. Pod platneno streho pričakamo nič kaj obetajoče jutro. Popoldne se vreme zbistri, razpoložljiv čas pa izkoristimo za postavljanje šotorov. Ivan in Marko medtem odideta na razgledno turo z namenom, da raziščeta možnosti za postavitev višinskega tabora na takem mestu, da bodo dostopi do sten čim krajši. Bazno taborišče je nared, večerja se kuha, pa tudi Ivek in Marko se vrneta z razveseljivo novico. Našla sta namreč lep prostor za višinski tabor, ki naj bo na Zeleni Lokvi, kjer sta v neposredni bližini planšarija in voda za kuhanje. Razodeneta tudi, da sta se dogovorila s planšarjem, da bo naslednje jutro s konjem prenesel opremo na Zeleno Lokvo. Kraj je od baznega tabora oddaljen kakšni dve uri krepke hoje. Zadovoljni nad uspešnim dnevom še dolgo kramljamo ob tabornem ognju in nestrpno pričakujemo, da se noč umakne dnevu.
***
Tabor stoji na lepem mestu od koder je privlačen pogled navzdol v »katun«, kjer je majhno jezerce, na drugo stran v steno Terezinega Bogaza, proti Zupcem in najvišjemu vrhu Durmitorja – Bobotovemu Kuku, ki je visok 2522 m. Čudovit sončni zahod, nato pa veter in mraz zahtevata, da zginemo v zavetje šotorov.
***
Želja po svetu vertikale je neizprosna in kar vleče nas v steno; toda bolj ko listamo po Smerketovem priročniku in izbiramo smer, vedno manj jasno postaja, kje naj bi katera izmed izbranih smeri potekala. Prva in splošna ugotovitev na terenu je, da so opisi premalo natančni, shematične skice sten prav tako, in jih nikakor ne moremo uskladiti s podobo, ki jo riše svet okrog nas. Odločimo se, da poskusimo speljati smer v skrajnem desnem delu Šljemena na nižji vrh, od tam pa po grebenu na glavni vrh. Vstopimo na trikotnem snegu pod zajedo in medtem, ko načenjam prvi raztežaj, spet suče Hari svojo kamero. Vreme je čudovito, stena pa kot vse v Durmitorju ni dolga in po preteku 2 ur že izstopimo. Smer je kar zanimiva, njena ocena pa se giblje med III in IV. Navdušenje doseže svoj višek pri sestopu, ki vodi skozi velikansko okno v steni na snežišče na drugi strani pod severno steno Bendijerne. Šele popoldne je, zato se na prijetnem soncu prileže daljši počitek in okrepčilo. Časa imamo dovolj, kljub temu pa želimo dan čim bolje izkoristiti. Razpolagamo namreč le z osmimi dnevi bivanja v Durnitorju, naši cilji pa so precej obsežni; zato moramo računati tudi s tem, da nas utegne motiti slabo vreme. Prej ko se spoznamo s terenom, bolje bo za nas. Po snežišču izpod severne stene Bandijerne prečimo v Zupce, znane po izredno kratkih smereh od najlažjih pa do tistih višje težavnostne stopnje. Gredoč opazujemo južna pobočja Terezinega Bogaza, hkrati pa proučujemo možnosti za sestope. Na sedlu Suheljice zaprepadeni strmimo na drugo stran, kjer se odpira nov, doslej za nas neznan pogled na durmitorska prostranstva, ki jemljejo svoj konec šele nekje na horizontu. Doline, jezera, grebeni, vrhovi in pašniki, koderkoli tipa oko razburkan svet kot širni ocean. Noč zamenja dan, ko dosežemo šotore, zadovoljni nad turo, ki je trajala kar polnih 12 ur. Sit zdrknem v toplo spalno vrečo sredi gora, brez skrbi, kot pastirček s tropom ovac sredi planine. To je doživetje, ki ga ne zamenjam za nič na svetu. Veter ubira spet svoje večerne melodije in podira vsa upanja o lepem vremenu. Pa še res je! Temno sivo nebo, veter in megle, ki zastirajo pogled kamor koli se ozreš. Pa vendar še ne dežuje in poskusiti – pravijo – ni greh. Odrinemo pod severno steno Bandijerne, kjer hočemo v deljenih navezah preplezati dve kratki zajedi. Pod steno prvič vedrimo, vendar ne dolgo; dež preneha in počaka toliko časa, da se izmotamo iz stene. Silovit veter in gosta megla nas prisilita, da nekaj časa brezupno tavamo po grebenu, predno najdemo pravi sestop skozi strm snežni žleb nazaj pod steno. Ura je šele ena popoldne, toda vreme priganja, da se umaknemo v višinski tabor. Pravzaprav pa tako ali tako pričakujemo zamenjavo in se moramo pripraviti za sestop v dolino. Tovariši, ki pridejo pozno popoldne, razodenejo, da imajo za seboj tudi že eno prvenstveno smer in sicer v steni Prutaša, kamor so se odpeljali z avtomobilom kakih 20 km iz Žabljaka proti selu Trsa.
