 |
Ogledov: 2149  |
|
 Kuželjska stena
Dodano: 10.10.2009, Avtor: Borislav Jerabek
Verjetno nas je nekaj, ki se še spomnimo stoletnice hrvaškega planinstva. |
|
| |
Še bolj verjetno nas je veliko manj tistih, ki poznamo Kuželjsko steno. Skoraj gotovo pa je, da bi kozjaški plezalski druščini Kuželjska stena ostala neznana, če ne bi bilo stoletnice hrvaškega planinstva. K njenemu »odkritju« sta nam pomagala prijazno sporočilo oskrbnika koče na Kleku, da bo tam zaradi jubileja za prvi maj velika gneča, in Smerketov vodnik. Tako smo poleg Kleka in Paklenice spoznali še en predsezonski oziroma posezonski plezalski paradiž.
Deset parov oči je po dolgi zimi željno iskalo suho skalo. Stena se nam je prvič odkrila nekega deževnega aprilskega popoldneva. Čez hribe in doline smo se pripeljali sem h Kolpi, vso pot nas je pošteno pralo, a ta trenutek smo videli le steno z izrazitim razom, njen dolgi desni del z markantno zajedo in višji levi del, na moč odbijajoč črni in izpran zid.
»Kuda čete vi, momci?« Niti opazili nismo, da smo svojo karavano ustavili pred vaško gostilno.
»Tja gor bomo plezali!«
»Ma ne pričaj ti meni, niko se tamo ne penje. Tamo ima medveda!«
»Stavimo?«
»U sanduk piva!«
»Velja.« Še stisk rok s prijaznim možakom in prvi stik z neposrednostjo in pristnostjo domačinov.
Komaj za avto šriok most povezuje hrvaški in slovenski Kuželj v neločljivo celoto. Primer povezanosti in sožitja med obema vasicama je tako izrazit, da prišleka prvi vtisi kar presenečajo. Najprijetnejše pa je spoznanje, da negativne značilnosti pridobitniške civilizacije te prelepe doline v glavnem še niso dosegle.
Slovenski Kuželj je nekoliko manjši od soseda. Domačini vam znajo natanko pojasniti, za koliko hiš. Tukaj je manjša žaga, sicer pa so ljudje večinoma kmetje. Precej jih hodi na delo v Brod na Kolpi ali pa celó v Kočevje, kamor po občini pripadajo. Karavano ustavimo sredi vasi. Spet dežuje kakor za stavo. Ko ugotavljamo, da se bomo kar v šotorih prijetno kopali – če jih bomo sploh lahko kje razpeli – se iz množice vaščanov, ki so prišli pogledat čudne tujce, izdere možak in nam zelo preprosto ponudi svojo domačijo za bivanje. Presenečeni smo nad tolikšno gostoljubnostjo. Ko se presenečanje umakne zadovoljstvu nad nepričakovano rešitvijo problema, se zadovoljimo z letno kuhinjo in s senikom ter gostoljubnega človeka le s težavo prepričamo, da res nočemo pomazati vse hiše. Tako je videti naše prvo srečanje z Antonom Mavrovićem, človekom, čigavo družino od takrat prištevamo med svoje prijatelje.
Naslednji dan zasopihamo v reber pod grebenom, katerega podaljšek in konec predstavlja raz Kuželjske stene. Vreme se je za silo uneslo, se pravi, da vsaj dežuje ne več. Ker dostopa pod steno ne poznamo, nam je pomoč domačinov dragocena. Po les gredo in videti so sila ponosni, da jih čudno opremljeni prišleki potrebujejo. Nas zanimata njihov kraj in seveda predvsem stena, njih zanima, če smo že bili na Triglavu. Ko razložim, da se ne spomnim natančno, kolikokrat sem preplezal njegovo severno steno, nas še bolj spoštljivo ogledujejo. Pod razom se poslovimo.
Raz Kuželjske stene je visok okoli 150 m. Na njem se stena lomi pod kotom približno 120 stopinj na daljši, nižji desni del in višji levi nepristopen zid. V spodnjem delu levega dela je sistem gredin, ki izginjajo v previse črnega, izpranega zgornjega dela. Da bi splezal tam čez, mi je tisti trenutek zatlela majhna skrita želja. Kdo bi rekel, da bo to čez leto in več po povratku od vojakov prva, skrajno težka plezarija ...
