 |
Ogledov: 2143  |
|
 Mižirgi
Dodano: 10.10.2009, Avtor: Marjan Curk
1. mariborska alpinistična odprava »Centralni Kavkaz – skupina Bezengi 1976« |
|
| |
Po zajtrku se odpravimo iz alplagerja Bezengi po Bezengijskem ledeniku proti Džangi-košu (Avstrijskemu bivaku). Pot že poznamo, zato napredujemo hitreje kot prvič. Sonce žge. Da bi se zavarovali pred opeklinami, si zastremo obličja z gazo. Videti smo kakor beduini. Sredi poti srečamo skupino sovjetskih alpinistov, ki so zelo pisano opremljeni. Zvemo, da so doma iz Voroneža in da hodijo po nekakšni transverzali čez Kavkaz k Črnemu morju. Kar precej daleč.
Po ledenem slapu se povzpnemo na moreno; po njenem grebenu nadaljujemo pot proti bivaku, ki se razloči v daljavi kot majhen temen trikotnik na belem ozadju. Pri bivaku tabori drugi del skupine iz Voroneža, ki tudi roma proti Črnemu morju, vendar čez sedlo med Šharo in Bašha-Auz-bašijem. Že v alplagerju so nas opozorili, da bo v pri¬hodnjih dneh prišlo k Avstrijskemu bivaku okrog 50 alpinistov in inštruktorjev. Zato poiščemo opremo, ki nas je neokrnjena počakala pod kamenjem nad ledenikom, ter se utaborimo više na moreni, kjer si na lepem prostoru postavimo štiri šotore.
Smo na višini 3300 m in vendar je med skalami polno cvetlic, ki jim razen spominčice ne poznam imen. Od taborišča upremo poglede na sever proti našim ciljem v pri¬hodnjih dneh – od krušljivih pobočij tik nad taboriščem navzgor do grebenov, ki se poganjata visoko navzgor, skoraj do vrha Dych-taua, ter po glavnem grebenu na desno čez Pik Puškina do Bezimene in Zah. Mižirgija, ki je cilj treh navez. Čeprav je ostenje prisojno, je v njem precej snega in najbrž tudi požleda.
Na nasprotni strani pa se v vsej svoji veličini bohoti Bezengijska stena. Beli vlaki vozijo po njej navzdol tako pogoste pošiljke snega in ledu, da nas mine veselje. Med kuhanjem in pripravami na vzpon ponovimo bojni načrt za naskok na goro. Matic in Edi pojdeta na preval Sella, 4350 m, se na njem utaborita in prenočita, nato pa po južnem stebru Zah. Mižirgija splezata na vrh (5025 m). Inko, Venček, Boro in jaz se povzpnemo na skalnat pomol nasproti vstopu v smer, ki poteka po južnem stebru Bezimene in po zahodnem grebenu na vrh Mižirgija. Lilo in Milan ostaneta v taborišču dva dni; če bodo naveze napredovale brez zapletov, se bosta odpravila v južni greben Dych-taua. Doktor ostane v taborišču, skrbel bo za radijsko zvezo med navezami in alplagerjem.
Drugo jutro podremo šotor in se napotimo po moreni med pobočjem in ledenikom do ledenega slapa. Zaženemo se po znani smeri med seraki. Zadnjih dvajset metrov je strm led. Ravno si hočemo navezati dereze, ko začne ropotati kamenje s serakov nad nami. Debel kamen, ki ga prestrežem z nahrbtnikom, nam požene strah v kosti, zato se hitro spustimo nazaj na varno. Poskusimo bolj na desni, v labirintu serakov, in se nam posreči priti čez. Ustavimo se na skalah nad platojem ledenika in počivamo. Ne moremo se odločiti za smer, po kateri bi prišli na zgornji plato. Na izbiro imamo dve možnosti: levo ali desno okrog ledenega slapa. Prehitita nas Matic in Edi, ki odlo¬čita namesto nas, ter jima kratko in malo sledimo.
Snežno pobočje med seraki in skalami je zelo strmo. Ker se bojimo skritih razpok, se umaknemo v skale, le v zgornjem koncu si utremo gaz po snegu na plato. Ura je že čez poldne, zato se nam globoko udira. Na skalnem pomolu približno 400 m visoko odkrijemo skoraj raven, suh prostor za šotor. Poslovimo se od Edija in Matica, ki ju čaka še naporen vzpon čez zgornji konec ledenika na sedlo.
Malo poravnamo prostor in postavimo »palatko«. Potem si natančneje, od blizu ogledamo smer, ki je, se zdi, pred nosom.
