 |
Ogledov: 1958  |
|
 Paklenica
Dodano: 10.10.2009, Avtor: Inko Bajde
Prvomajski prazniki se bližajo, z njimi pa nekaj prostih dni, zato so
misli znova polne načrtov in kot že tolikokrat poprej se tudi letos v
tem času odločimo obiskati dolino Velike Paklenice, sotesko, ki se tako
rekoč od morja zažira v drobovje Velebita. Pri nas je še zima, plazovi
se še niso uleteli, zato si že močno želimo kopne skale. |
|
| |
Vrhovi naših Julijskih in Kamniških Alp so še odeti v debel plašč snega in okovani v led, Paklenica pa je s svojimi relativno kratkimi stenami in tako rekoč letnimi razmerami pravi plezalni vrtec, kot nalašč za pripravo alpinistov, da se prebude iz zimskega sna, pretegnejo kosti in mišice, obnovijo del kondicije in se tako pripravijo za podvige, ki jih načrtujejo v tem letu, bodisi doma bodisi v tujih gorah.
Prostih dni ni nikoli dovolj in kolikor jih je, jih želimo kar se da polno izkoristiti, zato ni čudno da smo nekateri že zarana na nogah, drugi za volani avtomobilov in jo brišemo proti Ljubljani. Na PZS dvignemo šotore, nato pa nadaljujemo. Vreme ni nič kaj prijazno, ves čas dežuje, zato se v Rijeki ustavimo le za hipec. Jadranska magistrala je prava past za voznike, o tem pričajo številne avtomobilske razbitine ob vsej poti. Ko vozimo skozi Karlobag, nam očitno želi svojo naklonjenost ponuditi tudi vreme. Cesta je že suha, pa tudi sonce se je jelo prerivati skozi trgajoče se oblake in sivino tega dne. Takoj je boljše tudi razpoloženje.
Končno Stari grad na moru, nekakšen začetek srednjega dela Dalmacije, do koder se pot iz Maribora kar krepko vleče. Le še kake štiri in pol kilometre vijuganja po razdrapani makadamski cesti do začetka kanjona nas loči, ko bomo končno oprtali nahrbtnike in vso potrebno opremo s šotori vred ter se napotili na komaj desetminutno hojo do platoja, kjer se dolina zravna in razširi v čudovit naraven »kamp«, ki ga na dvoje reže bister potok, obdan pa je z nepopisno lepim ambientom sten velebitskih vršacev.
Na nekakšnem parkirnem prostoru pri vhodu v sotesko pustimo avtomobile ter se otovorjeni kot mule odpravimo proti tabornemu prostoru. Ogromne stene, ki se dvigajo nad sotesko, oglušujoče šumenje potoka, ki se prepleta in zapleta z lastnimi odmevi, skalne gmote in balvani, razmetani sem ter tja, med katerimi se vije pot, vse to daje občutek prvobitnosti, še posebno, ker k sreči v to naravno okolje še ni posegel človek s kakšnimi novotarijami. Ni čudno, da sta ta izjemna divjost in prvobitnost privabili snovalce filma o Vinetuju in da je večina kadrov bila posnetih prav v kanjonu Velike Paklenice.
Iz leta v leto prihaja vse več turistov, ki se čudijo naravnim lepotam, le-te so dolgo časa bile skrite v nedrjih Velebita. Tudi alpinistov je vsako leto več, prihajajo iz vse Slovenije in Hrvaške, celó iz tujine, tako da postaja tabor v Paklenici že kar tradicionalno mednarodno prvomajsko alpinistično srečanje. Kmalu prispemo do šotorišča, na travnato livado v razširjeni dolini vrh soteske, ki jo obdaja ostenje Aniča Kuka in Čuka, katerega relativna višina je med 300 in 400 metri. Kar nekaj šotorov že stoji, toda prostora in prijetnih kotičkov nedaleč stran od potoka je še dovolj. Tok vode tukaj skozi dolino je umirjen, kar nekam lenobno se vleče, kmalu zatem pa se v divjem ter razposajenem drncu požene strmo navzdol skozi sotesko, odhiti in se pridruži vodam bratov in sestra širnega morja.