Dvajset vzponov po dveh dneh bivanja v Durmitorju je podatek, ki je več kot zadovoljiv. Zaradi lažje sestave navez odločim, da Vlado in Marjan ostaneta še v višinskem taboru, prav tako Hari zaradi snemanja, Cekin, Ivek in jaz pa sestopimo. Hari, ki je naslednje jutro že v baznem taboru, pove, da močno nagaja vreme, zato se morajo fantje zadovoljiti le s krajšimi turami v okolico. Sledi nekoliko lepši dan, izkoristimo pa ga za izlet v Todorov Do, od koder se povzpnemo na 2400 m visok Prutaš in 2300 m visoko Grudo, kjer uživamo enkraten pogled na Škrke in Škrčka jezera. Megle, ki zakrivajo vršni greben Bezimenega vrha, dajejo slutiti, da tovariši na Zeleni Lokvi tudi tokrat nimajo lepega vremena. To potrdi zvečer tudi Marjan, ko se vrne v bazni tabor po nekaj opreme, prav tako pa pove, da so kljub temu preplezali nekaj smeri v Zupcih in se po grebenu povzpeli na najvišji vrh Durmitorja. Ločijo nas le še trije dnevi do odhoda iz Durmitorja, zato je naša želja, da se vreme popravi.
Prošnje so uslišane. Nebo je naslednji dan kot umito. Že zgodaj zapustimo bazni tabor in tokrat gre z nami tudi Jasna. Najprej se ustavimo v ledeni pečini, jami s prekrasnimi ledenimi kapniki, ki jih skušam dosledno uloviti v svoj fotoaparat iz različnih zornih kotov. To počenjam tako dolgo, dokler mi na mastni ilovici ne spodrsne in telebnem kolikor sem dolg in širok. Kadar ima hudič mlade, jih ima prav gotovo več, saj sledi drugi padec pri sestopu čez strmo melišče. Ne potrebujem dolgo, da ugotovim vzrok padca. Otožen sedim na skali, v rokah pa držim raztrgan gojzer, od katerega visi gumijast podplat. Ivan, Jasna in Cekin se prav prisrčno smejijo, že mogoče, da sem videti smešen z boso nogo in raztrganim čevljem v roki, toda meni ni niti najmanj do smeha. »Kako bom pa plezal, za božjo voljo?« zavpijem in vzbudim s tem pri opazovalcih še dodaten smeh. Nesmiselno se je jeziti kmalu spoznam tudi sam, spet nataknem čevelj, podplat zvežem z vrvico in potolažen, da bomo našli rešitev, nadaljujem pot do Zelene Lokve. Šotori so zaprti, o tovariših pa ni ne duha ne sluha. Ni res, zagledamo jih na drugi strani, ko prihajajo izpod stene Terezinega Bogaza. V dobre pol ure so pri nas in še predno steče beseda o čem drugem, že natolcujejo na račun mojega gojzerja. Še bolj pa sem zaskrbljen, ko ugotovim, da ni nobenega, ki bi mi lahko posodil svoje čevlje. Edino upanje mi ostane še Hari, ki je v baznem taboru, zato gre z Marjanom in Vladom, ki sta v višinskem taborišču že pet dni, na pot v dolino še Curk, da izposluje čevlje in se z njimi še isti večer vrne. Jasna bi srčno rada ostala na Zeleni Lokvi, toda malce nerodno je, predvsem pa mrzlo, zato se vrne tudi ona. V trdi temi prikolovrati Curk in prinese čevlje. Naj si poskušam, kakor hočem, toda za številko so manjši od mojih; zato bom moral stisniti zobe in potrpeti. Jasno zvezdnato nebo navdaja s prepričanjem, da bo sledil lep dan.