Raz v vznožju, v katerega se navezujemo, so prvi preplezali Stanislav Gilić, Pjero Katalinić in Bruno Paulić 10. julija 1962 in je bil do našega obiska edina preplezana smer v Kuželjski steni. Po Smerketovem vodniku obeta lahko in prijetno plezarijo, zato se odločimo, da bo tu čez vsa naša ekspedicija – tudi naša dekleta – osvojila vrh. To se zgodi potem, ko se prva naveza zgoraj že dve uri cmari na soncu, ki si je medtem utro pot skozi oblake. Resnično, pleža za razmiganje kot nalašč, le sestop moramo pogruntati sami. Sledimo robu stene v desno kakih 500 m, nakar se spustimo v strmo grapo. Še prečkanje nekaj z leskovino poraščenih reber in že nas zveseli navidez ne pogosto uporabljena steza. Drži k prijaznim ljudem, hladnemu pivu in proč od medvedov.
Oba Kužlja sta si z vsemi dostopnimi daljinogledi ogledovala našo telovadbo v razu. Pravo doživetje, da je bilo, pravijo. Ne spominjajo se, kdaj so ljudje nazadnje plezali v njihovi steni. Večer je lep, saj možakar s pivom ni zatajil. Jutri bomo snubili zajedo ...
Vsa ovešena s plezalskimi rekviziti zacingljava z Lukom v neizrazit kot v vpadnici zajede. Po desetih metrih me ustavi krušljiv previs (skala Kuželjske stene je v splošnem precej kompaktna). Prijatelja pokličem k sebi in urediva si »solidno« varovališče. Zaženem se navzgor, dolg U-klin nerad zleze v neizrazito razpoko, svojo slabo voljo kaže z votlim godrnjanjem. To mi vzame tisto malo zaupanja vanj. Kljub temu se previdno izvesim in ko že grabim za oprimek nad robom, mi prične zlomek pred očmi počasi lesti iz skale. Seveda sem v trenutku spet pod streho, klin za menoj. Sledi dolg posvet. Prijatelji ki opazujejo najino početje od spodaj, postajajo nestrpni. Marjan in Marko sta se medtem navezala in splezala po previsni razpoki poševno levo od najo na polico, ki ju je pripeljala nad najin previs. S tem sta pridobila veliko prednost. Ker se strinjamo, da je »zajeda« stvar nas vseh se odločimo, da nadaljujeta. Da bi jima sledila, ne pride v poštev, zato se spustiva v vznožje.
Čeprav je za začetek prvenstvenega vzpona pozna ura, prijatelja brez obotavljanja napredujeta. Drugi raztežaj postreže s krušljivo kamenino. Marko nas zasuje s pravim kamnitim dežjem. Marjan pripleza do vraščenega drevesca.
»Le kako naj vem, da bo držalo?« se sliši od zgoraj.
»Ugrizni vanj in če je pod skorjo še zeleno, je v redu!« svetujem Marku.
Ura se nagiba na pozno popoldne, raztežaji v zgornjem delu pa, kot je videti, strežejo z naraščajočo teževnostjo. Zračni prečnici v levo sledi izpostavljen prehod na višje ležečo polico. Marjan prestopa desno v vznožje previsnega kota, ki verjetno drži ven iz težav. Sliši se kladivo, malo za tem vpne vrv in se vzdigne v stremenih. Vrat me že dolgo boli od neprestnega napetega gledanja navzgor, zato malce sklonim glavo. Samo za trenutek. Z istočasnim »Paziiii!« jo takoj spet dvignem. Videti je, da se je Marjanu izpulil klin. Marko je pozneje pravil, da sunka sploh čutil ni, tako močno je bilo trenje v vrvi.
Temni se že, ko Marjan izpleza iz težav, Marko mu sledi v trdi temi. Še pol ure in domenjeni »huraaaaa« z roba stene je za Luka in mene znamenje, da sta prijatelja izplezala, torej se še midva odpraviva v dolino.
Poldesetih kaže ura, ko se plezalca, razmršena, umazana in raztrgana prikažeta v vasi. Čestitkam ni ne konca ne kraja. Take predstave da ne pomnijo, pravijo vaščani. Prijatelja sta junaka večera, zajeda pa dobi ime »Marjan-Marko«.
V vasico Kuželj se po slabih sto kilometrih pripelje iz Ljubljane čez Kočevje po novi in lepi cesti, ki je bila za praznik republike 1975 odprta do Broda na Kolpi. Tukaj prečkate Kolpo in takoj za mostom zavijete desno. Makadamska cesta vas po sedmih kilometrih pripelje v hrvatski Kuželj. Še čez ozki most in spet ste na slovenskih tleh, pod Kuželjsko steno.
