 |
Ogledov: 2230  |
|
 Tulove grede
Dodano: 10.10.2009, Avtor: Borislav Jerabek
Že v Mariboru je lilo kot za stavo in nekdo je pripomnil, da smo pa
vendar že ja dovolj stari, ko bi lahko ostali pred televizijskim
sprejemnikom s kozarcem piva v roki in copati na nogah. |
|
| |
Nekdo drug pa je bil mnenja, da smo pa kljub vsemu še dovolj pri močeh – in smo šli naprej. Mokri že koj na začetku, saj je bilo treba na tezenski črpalki iz avta. Dlje so nas kolesa nesla na jug, slabše je bilo, dokler se nazadnje niso nemočno zavrtela v petnajstih centimetrih svežega mokrega snega na brezupno dolgem klancu pod Plitvicami. Za tistim, ki se je preril najvišje in obtičal, se je nabrala nekaj metrov dolga kolona. Šele tukaj smo se srečali s pametjo in (dobesedno) ročno obrnili vozila ter malo pred polnočjo potrkali na domača vrata.
Tako se je neslavno končal moj prvi obisk Tulovih gred; bilo je za Dan Rrepublike 77. Obenem je bila najkrajša »devetindvajsetnovembrska« plezalna odprava. Cilju se nismo približali niti na dvesto kilometrov.
Po letu in pol, natančnjeje za prvomajske praznike 79, smo spet vzeli cesto pod kolesa. Tokrat smo bili trije stari mački, Inko, Fenster »et moi«. Vreme je kazalo solidno in s trdim namenom, da končno le spoznamo Tulove grede, smo odložili jadrnico, čoln, otroke in ženske v Starem gradu (plovila so nam prišla prav dva dni pozneje, ko smo spoznavali Zrmanjo) in naslednje jutro zmetali opremo na trato pod zahodno steno Tulovih gred. Istega dne smo v prijaznem vremenu plezali dve lepi smeri in z močno vero v naslednji dan zlezli v spalne vreče. Prezgodnji monsun nas je ponoči z vero vred odplavil do morja, slabo voljo pa smo ubili v napeti šestdeset kilometrov dolgi plovbi do Obrovca in nazaj. Tudi pobje iz Paklenice so imeli kaj ubijati, pa smo jim tisto v neslednjih dneh pomagali utapljati v črnem vinu. Zastonj pa le nismo prišli pod Velebit. Tulove grede so se nas otresle le za kratek čas. Že v začetku septembra smo spet prašili po cesti mimo Svetega Roka. Tokrat se je vreme odločilo, da nam pokaže svojo drugo skrajnost, kar pa nam je bilo vseeno ljubo. Na vzpone v južni steni zato nismo prehudo mislili, saj se je vsak že kak mesec poprej pošteno prepražil kje na obali. Za premagovanje možnih težkih mest smo, namesto železa, imeli s seboj Ivana Veberiča. To je bilo zelo ugodno, saj se je Ivek nosil sam. Že v prvi novi smeri je ta izvrstni plezalec pokazal svoje kvalitete, ki jih je že dokazal v Aschenbrennerju, Sfingi, Blaitièru in drugje. Sicer pa, smo se tolažili, mu je lahko v plezalnikih s tisto lepljivo gumo. Istega dne smo preplezali še smer v severni steni. Po zgornjem delu le-te je Smerke s tovariši verjetno izplezal iz smeri Greblje. Šlo je tako lepo, da smo se zgoraj na robu pametno odločili, da se pravzaprav zdaj res ni treba več navezati.
