 |
Ogledov: 2114  |
|
 Skala
Dodano: 10.10.2009, Avtor: Borislav Jerabek
1. mariborska alpinistična odprava »Centralni Kavkaz – skupina Bezengi 1976«
|
|
| |
Trapeznik – v Centralnem Kavkazu mu pravijo Trapecnaja – je s svojimi štiritisoč sto metri v družbi bezengijskih pettisočakov nepomemben skalni stolp. Vzpon na njegovo značilno oblikovano teme, po katerem je dobil tudi ime, smo si izbrali za aklimatizacijsko turo pred zahtevnejšimi cilji, ki so nas čakali.
Tretji dan po prihodu v bazo smo se odpravili. Šest mariborskih in dva koroška alpinista, pa dohtarja Bogota in Frančka, odpravinega botanika in fotografa, jutranje sonce najde že nekje sredi tisočmetrskega travnatega pobočja precej visoko nad pločevinastimi strehami alplagerja Bezengi.
Šopi trave, ki jih težko otovorjeni pridno zalivamo z znojem, nam v precejšnji strmini le počasi izginjajo izpod nog. Višje zgoraj prečimo nekaj skalnih reber in se zagrizemo v strma snežišča, ki peljejo v amfiteater pod galerijo skalnih stolpov, od katerih najvišji kipi v oblake naravnost pred nami. Trapeznik, naš današnji cilj.
Standardno zgodnjejulijsko vreme v Bezengih nam že dela težave pri orientaciji. Tam spodaj na neskončnih tratah nas je morilo sonce, ker pa se dan preveša v drugo polovico, se bogve od kod jemljejo megle in polnijo amfiteater. Le v presledkih se očem odkrivajo črna ostenja in v takih trenutkih na moč hitimo.
Zgodnje popoldanske ure nas zalotijo na ostrem, z opastmi ovešenem in na moč vetrovnem grebenu južno od vrha. Na sodro smo se medtem že navadili. Od takrat, ko se je vreme dokončno skazilo, je za nami že strm, kombiniran ozebnik v ostenju levo od vršnega stolpa. V strmem ledu prečimo pod opastmi in obplezamo prvi stolp v grebenu. Preko drugega splezamo, skala ni pretežka, a je razbita in na moč krušljiva. Povrhu še višina pripomore, da plezamo počasneje in preudarno. Ob dveh popoldne stojimo pod previsno in krušljivo vršno steno.
Raztežaj odprte stene, izpostavljen prestop v rahlo previsen in močno krušljiv petnajstmetrski kamin in – vrh. Vsepovsod okoli pa le megla, vse bolj gosta in temna. In že je tu – »gruoza« (s poudarkom na a) po rusko.
Prvi blisk razlije svetlobo po sivini, ki visi v ozračju. Sunek difuzne, a zgoščene svetlobe skoraj mehansko prešine telo in že je v kosteh čutiti tisto tako značilno nelagodje. In potem občutek, da je eksplodirala atomska bomba. Naraščajoče grmenje doseže višek, ko se zvok odbije od množice kavkaških sten in vrhov, in še ne utihne popolnoma, ko se vnovič zabliska.
Podvizamo se z visokega počivališča razbitih skal, ki že od svojega davnega rojstva čemijo na tem od strel raztreskanem vrhu in čakajo na svojo neizogibno usodo – da se pridružijo množici drugih na groblji ledenika dva tisoč metrov niže.
Klina za spust ob vrvi ni mogoče nikamor zabiti, vse se maje in želi v dolino, proč od vetra, viharjev in strel. Prijatelji skrajno previdno plezajo skozi priskutni kamin. Človek, vrv, pa spet človek. Spodnji čuti v vrvi vsaj moralno podporo, zgornjemu je le vodilo navzdol. Zadnji ostanem na vrhu in odsotno podajam vrv v globino. Častitljive skale okoli mene so tihe in resnobne poslušalke nebeške simfonije, ki počasi prehaja v fortissimo. Nekje v notranjosti se stopnjuje živčna napetost, zato me pomirja vtis vdanosti v usodo, ki ga kažejo moji molčeči granitni družabniki.