Prvega novembra štiriinsedemdesetega, to je istega leta, ko smo bili maja prvič tukaj, sem spet stal pod zajedo. Tokrat sta bila z menoj Marjan, prvi plezalec v zajedi, in Silva, zdaj moja žena. Načrt je bil ponoviti zajedo in izbiti nekaj »odvečnih« klinov, ki sta jih z Markom pred šestimi meseci v dirki s časom puščala v steni. Razen tega sva nameravala na oglede pod levi del stene. Ideja o smeri čez črne plati mi ni dala miru. Še posebej za to, ker smo ob prvomajskem vzponu po razu, od koder se lepo vidi levi del, sodili, da je v vršnjem delu verjetno naraven prehod, ki pa je z raza bil očem skrit.
Našo tokratno pot semkaj bi skoraj imenoval »odisejado«. Tedaj je za novo lepo cesto od Kočevja do Broda obstajala le trasa. In po njej smo se peljali, pa še ponoči je bilo. »Ja, ja, je prevozna, sem se poleti na morje po njej peljal!« nam je dejal neznani sprehajalec v Kočevju. Mi smo pa pozabili, da je tokrat bil namesto poletja november z vso svojo mokroto. In smo šli. Nakar je naenkrat makadamske ceste zmanjkalo in je med skalami po blatu ril vojaški buldožer. »Sačekajte malo, samo da prokrčim put!« je prišlo nekje od zgoraj iz teme in nas odvrnilo od trdnega sklepa, da obrnemo in gremo po mnogo daljšem obvozu čez Črnomelj. Pošast je zrohnela, vzdignila tri ali štiri nekajtonske balvane in »put« je bil »prokrčen«. Za tank že, šestnajstka je pa, kot je splošno znano, nekoliko nežnejše vozilo. A smo kljub temu šli. Še sedaj mi stopijo lasje pokonci, ko se spominjam tistega blata, skal, snega in teme. Na srečo smo jo odnesli le z majhno poškodbo na avtu. Sveti strah me je spreletaval trinajst mesecev pozneje, ko smo spet prodirali po isti trasi. Izkazalo pa se je, da so cesto medtem že zgradili.
Z Marjanom sva preplezala zajedo v štirih urah. Izbila sva večino klinov in jih pustila nekaj v glavnem le na ključnih mestih. S tem sva ponavljalcem pripravila sto metrov lepega in napetega plezanja v kompaktni skali, klasično petico.
Ogledi, na katere sva odšla naslednjega dne pod črni zid levega dela stene, so nama že utrdili slutnjo, da mora zgoraj le biti prehod.
Potem sem eno leto služil vojake, toda ideja o smeri čez črni zid je šla z menoj. Že mesece pred koncem mojega roka smo se s prijatelji natančno dogovorili za ponovni obisk Kuželjske stene.
Vreme je bilo tradicionalno zanič, ko smo se osemindvajsetega novembra 1975 spet peljali proti jugu, h Kolpi. Kljub temu je bila zvečer pri našem prijatelju Mavroviću zbrana vsa druščina. Cukali smo odlično domače žganje in ugibali, kaj bo z vremenom. Takrat je bila na delu močna Ekipa, najboljša, ki jo Kozjak premore. Lilo, Korenček, Fenster, Ivko, Marko, Francl, Marta, Sula in moja malenkost. Ni bilo Marjana, revežu so pravkar natikali zakonski jarem. To je bil kar hud izpadek, saj sem tako ostal edini, ki je pobližje poznal levi del stene.
Z žganjem začinjen načrt za naslednji dan je bil takle: Fenster in Ivko bosta kot tretja plezala v zajedi »MM«. Lilo in jaz bova po gredinah skušala splezati pod ključni del črne plošče v levem delu in tam od blizu pregledati situacijo. Ni bila izključena možnost, da izplezava. Drugi bodo najino početje spremljali z raza in naju na robu stene počakali, če bi se odločila, da nadaljujeva smer čez črne plošče.