Pred nami so trije ozebniki, med katerimi je desni tako ozek, strm in poln ledu, da ga takoj odpišemo. Še najbolj spodoben je videti levi ozebnik; le na enem mestu zagledamo pravi led. Razmišljamo, ali bi se odločili za originalno smer: pod vrhom Bezimene na desno sedlo in z njega na vrh Mižirgija. Smer so nam sovjetski alpinisti odsvetovali. Prečnica pod sedlom je zelo nevarna zaradi ledu, ki pada z grebena Brezimene. Pred nekaj leti sta se ravno pri prečenju ponesrečila dva sovjetska alpinista. Druga možnost pristopa je vzpon naravnost po stebru na vrh Bezimene, spust v sedlo in vzpon na vrh Mižirgija. Tretja smer poteka naravnost po levem ozebniku na sedlo levo od Bezimene in nato čez njen vrh na Mižirgi; priporočili so nam jo za sestop z vrha. Na enem izmed omenjenih sedel bi morali bivakirati na višini 4700 m.
Domenimo se, da bodo o izbiri variante vzpona dokončno odločile razmere v steni. Po radiu vprašamo doktorja, ali je kaj zvedel, kakšna je vremenska napoved; žal nas ne more potolažiti. Sicer pa sami še predobro vidimo, da prihaja z juga, čez Bezengijsko steno, slabo vreme.
Na podobnem skalnem pomolu, kakor je naš, zagledamo precej daleč šotor in sklepamo, da sta se Edi in Matic odločila za bivak pod sedlom. Vzrok je bil bržkone gnil sneg. Gotovo računata, da bosta zjutraj veliko lažje napredovala.
Vso noč piha močan veter, ki preti, da bo raztrgal palatko. Boro je zjutraj prvi na nogah. Pove nam, da je vreme nekam čudno. Nad nami je sicer jasno, od juga pa se bližajo temni oblaki. Za višino 4000 m je veter nenavadno topel. Gotovo gre za jug, ki je znanilec poslabšanja vremena.
Počakamo na radijsko zvezo ob osmih, ker nočemo tvegati, da nas že v začetku vzpona ujame slabo vreme. Ob domenjeni uri vlije Bogo s spodbudnimi besedami pogum Korošcema, ki sta že vstopila v južni steber Mižirgija. Z daljnogledom ju raz¬ločno vidi. Nam pa pove, da je napoved ugodna in da so tudi sovjetski alpinisti odšli na turo. Napoved so gotovo skovali v precej drugačnih razmerah, kajti okrog našega šotora nekaj minut sije sonce, nato sneži, ves čas razsaja veter, potem spet malo posije sonce in tako naprej ves dopoldan. Pogled na steno nam pove, da iz nje ne bo lahko uiti.
Opoldne se kljub vsemu napotimo na ledenik pod vstop, vendar se vrnemo na izhodišče. Sklenemo, da bomo vstopili jutri, če se bo vreme izboljšalo.
Večino časa prebijemo v šotoru, saj zunaj prav grdo piha. Čas si krajšamo s kuhanjem, petjem in kramljanjem. Popoldne stopi Boro po hrano, ki je zunaj v nahrbtniku pod polivinilno folijo, in ko se ozre naokrog, zagleda na grebenu, ki se vzpenja od Džangi¬-koša proti Dych-tauu, dve človeški postavi. V hipu smo zunaj in ugibamo, kdo bi mogel biti. Po rdečem vestonu sklepamo, da sta se Lilo in Milan odločila za vzpon dan prej, kot je bilo domenjeno. Hkrati pa vidimo na nasprotni strani, pod sedlom, šotor še vedno na istem kraju kot zjutraj, kar pomeni, da sta se Korošca v steni obrnila in se spet utaborila. Vemo, kako zagnana sta; razmere v steni so morale biti res obupne, da sta odnehala.
Nestrpno čakamo na zvezo ob štirih. Vendar brezžična tehnika odpove – doktorja slišimo, on pa nas ne. Boro se v stiski odloči za preizkušeno tehniko sporazumevanja na veliko razdaljo: začne vpiti na vse grlo in mahati z rokami, da bi dopovedal Maticu, naj vklopi oddajnik. Iz njihovega pogovora zvemo, da je bil steber na debelo požlejen, za nameček pa je razsajal pravi orkan.
Zaradi vetra, ki noče odnehati, se preselimo nazaj v šotor in prenesemo vanj tudi gorilnik. Medtem ko kuhamo, zunaj naš »prijatelj Aljoša«, kakor krstimo divji veter, neutrudno tuli najnovejše bezengijske napeve. Po vsakem sunku ugibamo, ali se bo obrnil ob južni steni Mižirgija in butnil nazaj ali pa se bo pognal čez Mižirgi do alplagerja ter privihral nazaj do Bezengijske stene, se ob njej zasukal ter se zapodil v naš šotor. Za vsak primer, če bi imel kakšne hudobne namene, obtežimo šotorske vrvice z nekaj skalami. Inko leže na trebuh ter krmari naš šotor skozi vihar kakor kakšno vesoljsko vozilo. Kadar Aljoša zatuli, ga prevpije:
»Pozor! Zdaj narediva luping! ... Bravo!«
Okrog osmih zvečer se začne groza, kakor pravijo Rusi nevihti. Nekako se nam posreči dobiti zvezo z doktorjem. Sporoči nam, da se obeta slabo vreme. To sicer dobro čutimo na svoji koži. Tesnobno štejemo sekunde od bliska do groma in preračunavamo, kako daleč je nevihtna fronta.