»Pazi – SKALA!!«
Krik iz globine me doseže kot iz onostranstva in me zdrami iz otopelosti. Nagonsko stisnem vrv in čakam sunek, ki ga na srečo ni. Le zlovešče hreščanje, ki ga povzroča trenje velikega kosa granita ob steno, traja celo večnost in končno poneha. Še nekaj udarcev kamenja po čeladi mi ujame uho in vrv se spet počasi premakne. Pogled čez rob me navda s tesnobo. V dnu kamina še vedno ždi Lilo, ki ga prekratka Matičeva vrv ni spustila na varno. Matic se skrajno počasi in previdno spravlja čez nekaj, kar je približno tako veliko kot pralni stroj in dobesedno visi približno na polovici kamina. Le dve oporni točki ima ta Damoklejev meč, eno na enem, drugo na drugem boku kamina. Lilo in Matic kar se da hitro izgineta izpod viseče skale.
Le še modra vrv visi v kaminu, boža skalo, na trenutke zaniha v vetru in pripoveduje, da je zgoraj še nekdo, ki želi in mora navzdol, a mu je umik skozi kamin praktično odrezan. Živčna napetost na vrhu se skupaj z nevihto bliža višku. Dva klica »Pridi!« preslišim, nato se na hitro le poslovim od granitnih prijateljev in se počasi spustim čez rob. Noge za trenutek iščejo oporo in jo najdejo. Pogled med nogama se mi ustavi na skali. Vrv prosto visi od pasu in čez njo izginja v meglo. Mrzlično razmišljam o možnostih. Kaj bo, ko pridem do nje? Še trije metri so do tja. Ali naj jo sprožim? Prijatelji so sicer že na varnem, za robom, toda kaj bo z vrvjo, ki ji pod skalo ne morem več slediti? Utegne me potegniti v globino.
Zatorej moram priti čez, ne da bi se je dotaknil. Edina možnost. Še dva metra, eden in pol, dva stopa, še eden ...Tukaj je. Ne upam si več dihati. Skale ne gledam. Do skrajnosti se zberem in poiščem oprimek v desnem boku kamina, a ga že naslednji trenutek vržem v megleni mrč. Poiščem še enega, tokrat bolj zunaj. Drži. Napočijo najbolj kritični trenutki. Sedaj sem popolnoma miren. Počasi, na moč počasi se spuščam. Tik ob skali, morda milimeter od nje, a se je ne dotaknem. Sedaj jo imam v naročju. Štiri tisoč sto metrov visoko v Kavkazu mi vrv prosto visi od pasu v globino, v naročju pa imam petstokilsko skalo, ki se drži kamina samo v dveh točkah. Tako majhnih, pa vendar pomenita življenje. Za nič na svetu ne smem porušiti tega šibkega ravnovesja. Zadržujem dih. Prevzema me občutek, da visim v zraku. A vendar se spuščam. Počasi, zelo počasi.. Še nekaj neskončnih trenutkov in pod njo sem, a še daleč ne na varnem. Še celih deset metrov mi bo visela nad glavo. Spuščam se naprej, zelo previdno. Ničesar ne sprožim, ničesar ne majem. Skale ne gledam več, a jo čutim. Zdi se, da z vso svojo težo pritiska name. Še pet metrov do življenja. Vsak trenutek pričakujem tisto zlovešče hreščanje, ko se bo petsto kil granita nad mano premaknilo in bom pomislil: konec je. Še trije metri. Vrv izginja za rob. Tam so prijatelji. Tiho spremljajo moj boj s skalo in s samim seboj. Še malo. Kako je ta prestop zoprn! Še zadnjič jo pogledam, ji kljub vsemu zaželim srečno pot v moreno ledenika in izginem pod previs.
Vihar še vedno razsaja. Jaz pa vem, da sem bled, strašansko bled in nekje globoko v drobovju čutim neznansko slabost ...
Boro Jerabek je bil namestnik vodje 1. mariborske alpinistične odprave v izvenevropska gorstva »Kavkaz 76«. Člani odprave sicer niso preplezali kake svetovno znane smeri, med drugim tudi zato, ker je pozimi leta 1976 v Kavkazu padlo več metrov snega in so bile objektivne nevarnosti prevelike. Tudi kateri od ostalih odprav, ki so v tistem času plezale v Bezengih, kak odmevnejši vzpon ni uspel. Opravili pa so več zanimivih vzponov v ostenjih Mižirgija in Dych Taua in s tem odprli novo poglavje v zgodovini štajerskega alpinizma – ekspedicionizem. | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