Drugi dan nas je pot vodila proti vzhodu, mimo južne stene. Vstali smo zgodaj kot običajno, sonce pa je skoraj že s polno močjo opravilo svoje uničujoče delo v gladkih ploščah. Zadovoljni, da nismo nekje tam notri, smo se veselo spustili v travnati raj pod vzhodno gmoto in uro pozneje stali na njenem vrhu. Panorama pa taka, je nekdo rekel in smer je dobila ime. Dvajsetmetrski spust na drugo stran, vžigalnik je bil v zraku še cel, trenutek nato pa ne več. Kadilci so pa res sužnji. Poiskati in sestaviti dele vžigalnika, ki je z višine dvajsetih metrov treščil na skalo sredi gostega grmičevja, da si nato lahko prižgeš cigareto – kaj mislite? Po najinem prepričanju sva z Ivekom medtem opravljala koristnejše delo – sicer od zgoraj varovan je fant prosto zmogel deset metrov visoko previsno ploščo. Tile njegovi plezalniki so pa res od hudiča!
Obrnili smo proti severozahodu, da si pobližje ogledamo čudoviti svet stolpov najrazličnejših oblik. V upanju da sva prva človeka na njegovem vrhu, je Ivek postavil možica po tridesetih metrih praskanja po gladki razpoki med dvema stebroma stolpa, ki je nato dobil ime Dvoglavi.
Čudovit in uspešen, predvsem pa vroč vikend je šel h koncu. V Obrovcu smo popili pivo, še zadnjič sem povonjal po odhajajočih brezskrbnih dneh tega poletja, ki sem jih preživel na jadrnici med Pašmanom in Kornati, motor je spet zabrnel in pognal kolesa proti severu.
Še najmanj enega obiska so bile Tulove grede deležne te jeseni. Franci Gselman, naš naturaliziran Kranjčan, in Marjan Koren sta začrtala še eno smer v zahodni steni.
Po podatkih Zlatka Smerketa so Tulove grede kot plezalsko zanimivo področje prvi odkrili Avstrijci leta 1967. Lepote tega predela so jih tako pritegnile, da so se vrnili zaporedoma še v naslednjih dveh letih. Smerke in tovariši so ob svojem obisku uspeli najti nekaj smeri, ki so jih Avstrijci preplezali, v glavnem so bili to krajši vzponi v stolpih. Plezalci iz Varaždina so preplezali nekaj novih smeri, kljub vsem tem obiskom, vključno z našim in morda še katerim, pa ostaja predvsem v južnem ostenju (višine 200 do 250 metrov) še veliko možnosti, tudi za težje vzpone v trdnem apnencu. Celotno območje pa je skoraj idealno za plezalne tabore alpinističnih šol.
Tulove grede so plezalsko zelo zanimivo področje v južnem Velebitu. Žal področje še ni povsem očiščeno min iz hrvaške osamosvojitvene vojne in torej v današnjem času za zdaj še ni aktualno. V članku so predstavljeni ali vsaj omenjeni naslednji prvenstveni vzponi članov AO Kozjak:
1. KRATKA SMER (II), 100 m, čas prvih plezalcev s sestopom pol ure.
Plezali: Inko Bajde, Boro Jeřabek in Štefan Senekovič, nenavezani, 27. 4. 1979.
2. ROKOVA POČ (IV, V/III), 250 m, čas prvih plezalcev 2,5 ure.
Plezali: Inko Bajde, Boro Jeřabek, Štefan Senekovič in Ivo Verbič, 8. 9. 1979.
3. PANORAMSKA SMER v V gmoti Tulovih gred (II), 250 m, čas prvih plezalcev 1 ura.
Plezali: Inko Bajde, Boro Jeřabek, Štefan Senekovič in Ivo Verbič, 9. 9. 1979.
4. DVOGLAVI STOLP. Ocena IV, 20-25 m.
Plezala Boro Jeřabek in Ivo Verbič, 9. 9. 1979, 20 minut. Sestop na južno stran.
5. DVODELNI KAMIN (IV/III), 120 m, čas prvih plezalcev 1,5 ure.
Plezala Franci Gselman (AO Kranj) in Marjan Koren, 12. 10. 1979.
V izvirniku članka (Planinski vestnik) so podani tudi opisi navedenih smeri, ki jih lahko seveda najdemo tudi v plezalnem vodničku Toneta Golnarja iz 80-ih let 20. stoletja.
Opomba: objavljeno leta 1980 | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
