|
Ogledov: 1976 |
|
Ob robu nekemu obdobju Dodano: 11.10.2009, Avtor: Miro Potisk
V zadnji izdaji naše publikacije Gozdovi in stene, izdani prav tako ob
podobni svečani obletnici, smo lahko prebrali še veliko člankov o
dejavnosti mladinskega odseka. |
|
| |
Prisotnih je bilo še veliko maldih, kar je pomenilo, da so se začrtani izleti in akcije izvajali, čeprav je bilo že tedaj slutiti, da bo počasi, a zanesljivo planinska dejavnost začela usihati. Osnovni razlog takšnega toka dogajanj je v dejstvu, da je cela generacija mladinskih in planinskih vodnikov in ostalih čalnov dosegla starost, ko so si začeli ustvrjati družine. Časa za planine in aktivnost, povezano z njimi, je začelo zmanjkovati, dokler ni za mnoge od njih spomin na delo v PD Kozjak ostal le lepa epizoda. Ob pregledu opravljenega preteklega dela v društvu mora biti človek vesel in ponosen na generacije entuziastov, ki so veliko prostega časa posvetili delu in napredku društva. Vendar je zaključek tega razmišljanja prepojen z grenkobo, kajti svojega dela niso dokončali, kot bi morali. Kaj imam v mislih? Vizija dela v organizaciji, kot je planinska, ne sme biti omejena na običajne aktivnosti. Takoj, ko se vključiš v delo takšne organizacije, moraš imeti v sebi predstavo, kako boš delo v njej primerno zaključil. To pa pomeni, da moraš po nekem časovnem obdobju pristopiti k privabljanju podmladka v vrste društva, njegovi vzgoji, skratko usposabljanju do te stopnje, da nas začno mladi počasi zamenjevati in razbremenjevati. Ko je ta stopnja dosežena, lahko začneš razmišljati o umiku, čeprav vidim čar ravno v tem, da ostaneš ob teh mladih ljudeh še naprej aktiven, jim pomagaš, seveda po svojih zmožnostih. Žal generacija članov mladincev, aktivna zadnjih petnajst let, tega ni storila. Sicer smo poizkušali tudi na osnovni šoli, rezultati so bili več kot spodbudni, vendar smo mladega in sposobnega mentorja pustili brez pomoči, tako da je tudi njemu pošla volja, in ostali smo brez zadnjega vira priliva mladih članov. Ostala je generacija »mladincev« srednjih let, kar je seveda pomenilo ugasnitev mladinskega odseka. Vendar aktivnost, sicer močno skrčena, je ostala. Nekateri vodniki, ki sicer nikoli, za razliko od drugih, niso pretrgali stikov, se ponovno vključujejo v delo društva. Najbolj razveseljivo je, da so jih v to prisilili njihovi najmlajši, ki radovedno obračajo liste albumov, polne slik gora in njim neznanega sveta. tako so jih primorani počasi peljati na steze in pota naših planin, gora, da začnejo nadebudneži sami iskati odgovore, kaj je to gora, kaj stena, kaj prepad, kaj markacija ... Tukaj vidim možnost, da svoje delo dokončamo tako, da število teh mladih povečujemo, jih s privlačnimi izleti in drugimi akcijami z veliko mero posluha vzgojimo, jim v njihovo podzavest vlijemo tisto mero pripadnosti goram in naravi, ki jih bo vedno vračala v ta svet tišine, prelepih razgledov in dokazovanj samih sebe. Naloga ni lahka v času, ko ima mlad človek toliko različnih možnosti potrošiti svojo energijo, vendar je vredno poizkusiti. Zares ne bi rad čez neko obdobje ugotovil, da se tudi nam ni posrečila pomembna naloga, to je zapustiti poslanstvo v mladih ljudeh, ki bodo peljali delo naprej. Opomba: objavljeno leta 1994 | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|