Poročilo vodje odprave na Kavkaz

1. mariborska alpinistična odprava »Centralni Kavkaz – skupina Bezengi 1976«

• zadnjih 15 let v Kavkazu ne pomnijo toliko snega kot 1976;
• imeli smo silno nestanovitno vreme (od 25 dni v alplagerju smo bili 13 dni na turi, 4 dnevi so bili zelo oblačni, 6 dni deževnih in le dva sončna dneva); 5 dni smo izgubili za sušenje in urejanje opreme; 10 dni je bilo torej za ture v tem gorovju neuporabnih in bi bil pomenil kakršen koli podvig nerazumno tveganje;
• na voljo nismo imeli vremenskih napovedi (kaj to pomeni v gorstvu, kjer trajajo ture 2 do 5 dni, si lahko predstavljamo);
• kaj pomeni biti v tujem gorstvu brez zemljevida, po katerem bi se lahko ravnali v slabem vremenu, je vsakomur jasno;
• od sovjetskih alpinistov smo pričakovali več pobud in informacij o vzponih;
• kadrovska sestava odprave je bila uganka do zadnjega hipa;
• minilo je skoraj 15 dni, preden smo ugotovili, v kakšnem ciklu se vreme spreminja; tako se nam je dogajalo, da smo bili v lepem vremenu v alplagerju, ko smo bili pod goro, pa se je vreme skazilo;
• neutemeljen odstop dveh kandidatov iz PD Celje komaj mesec dni pred odhodom nas je zelo prizadel;
• prvič smo bili vsi zbrani šele na letališču pred odhodom.

Na pot so odšli: vodja odprave dipl. inž. Danilo Škerbinek, namestnik vodje inž. Boro Jerabek, blagajnik odprave Inko Bajde, vsi PD Kozjak; zdravnik odprave mag. dr. Bogo Pavlin, PD Maribor Matica; tajnik odprave prof. Franček Vogelnik, PD Maribor Matica; član Matic Zanoškar, PD Slovenj Gradec; član Edi Drofenik, PD Črna na Koroškem, član Milan Meden, član Štefan Senekovič in član Marjan Curk, vsi PD Kozjak.
Vse severne stene, grebeni in stebri so bili zameteni s svežim snegom. Zaradi nestanovitnega vremena in viharjev je odpadla tudi možnost večdnevnih vzponov v južnih stenah. Navedene razmere so nas prisilile, da smo po kondicijski in aklimatizacijski turi na 4100 m in 4452 m visoka vrhova, na katera smo se povzpeli v hudem neurju, v domovini zbrane cilje zamenjali z drugimi.
Razdelili smo se na tri maksimalno psihično pripravljene in fizično konsolidirane skupine, ki so naskočile po svojih smereh Zapadni Mižirgi (5025 m) in jugozahodno steno Dychtaua (5208 m). V teh smereh in na teh vrhovih do sedaj jugoslovanski alpinisti še niso bili. Ko so postavile izhodiščno bazo in bazo pod steno, so prišle naveze okoli 4400 m visoko in v tretje prenočile. Tu so se srečale z vso surovostjo gore (dež, sneg, vihar, kamniti in snežni plazovi, strela). Bile so prisiljene obrniti. Po dvodnevnem čakanju pod goro dež in sneg nista jenjala in skupine so sestopile v alplager.
Po dveh dneh oddiha smo se spet odpravili na goro, postavili razmeroma visoko izhodiščno bazo (3900 m) in se v treh skupinah po plezalnih smereh odpravili na 3 vrhove. Tokrat nam je bilo vreme naklonjeno.
Skupna bilanca našega alpinističnega dela je naslednja:

• 15 pristopov na Trapeznik (4100 m) in Bašha-Auz (4452 m),
• 2 vzpona težavnosti 2 A na Ullu-Auz (4680 m),
• 14 vzponov težavnosti 2 B na Kundjum-Mižirgi (4500 m) in Pik Panoramnij (4180 m),
• 2 vzpona težavnosti 3 B na Ullu-Auz (4680 m),
• 4 poizkusi vzpona v Zap. Mižirgi (Bezimennaja), 4 B,
• 2 poizkusa vzpona v Dychtau, 4 B,
• 2 poizkusa vzpona v Zap. Mižirgi, 5 A.

