Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Alpinistični odsek OSTALI ČLANKI
Ogledov: 5535      

 V severovzhodni steni


Dodano: 11.10.2009, Avtor: Adolf Lep

III. mariborska alpinistična odprava Grønland 80

Z Bojanom sva se dogovorila, da greva skupaj na turo.
Izbrala sva si strmi vrh, vkovan v ledeno podnožje. Pripraviva in izbereva primerno opremo za led in skalo, oprtava nahrbtnike in kmalu po osmi uri zjutraj kreneva cilju nasproti, čez moreno med serake. Okrog dve uri sva potrebovala da sva se »prigoljufala« čez serake na dno ozkega, zelo strmega ozebnika, ki je bil tako poledenel, da sva se kar malo obotavljala, preden sva vstopila. Tudi skala zgoraj ni mirovala, venomer je bombardiralo v ozebnik, kar naju je opozarjalo, da bo zgoraj v steni precej krušljivo, Bojan je prevzel vodstvo. Opazoval sem ga v napredovanju, kako se trudi na konicah derez, in se zaskrbljen oziral navzgor, da se umaknem padajočemu kamenju. In že je konec vrvi. Bojan izseka stojišče, sedaj se začnem vzpenjati tudi jaz. Varujeva z lednimi vijaki. Zaradi padajočega kamenja moram pohiteti. Prvi raztežaj je za nama. Z izvijanjem vijakov nimam težav, trpijo le noge, saj sem venomer samo na konicah derez, toda gre, ponovno se zagrizem v strmi led in lovim ravnotežje. Zavedam se, kako težak in krut je boj v gorah, a istočasno neizmerno lep in vabljiv. Končno je za nama še zadnji raztežaj ledu in vstopiva v kopno skalo. Tako kratek se nama je zdel ozebnik od spodaj navzgor, a sva imela kar šest raztežajev. Malo počijeva, da si nabereva novih moči, saj »trdo delo« se bo šele sedaj začelo. Počasi lezeva navzgor ob nenehnem varovanju. Na začetku je šlo kar dobro, višje pa so se začele težave zgoščevati. Stena je bila strma, krušljiva in nič kaj naklonjena klinom. Kljub vsem nevšečnostim sva lezla navzgor. Venomer sem se vzpodbujal »še malo, pa bova iz najhujšega«, saj ni manjkalo detajlov lepih petk. Vrh gore, ki sva jo izbrala iz baze, se nama je bližal, čeprav se nama je zdelo, da stena nima konca. Med kratkimi premori poroma moja misel domov in poloti se me občutek tesnobe in mogoče domotožja. Toda poteg vrvi, ki te objema v ogromni samoti, te vedno znova vzpodbuja in opozarja, da se takšnim mislim tukaj ne smeš prepuščati. V opazovanju Bojana, kako spretno izbira oprimke vedno višje čez plošče zajede in poči, je čas hitro minil in že sva splezala na greben. Končno sva zunaj, še dva raztežaja po poledenelem grebenu in sva na vrhu. Severovzhodna stena najine gore je premagana. Skupaj stopiva na vrh in v očeh in srcu nama žari misel: »Osvojen je, samo najin je.« Še močan stisk rok, ki pove vse, kar ni izrečeno. Hitro se razveževa in oblečeva vse kar imava s seboj, kajti mraz že močno pritiska. Ura je devet zvečer – 12 ur sva se borila s steno, da naju je izpustila. Višina stene je okrog devetsto metrov. Z veseljem zlagava možica, zatakneva zastavico na cepin in fotografirava vrh ter okoliške vrhove. Nato vse pospraviva v nahrbtnike, se naveževa, še zadnjič pogledava po vrhovih in si v mislih že izbirava prihodnji cilj z željo, da bi bil prav tako še neosvojen.
Ubereva jo po južnem grebenu ledeniku naproti in čez štiri ure prispeva v bazni tabor na moč utrujena. Najine misli pa so še vedno zgoraj, na najinem vrhu in oba se zavedava, da se bodo tjakaj še povrnile. Tukaj pa naju čakajo topel čaj, zaskrbljeni vodja in tovariši, prijetni stiski rok in prisrčne čestitke. V noči brez spanca se spominjaš vsakega detajla težke ture, globoko v srcu čutiš nekaj, kar se ne da povedati z besedami. Ostane ti spomin na nepopisne občutke ob plezanju na deviške vrhove navezan na tovariša, na pesem klinov in tihega polzenja vrvi skozi dlani.
In vem, da bo misel na ta divji deviški svet Grønlanda spremljala moje vsakdanje življenje še dolgo, dolgo.

Med 3. julijem in 4. avgustom 1980 je bila na poti 3. mariborska alpinistična odprava »Grønland 80«. Odprava je delovala severno od Angmagssalika, kjer so vrhovi višin do 3368 m. V odpravi 10 članov so sodelovali Inko Bajde kot vodja, Štefan Senekovič kot bolničar, Boro Jerabek, Ivo Veberič, Adolf Lep in Zvone Koklič, vsi člani AO Kozjak, ter še »bivša Kozjačana« Ivan Šturm iz AO Impol Slovenska Bistrica kot blagajnik in Franci Gselman iz AO Kranj kot ekonom. Preostali dve mesti sta zapolnila še člana AO Zagorje Janez Bizjak in Bojan Pajk. V 15 dneh alpinističnega udejstvovanja je odprava opravila 55 vzponov. Osvojenih je bilo 15 vrhov, od tega 13 dotlej deviških.

Komentarji - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji