 |
Ogledov: 2502  |
|
 Centralni steber
Dodano: 11.10.2009, Avtor: Ljubo Hansel
Ponoči me Joka zbudi in vpraša, koliko je ura. Kmalu bo polnoči. Leživa na tanki peni, zavita v spalni vreči, in se pretegujeva. |
|
| |
Na nebu sije milijone zvezd, malo nižje proti jugu pa se bleščita sneg in led severne stene Ullu-Tau. Stena skoraj 4300 m visoke gore se nam kaže v vseh ponosnih tisočih metrih višine.
Zajtrk. Čaj, keksi, pašteta, siri apetita – trema pred težkim vzponom. Mogoče tudi strah. Spoštovanje do gore. Naša skupina za v »Desko« je že odhitela po moreni, mi pa se počasi odpravimo za njimi. Ivek, Srečko, Joka in jaz. Ledenik, ki ga prečimo, je bleščeče gladek in umazan. Nadenemo dereze. Skakanje čez razpoke. Nato nemarno dolgo snežišče in že nas dan zateče pod ogromno steno. Kratek posvet, navezovanje. Tišina. Srečko je že na ledišču, katero se pne 300 m visoko in je nagnjeno 55 stopinj.
Plezam zadnji. Po dobri uri pleze smo že pri skalah. Ob šestih se javim po radiu v bazo: vse je O.K. Preko tankih ledenih jezikov v strmih skalah se povzpnemo v majhno sedelce. Strmina nad nami narašča. Sedaj sem na vrsti jaz. Joka varuje na majhni polički. Skozi zaledenel kamin se povzpnem na ozko poličko, katere se drži vodni led. Naslednja dolžina me pripelje pod previsno zajedo, kjer srečam prve kline, v zadnjem pa tanko vrvico, ki kaže, da se moram v tegu vrvi spustiti kakšnih dvajset metrov v desno. Ostali trije sledijo varovani nekoliko nižje po tankem ledu, kateri prekriva gladko skalovje. Naslednja dolžina vodi preko več trebušastih granitnih skokov, težavnost ocenjujejo s peto stopnjo, plezam kar z derezami na nogah. Odlično smo pripravljeni. Grapa nas privede na polico pod veliko skalno preveso. Ob 12. uri se javim v bazo: vse O.K. Rusi čestitajo k uspešnemu napredovanju. Počivamo, s Srečkom kuhava čaj. Po uri počitka snamemo dereze. Srečko pleza previsni kamin, po katerem neusmiljeno teče voda. Nahrbtnik je pustil meni. Za njim sledim še jaz. Tovorjenje dveh nahrbtnikov po kaminu, skozi katerega teče slap ledene vode, je prava muka. Tudi to je mimo. Z Jokom spet povedeva na greben. Sneg je zelo gnil. Toplo je. Skale prekriva kakšen meter debel moker sneg. Popolnoma premočen se prekopavam navzgor. Ostali pridno sledijo. Kako prav mi sedaj pridejo vsi trdi treningi.
Popolnoma izčrpan stojim ob šestih zvečer na grebenu in kričim v radio. Nihče me ne sliši. Zveze ni, oblaki pa so že dopoldan prekrili nebo in nas v teku plezanja večkrat posipali z dežjem in sodro. Po grebenu se vzpnemo na vrh, kjer zamenjamo ruski plezalni listič v pločevinki z našim.
Hitro napredujemo po izredno izpostavljenem grebenu, preko zahtevnih skalnih skokov in ledenih grebenčkov, ostrih kot rezilo noža. Premagali smo težki del grebena. V bližini zahodnega vrha nas dohiti tema. Na južni strani grebena si pripravimo bivak. Pod nogami se južna stena izgublja v megli. Veter buta med stolpi. Proti jutru pada sodra. Ob prvem svitu smo na nogah. Oblačim mokra in ledena oblačila. Prstov na rokah in nogah ne čutim več. Skale so na debelo pokrite s sodro. Obuvam dereze. Tudi Joka je pripravljen. Srečko in Ivo sta nekoliko počasnejša. Ne zebe ju. V odličnih Gore-tex bivak vrečah sta imela topel in suh bivak. Dogovorimo se, da greva z Jokom naprej. Hitro sva pri gazi, katero so vhodili naši včeraj. Kakšno dolžino za nama sledita Srečko in Ivek. Na zadnjem stolpu sva. Kriče se pogovarjamo. Sporočiva, da se bova preko majhnega sedelca spustila v žleb na južno stran, kjer vidiva sledi. Teren je dokaj lahek. Po spustu po vrvi sledi lahka prečka na greben in po snegu okoli žandarja na položni zahodni greben. Sediva v snegu in čakava. Kakšnih petsto višinskih metrov nižje vidiva vrsto Rusov. Misliva, da je kakšen tečaj na ledeniku. Verjetno se jima je zataknila vrv pri spustu – zato ju še ni na grebenu. Pogovarjava se o naslednjih vzponih. Spet je lepo vreme – sonce. Na sedlu proti zahodu vidim drugo skupino Rusov. Napotiva se tja, saj je tam tudi voda. Na sedlu bova čakala. Ko se jim približava, mi eden pomaha. V roki ima radio aparat. Prekrižal je roki in pokazal proti steni Ullu-Taua: »Vaša dva druga pogibši!« so bile besede, katerih ne bova več pozabila. Nervozno sem se prestopil: »To ne bo držalo, naša dva prideta po grebenu navzdol.« S kratkim gibom roke mi je podal oddajnik. Zaslišim pretresen Tonetov glas. Pravi, da so pri njih Rusi, kateri so ju opisali. Neverjetno. »Hočem k njima!« sem rekel v radio. Tone: »Vodstvo lagerja in odprave se je odločilo, da takoj sestopita! Konec!«
Res je, preveč sva izčrpana, da bi lahko pomagala pri transportu. Opotekajoč se po ledeniku, srečava skupino tridesetih reševalcev. Kratek pogovor. Sestopiva dalje. Na platoju ledeniške morene naju čakata Zdenč in Davorin. Sedim na skali in zlivam vodo iz čevljev. Strašno. Ne vem kako, kdaj, zakaj … Nič ne vem. Padla sta na severno stran kakšnih šeststo metrov globoko. Zvečer so ju reševalci prinesli v lager in naložili na terensko vozilo. Tone, Paulus in jaz smo se z njima odpeljali na zadnjo pot proti dolini. Zaobljubili smo se, da se v domovino vrnemo vsi skupaj, ne glede na to, kako težka bo ta zadnja pot naših prijateljev, Srečka in Iveka.
11. julija 1983 se je odpravila na pot odprava obeh mariborskih alpinističnih odsekov (Kozjak in TAM) v Centralni Kavkaz. Za cilj si je izbrala stene nad dolino Ullu-Tau. Člani odprave so bili Tone Fidelj kot vodja, Ljubo Hansel, Srečko Rihter, Ivo Veberič, Zdenko Zorič, Jože Tučič, Davorin Gomilšek in Samo Žnidaršič. Že takoj na začetku sta bili preplezani dve težki smeri (4 B in 5 B) v steni Ullu-Tau. Pri sestopu pa se je zgodila nesreča, v kateri sta se smrtno ponesrečila dva alpinista PD Kozjak Maribor: Srečko Rihter in Ivo Veberič. Razumljivo, da je bila odprava takoj prekinjena in se je 22. julija vrnila domov. | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