Vstopi v plezalne smeri v okoliških stenah, zlasti v Aniča Kuku in Čuku, so izredno blizu, da njihove raznovrstnosti, tako po dolžini kakor tudi po težavnosti, niti posebej ne poudarjam. V ostenju Aniča Kuka poteka ena najtežjih smeri pri nas, imenovana Klin. Vseskozi je previsna in čeprav relativna višina stene ne presega tristopetdeset metrov, so prvi plezalci potrebovali kar debele štiri dni da so jo dokončali. Le redke so naveze, ki so jo do danes ponovile.
Komaj toliko časa imamo še na razpolago, preden pade mrak, da postavimo šotore, nekaj skuhamo za pomiritev želodcev, potem pa ležemo k počitku, polni pričakovanj na jutrišnji dan. Iz sna me prebudijo najzgodnejše naveze, ki se že zarana odpravljajo v steno. Po obilnem zajtrku jo mahnemo tudi mi in sicer v Kaminsko smer v Čuku. Kar za štiri naveze nas je – Kozjakovcev, zato ni čudno, da nagneteni pri vstopu čakamo kot pri mesarju v vrsti. Smer je ena lažjih, skala pa je kompaktna zato dobro in neovirano napredujemo, saj ni posebne nevarnosti padajočega kamenja. Kamnina je izredno ostra, škrapljastih in žlebastih oblik, tu in tam je mogoče najti ostanke fosilov, kar potrjuje tezo, da je bil ves ta svet nekoč v davnini eno samo veliko podmorje.
Vršni greben je povsem razbit, tako da dopušča najrazličnejše variacije izstopa iz smeri proti vrhu. Prekrasen je pogled tja dol proti Staremu Gradu in morju, ki se kopata v opoldanskem soncu, in v drugo smer, v dolino kjer se ob vijugastem potočku vrste živobarvni šotori vseh velikosti in oblik, naši domovi za teh nekaj dni. Fotoaparati »šklocajo«, kamera, ki jo imamo tokrat s seboj, brenči, za spomine pač, na stare dni.
Zgodnje popoldne je še, ko smo zopet vsi zbrani v taboru ob prijetnem opravilu, pripravi kosila. Potem pa, kakor je komur drago. Nekateri se predajajo užitkom sončenja, drugi spet nepogrešljivi igri taroka, tretji plezalnim treningom na bližnjih bolvanih, sicer pa je tudi za kakšno krajšo smer še vedno dovolj časa in prav v tem je čar pakleniškega plezalnega vrtca. Vse je tako blizu in pri roki, da ti dan, kakor tudi noč, komur je pri volji, resnično izpolni vsa nepotešena pričakovanja, vsaj kar zadeva zaresno plezanje in trening.
Zame je to že tretja »izdaja« Paklenice v okviru rednih spomladanskih plezalnih urjenj in alpinističnih taborov za začetnike alpinističnega odseka PD Kozjak Maribor. Prvič sem bil tukaj leta 1968, ko je za Paklenico vedel le redkokdo od slovenskih alpinistov. Bolj so jo poznali nekateri hrvaški alpinistični zanesenjaki, čeprav je bila proglašena za nacionalni park že leta 1949.
Tudi tokrat smo bili priče še enemu izjemnemu dogodku, ki se je odvijal dobesedno pred našimi očmi, in sicer poskusu preplezati doslej najtežjo smer v neposredni bližini že omenjene smeri Klin, tako imenovani Brid Klina, ki v vsej svoji dolžini poteka po previsnem delu stene, značilnem robu, ki dejansko ponazarja obliko klina. Številna naprezanja obeh plezalcev, ki sta zmagala že spodnjo tretjino stene, so bila zavrnjena, da bi naposled po vseh poskusih, ki so trajali kar osem dni, stena vendarle popustila in se dokončno vdala.
Ob večerih je v taboru prav prijetno, tu in tam zagori kakšen kres, med alpinisti se sklepajo nova poznanstva, tudi pesem zadoni, okoliške stene pa skrbe za takoimenovani »playback«. Na kupu smo se znašli štajerski alpinisti, alpinisti iz Tržiča, pa koroški alpinisti, Rečani, Zagrebčani pa morda še kdo in celó nekaj jamarjev. Le-ti so prišli raziskovat kraško podzemlje, ki tukaj ne skriva presenečenj. V zgornjem delu pakleniške doline se namreč nahaja pravcata podzemna jama, imenovana Manita peč, ki je delno urejena in opremljena ter tako na voljo tudi navadnim pohodnikom.
»Dobro jutro,« me zbudi glas enega naših pripravnikov in ko pogledam skozi narahlo razprto šotorsko krilo, mu še zdaleč ne morem pritrditi, saj se skozi dolino vlečejo megle, iz njih pa narahlo rosi. Tudi pogled k steni, ki je pravzaprav niti ne vidim, marveč le slutim, zadostuje, da se odločim nadaljevati s poležavanjem. Toda, če smo že tukaj, ne bomo lenarili v nedogled, zato se odločimo malo razgledati po dolini in se iti raziskovalce. Napotimo se po poti, ki vodi k višje ležeči planinski postojanki, ko na prvem križpotju zavijemo levo. Čedalje bolj strma steza, ki se v serpentinastih zavojih dviguje proti pečinam, nas privede naravnost do velike zijalke in vhoda v kapniško jamo, imenovano Manita Peč.
Rešetkasta železna vrata so le priprta, vhod ni zaklenjen in tako se neovirano po betonskih stopnicah spustimo v podzemlje. Prižgemo čelne svetilke ter se pričnemo tipaje in skrajno previdno spuščati vse globlje in globlje. Polagoma se oči privadijo na temo, ravno toliko, da lahko ob slabotni svetlobi baterijskih svetilk zaznavajo prelepo in skrivnostno okolje jamskega sveta. Jama je le delno raziskana, del, ki je za silo urejen, pa za zdaj ni posebno velik, nadaljnja odkrivanja pa bodo morda k dosedanjem vedenju o njej v prihodnosti dodala še kaj, odkrila še kakšen zasut rov ali našla prehod. Jama je kar bogata s kapniki, od stalagmitov do stalaktitov, vmes pa je mogoče opaziti tudi nekaj že kar orjaških kapniških stebrov, ki podpirajo visok strop velike dvorane, kar pomeni, da mora biti že spoštljive starosti. Nadvse očarani smo strmeli v prekrasne podobe kapniških zaves. Žal je bilo mogoče zaznati precej primerov posledic človeške nečimrnosti, oskrunjenih kapniških tvorb, umetnin narave, ki jih je klesala stoletja, morda tisočletja.
Krenili smo proti izhodu. Močna dnevna svetloba in sonce, ki je končno prepodilo oblačno deževno dopoldne tega dne, prekrasen pogled na dolino in ostenja nad njo je bil sprejem, ki se ga pravzaprav nismo nadejali ob povratku iz jame.
Vreme je torej spet v najlepšem redu, zato smo zopet zaposleni s plezanjem. Žal pa je vse bližje tudi dan slovesa.
Zagoreli so kresovi, jamarji so prižgali baklje. Posedli smo skupaj, kot ena velika družina. Pesem, posvečena goram, prijateljstvu in tudi prazniku dela 1. maju, se je razlegala po vsej dolini, veter jo je povzel in nosil dalje in še dalje, skozi sotesko tja dol proti širnemu morju. Srečni, da nam je dano srkati vso to žlahtnost prirode, smo zrli v silhuete gora Velebita, ki so se risale na jasnem zvezdnatem nebu. Dolgo v noč smo sedeli ob tabornem ognju, kramljali in se spominjali lepih, pa težkih in včasih tudi žalostnih trenutkov, ki smo jih že doživeli v gorah in na popotovanjih. Mladi smo in zagotovo jih bo še veliko.
Jutri, na žalost, pa pot vodi le še proti domu in vsakodnevnemu opravilu. Pa nasvidenje do prihodnjič!
Opomba: napisano leta 1973 | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