Kot ponavadi (tako se šušlja), sem bil zjutraj prvi pokonci. Vreme je kislo, stena zakrita. Tisti, ki so prvič tukaj, je ne bodo videli. Take in podobne misli me obhajajo, ko si pripravljam kaj za pod zob. Medtem uprizarjajo domačini v središču vasi šentjernejsko noč med prašiči. Cviljenje ubogih živali seveda ne ostane brez posledic za speče prijatelje. Na pol zbujeni drug za drugim kapljajo iz senika. Lilo me je začudeno široko odprtih očih premerjal od nog do glave. »Ti si še vedno živ?« Ne ostanem mu dolžan: »Jaz že, jaz. Ti si pa res imel srečo, da te niso dobili. Preden bi ugotovili, da nisi ta pravi, bi bil že mrtev.«
Potem modrujemo o vremenu, ure pa tečejo. Ko se proti enajsti situacija le neznatno spremeni na bolje, odrinemo v steno. Pod razom se ločimo. Z Lilotom slediva vznožju stene do gredine, ki drži v osrčje levega dela stene. Nenavezana plezava po izpostavljenem svetu nekaj deset metrov poševno navzgor na desno. Malo pred koncem police se naveževa in Lilo že premaguje strm odstavek, ki nenadejano kaže zobe. Sistem polic v spodnji polovici stene premagujeva po strmih odstavkih, navpičnih ploščah in izpostavljenih travnatih vesinah. Nekatera mesta naju zadrže dalj, kot sva pričakovala. Gre že v popoldne, ko zaplezava pod ključno mesto smeri – v črn previsen svet v zgornji polovici. Na srečo se je vsaj vreme za silo ustalilo in to nama daje upanje, da bi kljub bližajočemu se mraku lahko še danes izplezala. Tudi s prijatelji sva v stiku. Korenček naju opazuje z raza in vpije, da se da po sistemu polic, ki sva ga pravkar pustila za sabo, izplezati na raz – za primer, če se odločiva za umik. Kratek posvet pa naprej! Sistem izpostavljenih plošč naju v loku pripelje pod previsno, mokro in zasigano desetmetrsko poč. Zgoraj slutiva polico, ki bi lahko peljala pod črn, previsen skok, raztežaj ali dva nad nama. Nad njim se začenja gredina, ki pripelje na rob stene. Lilo se zagrize v poč. Klini neradi lezejo v zasigane razpoke, vrvi le počasi izginjata skozi dlani. Medtem so prijatelji izplezali in nama prišli nasproti. Kljub močnemu vetru se Korenček in Ivko vsidrata na pričetku gredine nad izstopnim skokom. Lilo opravlja garaško delo, skala je mokra in gladka. S skrajnim naporom in s pomočjo napol zabitega klina mu uspe, da se prevali na ozko poličko. Medtem ko ureja stojišče, se pripravljam za nadaljevanje. Hitiva, saj naju priganja mrak, pa tudi vreme se jame spet kvariti. Najprej romata po mraku nahrbtnika, nato še jaz. Na hitro pregledam situacijo: polička se končuje dva metra v desno pod previsom, nad njim so prijatelji in rob stene. Splezam do konca poličke in se zaženem v previs – ne odletim. Oprimkov ni, razpoke so majhne in zasigane. Kaj hitro sem nazaj na polički. Treba bo svedrati, soglašava. Pričakoval sem tudi kaj takega, a sedaj mi nič kaj prav ne hodi. Razgledam se za primernim mestom za svedrovec. Oči se mi ustavijo na manjši plošči v začetku previsa. Izvesim se, Lilo me drži v tegu, jaz pa pričnem s kamnoseškim delom. Luknja se počasi veča, mnogo prepočasi. Iz strehe nad menoj kaplja voda. V enakomernih presledkih mi moči čelo. To me spominja na razvpito mučilno metodo. Na srečo se spomnim, da sem žejen. Odprem usta in nagnem glavo še malce nazaj. Čez deset minut je luknja nared. Ekspanzivček noter in že sem spet v previsu. Še dva specialčka zlezeta za nekakšni luski, s skrajnimi močmi se potegnem čez rob. Za trenutek mi da oporo Korenčkova noga in že izplezava. Prijatelji naju rešijo železja, mrači se že, hitimo v dolino.
Kuželjski steni sem se naposled oddolžil. Dve lepi smeri smo začrtali v tisto zidovje. Sedaj nas čakajo večje in resnejše naloge. Morda nas kar nekaj let ne bo več v divjo lepo dolino Kolpe in k našim prijateljem, a nekoč spet pridemo, zagotovo.
Zajedo »Marjan-Marko« (120 m, V) sta prva plezala Marjan Curk in Marko Šubic 2. maja 1974, Centralno smer (180 m, VI, A2, spodaj III-IV) v levem delu Kuželjske stene pa sta preplezala prav tako »Kozjačana« Boro Jerabek in Danilo Škerbinek 29. novembra 1975. Izvirni članek (v Planinskem vestniku) vsebuje tudi opisa obeh kozjaških smeri vključno z opisom starejše smeri Raz (180 m, V/III), ki so jo prvi preplezali hrvaški alpinisti v letu 1962.
Opomba: objavljeno leta 1976 | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