Petja in šal ni več slišati. Skrbi nas, kako vedrita Lilo in Milan na grebenu, kjer sta še bolj izpostavljena divjanju neurja kot mi.
Na vzpon ne mislimo več, le eno samo željo imamo: da bi prišli celi dol. Medtem se nevihta počasi oddaljuje. V šotor se zaganja vihar in nosi snežinke. Kaj počne doktor sam tam spodaj? Če mu veter podre šotor, mu bo slaba predla.
Ponoči se neurje še dvakrat razbesni, tako da ne zatisnemo očesa. Notranjščina šotora je mokra od kondenzirane vlage, vendar ga ne smemo niti za hip odpreti, ker bi se sicer spremenili v snežene može.
Nekako se le izteče ena izmed naših najhujših noči. Proti jutru se veter nekoliko poleže. Zlezemo iz šotora, da vidimo, kako je zunaj. Snega je malo, veter ga je spihal. Odgrnemo polivinilno folijo z nahrbtnikov. Kljub naši previdnosti je veter našel pot v vsako luknjo. Čelade so polne snega. lzbrskamo vso ropotijo, nase navlečemo vse, kar imamo, in se pripravimo za umik.
Matic in Edi sta že podrla šotor in se nam bližata.
Z doktorjem spet ni zveze.
Iz megle se pokaže stena. Vsa bela je in grozeča. Po ozebnikih drsijo plazovi novega snega.
V gnilem snegu začnemo sestopati. Globoko se nam udira. Po strmini med seraki in skalo se peljemo kar po zadnji plati, ker je tako hitreje in bolj varno. Na platoju se navežemo. Zaradi novega snega, ki zakriva razpoke, sestopamo skrajno previdno. Nato se spuščamo po labirintu ledenega slapa, ki je čisto drugačen, kot je bil predvčerajš¬njim. Ko naletimo na skoraj zametene stopinje, si oddahnemo: Lilo in Milan sta že spodaj pri Džangi-košu.
Na grebenu Bašha-Auza zagledamo drobne pike: sovjetski alpinisti so kljub slabemu vremenu šli na goro, ki sicer z juga ni ne posebno visoka ne posebno zahtevna.
V taborišču nas pričaka doktor. Vesel je, da nas vidi žive in zdrave, čeprav je obenem tudi pobit in slabe volje zaradi neuspele ture. Pove nam, da sta Lilo in Milan prišla na Džangi-koš že zjutraj. Mimo njunega šotora na grebenu so vso noč drveli plazovi in sta se odločila za umik že o prvem svitu. Povedala sta, da je bila noč zares strašna. Megle se spet privlečejo, usuje se sodra, da je kmalu vse belo. Ker je ozračje precej toplo, se led sproti taja.
V šotoru ne zdržim dolgo. S fotoaparatom v roki hodim okrog taborišča in čisto od blizu slikam cvetje v sodri. Ker je vetrovka vse prej kot nepremočijiva, začutim kmalu zoprno vlago na svoji koži.
Še eno noč preživimo v šotorih, zjutraj pa v mešanici dežja in sodre ter v spremstvu močnega vetra podremo šotore in se odpravimo. Spotoma se oglasimo v Avstrijskem bivaku, ki je poln sovjetskih inštruktorjev. Postrežejo nam z močnim čajem. Malo nas zbadajo, ker se umikamo, češ da ne grejo na turo samo takrat, kadar pada kamenje z neba. Prav tedaj prideta k bivaku dva inštruktorja. Eden izmed njiju je vidno prizadet; ¬na grebenu Bašha-Auza ga je oplazila strela. Nam ni prišlo na misel, da bi bili šli v nevihti na goro. Toda ker nam jo je vreme prav vsakikrat, kadar smo se kam odpra¬vili, pošteno zagodlo, je naše veselje že čisto na tleh.
Tedni minevajo, nismo pa še imeli toliko sreče, da bi se lahko pohvalili s kakšnimi pomembnimi vrhovi. Vse muči in razjeda vprašanje, ali bo do konca našega bivanja še toliko lepega vremena, da se bomo lahko lotili zanimive ture in jo tudi uspešno dokončali. | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