Običajne jutranje formalnosti in že smo pod steno oble glave. Naveza v dvoje in naveza v troje – se zakadimo v steno po dveh različnih smereh. Na vrhu snidenje in že sledi spust po strmih travnatih vesinah v Valoviti Do. Pod silo pritiska telesa na strmini se prsti v Čevljih kar »kravžlajo«. Ne rečem nikomur, dasiravno tovariši z ironičnim nasmehom opazujejo moj kisel izraz in rahlo tresoče se noge. Oddahnem si šele, ko dosežemo sedlo Račvanj in se spustimo v Zgornje Ališnice, od koder že drugič pričnemo z vzponom v južni steni Bezimenega vrha. Ivek in Cekin stopita v smer 22, ostali trije pa poskušamo prvenstveno. Svet je krušljiv; četudi sem previden se zgodi, da od časa do časa odleti kamen in zlovešče odbrni v globino, da se Marko preplašeno stiska k steni in proseče motri moje početje v skoraj navpičnem in izpostavljenem kaminu, ki ne ponuja niti najmanjše možnosti, da zabijem klin. Toda prav nič ne morem pomagati, kajti prav vrh je tisti, ki proži kamenje in narekuje mere potrpežljivosti. Na udobnem varovališču vrh kamina zadihan lovim sapo in pričakujem tovariša, da prideta za menoj. Sledi nekaj lažjih prečenj v steni levo ter desno in že smo na vrhu. Trud je kronan s pogledom na Škrčka jezera, ki jih to pot opazujemo z drugega zornega kota. Veseli, da smo – čeprav še ni konec dneva – opravili kar štiri smeri in skupaj deset vzponov, nadaljujemo prečenje grebena Bezimeni vrh – Bobotov Kuk. Med potjo uživamo razgled v dolino Škrk in na jate orlov, ki se neprestano dvigajo iz svojih gnezdišč ter znova vračajo vanje. Moji prsti na nogah še kar naprej trpijo, še posebno ob strmem spustu po normalni poti z Bobotovega Kuka, ko se preko »katunov« vračamo k šotorom. Blažen je občutek, kadar po naporni turi vtakneš zmučene noge v hladno vodo, svojevrstno doživetje pa je, če ob tem opazuješ prehojeno pot in vrhove, ki pravkar tonejo v večerni zarji, kakor se je bilo primerilo meni ko sem po prihodu v tabor sezul čevlje, zdrvel do potočka in vanj vtaknil razbolele noge, prepričan, da bodo naslednji dan znova nared. Zadnji večer je, ki ga prebivamo v osrčju durmitovskih vrhov, kajti čas je potekel in pot nazaj je še dolga. Vemo, da bodo jutri prišli tovariši iz baznega taborišča in pomagali evakuirati opremo v dolino. Če bo jutro lepo, ga bomo poskušali izkoristiti za vzpon v enem izmed bližnjih vrhov, saj moramo pred večerom pospraviti. Zadnjič prisluškujemo divjemu zavijanju vetra v noč in še sanja se nam ne, da bo naslednji dan gora ponudila še eno priložnost, da speljemo zadnjo prvenstveno smer, najlepšo doslej.
V severovzhodno steno Terezinega Bogaza vstopimo Ivan, Marko in jaz, Cekin in Curk pa odideta do sedla Velika Previja z namero, da posnameta steno Savinega Kuka in Šljemena. Spet se ubadam z gojzerji in tolažim z besedami »Kjer je volja, tam je pot«. Raztežaju sledi drugi in tako naprej, v izredno kompaktni skali vse do vrha. Nevsakdanji naravni prehodi, zajeda, kamin in za nameček čudovit pristop skozi skrivnostno okno na vrh, so značilnosti smeri, ki je za nami. Ocena se giblje v IV. težavnostni stopnji, smer pa vsebuje tudi mesto V. težavnostne stopnje. Speljana je na povsem klasičen način preko naravnih prehodov, saj v vsej steni nismo zabili niti enega klina. Konfiguracija terena je namreč dopuščala, da klinov nismo uporabljali niti na varovališčih. Ne ugibamo dolgo, poimenujemo jo po pokojnemu Mihcu in se odslej imenuje »Mihčeva«. Na vrhu prijetno greje sonce, zato se zleknemo na razdrapano skalovje in še zadnjič zremo v divjo durmitorsko neskončnost, zavedajoč se, da bo minilo veliko časa, prej ko se spet vrnemo, čeprav srčno radi. Sestop po južnih travnatih pobočjih me večkrat prisili, da počivam, kajti bolečine v prstih so neznosne. Ne da bi karkoli razmišljal, takoj po prihodu v tabor noge znova balzamiram v hladni vodi in nataknem stare gojzerje, ki bodo pot do baznega tabora še vzdržali. Z Markom pregledujeva zapiske osemdnevne dejavnosti in presenečena ugotavljava, da je za nami 49 vzponov v 14 smereh, od tega kar šest prvenstvenih. Hvale vredno je dejstvo, da so vzponi opravljeni le v štirih dneh in če bi ne nagajalo vreme, bi bila številka prav gotovo podvojena.
Noč se neopazno spušča na bazni tabor. Vsi zbrani okrog tabornega ognja pa preživljamo zadnji večer ob vznožju Durmitorja. Čeprav zadovoljni nad svojimi uspehi, smo kar nekam redkobesedni in nemo posedamo okrog gorišča. Vem, vsi si postavljamo eno in isto vprašanje: »Zakaj moramo že nazaj?«
Odprava AO PD Kozjak Maribor v Durmitor je bila na poti od 27. julija do 13. avgusta 1972 in jo je predstavljalo 11 članov odseka: Jasna Princ, Ivan Šturm, Vlado Zafošnik, Marjan Koren, Beno Reis, Jože Marolt, Marjan Curk, Davorin Mesarec (Cekin), Marko Gabrovšek, Jože Skerlovnik (Hari) in Inko Bajde kot vodja. V desetih dneh, predvidenih za plezanje, je bilo vreme naklonjeno vzponom le štiri dni. V tem času je bilo opravljenih 49 vzponov v 14 smereh, od tega 6 prvenstvenih. To je bila akcija, ki je združevala dva namena: priprave in organiziranost v obliki odprave, po svojem konceptu pa je bila tudi redni letni tabor, ki je bil namenjen tudi pripravnikom. Zaradi slednjega so bili opravljeni vzponi večinoma nekoliko nižjih težavnostnih stopenj.
| | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