Svoje plezalne vzpone smo dokumentirali in bomo v jeseni posnetke pokazali na javnem predavanju, član odprave Vogelnik je posnel tudi floro tega dela Kavkaza in zbral za Inštitut za biologijo Univerze v Ljubljani okrog 150 vzorcev gorskih rastlin.
Na odpravi smo se res veliko naučili. Sodim, da smo s svojo aktivnostjo v daljnem Kavkazu častno zastopali ime Jugoslavije in športnikov severovzhodne Slovenije. Odpravo ocenjujem za uspešno, ker je v danih razmerah storila, kar je bilo največ mogoče. Z njo je alpinizem v tem delu Slovenije stopil na višjo raven in se soočil z velikimi zahtevami v svetovnih gorstvih.
Člani odprave so imeli na gori manjše aklimatizacijske težave, bilo je nekaj težav s hrano, en član pa je imel tudi manjšo poškodbo. Če upoštevamo velika temperaturna nihanja, ogromne količine snega, plazove, podirajoče se kamnite stolpe in padajoče kamenje, lahko trdim, da smo imeli veliko sreče, še zlasti, če uspehe naše odprave primerjamo s smolo ekipe alpinistov iz Courmayeurja, ki so kar trikrat poizkušali priti na Elbrus, pa so se morali obrniti.
Še huje je bilo na sovjetski strani v alplagerju, saj sta se med našim bivanjem v Bezengih smrtno ponesrečila dva alpinista v gorah Dumale, nekaj dni po našem odhodu pa je 6 inštruktorjev alpinizma izgubilo življenje v podoru na Piku Puškina.
Po našem povratku v domovino je obiskala naše gore in Maribor skupina 15 alpinistov iz daljne Kamčatke, ki so prišli kot zamenjava za naše bivanje na Kavkazu. Zamenjava je bistveno pocenila stroške naše odprave in pripomogla, da se je uresničila dolgoletna želja štajerskih alpinistov, da bi se, enako kot že vrsto let alpinisti iz drugih krajev Slovenije, neposredno seznanili z ekspedicionizmom. Upamo, da bodo tej prvi odpravi kmalu sledile nove odprave.
Vsem, ki so nam pri odpravi finančno priskočili na pomoč, predvsem pa TTKS, našim podjetjem, ki so nam pomagala pri urejanju prostih dni, svojcem in prijateljem, ki so držali pesti za naš uspeh, in končno tovarišem na gori za vse prisrčna hvala.

1. mariborska alpinistična odprava v zunajevropska gorstva »Centralni Kavkaz – skupina Bezengi 1976« je trajala od 25. junija do 24. julija 1976. Na pot je odšla 10-članska ekipa v sestavi: Danilo Škerbinek kot vodja, Boro Jerabek, Inko Bajde, Milan Meden, Štefan Senekovič, Marjan Curk, vsi člani PD Kozjak, Bogo Pavlin in Franček Vogelnik, člana PD Maribor Matica, Matic Zanoškar, član PD Slovenj Gradec, in Edi Drofenik, član PD Črna. Odprava je temeljila na izmenjavi s sovjetskimi alpinisti. Izhodišče je bil Alplager Bezengi z glavnimi cilji v stenah vrhov Mižirgi (5025 m) in Dychtau (5208 m), ki pa jih odprava po večkratnih poskusih ni uspela doseči. Zadovoljiti se je morala z lažjimi cilji:

• 15 pristopov na Trapeznik (4100 m) in Bašha-Auz (4452 m),
• 2 vzpona težavnosti 2 A na Ullu-Auz (4680 m),
• 14 vzponov težavnosti 2 B na Kundjum-Mižirgi (4500 m) in Pik Panoramnij (4180 m),
• 2 vzpona težavnosti 3 B na Ullu-Auz (4680 m).