Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Alpinistični odsek OSTALI ČLANKI
Ogledov: 1970      

 Od letala do kamele


Dodano: 11.10.2009, Avtor: Viktor Hribar

Vedno, kadar komu povem, da sem bil v Alžiriji ali točneje – v Sahari, me najprej vprašajo, ali sem tam delal. Vsakega kar hudo presenetim, ko povem, da sem bil kar tako – na potovanju. Ja, kdo pa hodi v Saharo na dopust?! Ko že dodobra začudenemu znancu povem, da smo tam celó plezali, me ima skoraj zagotovo za duševnega bolnika.

Sahara res ni Meka za turiste in le redke potovalne agencije organizirajo potovanja v te kraje. Najbolj množično se je v te kraje potovalo pred približno petdesetimi leti v organizaciji »Wehrmahta«. Prijave je baje zbiral gospod Rommel, bolj znan kot »puščavska lisica«. Zaradi premajhnega zanimanja za take vrste turizma je po nekaj letih turistična agencija zaprla svoja vrata.
Kmalu zatem je potovanja v Alžirijo in okoliške države pričela organizirati podobna francoska agencija. Vendar so tudi Francozi zabredli v silne težave, kajti domorodci so se na vse kriplje trudili, da bi se čim manj »turistov« tudi vrnilo nazaj v domovino. Leta 1962 je direktor agencije, gospod De Gaulle, ugotovil, da agencija ne prinaša več pravega dobička. Seveda je nerentabilno podjetje razpustil. Od takrat naprej pa vse do danes se v te kraje potuje skoraj izključno kot delavec kakšnega velikega podjetja iz neuvrščenih držav. Redki (avan)turisti potujejo v te silno privlačne kraje v glavnem v lastni organizaciji.
Alžirci so dokaj prizadevni ljudje, saj zelo radi pomagajo ubogim turistom z gorami prtljage. Če nisi dovolj nevljuden, se ti kaj lahko zgodi, da se vrneš domov v samih gatah. Ne poznam natančnega izvora besede »Arabec«, vendar po izkušnjah sodeč, je ta beseda nekoč imela na začetku črko »B«. Verjetno je koren besede: »bARABa«. Ves čas, ki sem ga preživel med njimi, sem silno občudoval njihovo nadarjenost za lenobo, malomarnost in umazanijo. Da si lahko tako len in umazan, kot so oni in njihova mesta, moraš imeti že kar veliko talenta.
Kako sploh potuješ po tej deželi? Če se sprijazniš z okoliščinami, je lahko vse skupaj še kar znosno. Naša majhna ekipa je pogruntala potovalni sistem, ki je deloval zadovoljivo. Medtem, ko sta se dva šla dogovarjat za kakršnokoli stvar, smo ostali trije pripravljeni na vse stražili prtljago. V naši ekipi je bila tudi predstavnica lepšega spola, ki je bila namesto kreditne kartice. V primeru, če bi nam vse ukradli, bi jo še vedno lahko prodali. Vseeno je ženska še vedno boljša od kreditne kartice, saj lahko kartico kam založiš ali izgubiš. Ženska lahko hodi sama z nami, pa še prtljago lahko nosi.
Odločili smo se, da v notranjost dežele odpotujemo z avtobusi. Hitro smo ugotovili, da je najkrajša afriška časovna enota 1 DAN in da za vozni red ne rabiš ure, ampak koledar. Po drugi strani pa je potovanje z avtobusom preko Sahare sila poučna zadeva. Ko se voziš ponoči, nas vse skupaj spominja na kakšen zimski bivak v naših gorah. Dnevna vožnja pa ti pomaga razumeti občutke vseh tistih, ki so svoje duše pustili v plinskih celicah. Priznati pa je treba, da avtobusi, dokler vozijo, letijo kot metek skozi puščavo. Ko se pa ustavijo, stojijo vsaj dva dni, ponavadi še dalj. Za 2000 kilometrov dolgo pot smo porabili osem dni.
Zadnjo, šeststokilometrsko etapo smo premagali s taksijem. Avtobus, ki vozi med In-Salahom in Tamanrassetom, je takšen, da bi ga pri nas Društvo za zaščito živali verjetno prepovedalo tudi za prevoz crknjenih živali. V Tamanrassetu je bilo konec težav z neudobnimi prevozi, saj smo odslej uporabljali le terenska vozila iz dežele vzhajajočega sonca. Tako kot tukaj me je premetavalo le še v vojski, ko smo se prevažali s TAMovimi vozili, proizvodi dežele sončnega mrka.
Precej neudobno smo se prevažali še tista dva dni, ko smo se vozili z arabskimi mopedi – kamelami. S temi grdobami imam probleme že iz otroštva. V osnovni šoli sem dobil pri spoznavanju narave in družbe »kol«, ker jih nisem znal opisati. Ljubi bog, kako so nas davili s temi grdobami, niso pa nam povedali najbolj važne stvari: če vidiš, da bo kamela rignila, beži, da si rešiš glavo. To smrdi huje od mesec dni starega mrtveca. Kar se mene tiče, bom ostal raje kar pri konjih, kamele pa so za Arabce, saj se v veliko stvareh popolnoma ujemajo.
Za povratek z juga Alžirije smo se odločili preizkusiti še njihova letala. V predstavništvu Air Algerie sva z Brančem podvomila v pravilnost te odločitve. V kotu pisarne je namreč stala krasna maketa Boeinga, pri katerem naju je motila le ta malenkost, da ni imel kril. Glede na dosedanje izkušnje najina prihodnost ni najbolj rožnata. Najprej sva že pomislila napisati oporoko, vendar bova najine dolgove doma zapustila kar prijateljem, ki si jih bodo že pravično razdelili. Na letalu se je izkazalo, da so najine skrbi bile vseeno odveč. Let do glavnega mesta Alžirije je bil eden najprijetnejših in najudobnejših, kar sem jih doživel do sedaj. Tudi iz Alžira do Zagreba naju je odneslo letalo, tokrat JAT-ovo. Imelo je samo dve uri zamude, vendar je pač JAT firma, ki veliko da na tradicijo.

Komentarji - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji