Sem sedaj dama, ker sem splezala

…Sedim v Kuksovem avtu in si pojem na vse grlo. Naenkrat pomislim, kakšne obraze mora delat folk, ki se vozi mimo in začnem se smejat ko zmešana. Sicer se jih pa bolj malo mimo pelje, ker imam nogo težko ko` svin`c.

V Arji vasi me čaka mami z vrečo koruze in krompirja ter s solznimi očmi. Jo malo stisnem, ona me pa čisto zmoči. Daš ljudem prst, pa ti zagrabjo celo roko.
Na gorenjskem se izza temnih oblakov prikrade sonce. Jutri greva z Alešem v Špik in dan mora biti lep! Spet me začrviči tam dol v želodčevju. Sej ne priznam, da me je strah, sam` tale Špik pa res mogočno izgleda.

…Sopiham kot stoletnica, koleno mi škripa,... Fajn, da Aleš pripoveduje o tem, kak kaveljc je, in tega ne opazi. Potka do bivaka Pod Srcem je prav prijetna. Še kakšno slastno malino najdeš, če se spraviš v kak grm klope lovit. Bivak je pa luksuz; si lahk čajčka skuhaš, ker majo gor plinovod napeljan (no ja, tole malce z rezervo, plin pa sigurno je). Noč je jasna. Z Alešem sediva pred bivakom, pijeva pivo in se grejeva s čajem (če se ne spomniš kaj zanimivejšega, te tud` to pogreje). In potem ga zagledam. Največji je! Brez panike! Vid`la sem sam` najlepši utrinek. Spala sem bolj slabo, ker se mi je menda on na s… v kosti zažiral. V bivaku spita tudi dva Hrvata, ki nameravata v Direktno. Punca je bisernato smešna. Na rukzaku ima obešen zvonček in cinglja, ko one lepe živalice, ki nam dajejo lejko mlejko. Zjutraj se jima strašno mudi. Tudi meni se naenkrat začne (čredni nagon al` ka` že). V hosti okrog bivaka se jima uspe celo zgubit. Aleš ju, kot pravi GRS - jevec, reši iz objema gozda in usmeri na pravo pot. Punca od veselja še malo pozvončklja.

…ja ka` pa zdaj trava tukaj dela?! Mokro je, strmo, ko zagledaš čist razmajan kamen se ti le-ta odvali s srca, borovci so pa itak carji...

Takšna sta bila drugi in tretji raztežaj Diretissime v Špiku, ki sva se je z Alešem lotila eno svežo, sončno, avgustovsko nedeljo. Vstop`la sva ob šestih; do Dibonove police lažja plezarija, če seveda odmislim tisti travnati del. Prvi raztežaj od Dibonove je moj; skala je t`k trdna, da mi sploh ni kakšnih varovanj za naredit, Aleš pa spodaj robanti. Knjiga se nama počasi odpira. Preden naju posrka si privoščiva malico. Lepo je tako brezskrbno sedet sredi Špika, mlatit sočen sendvič in gledat naokoli. Hitro najdeš ducat dobrih vikend placev in že misli odfrčijo, dela se film… s familijo prideš na vikend; mož okopava solato, otroci s krompirja pobirajo koloradskega hrošča, ti pa greš plezat. Sej ni važno kaj delamo, samo da smo na frišnem luftu in se imamo fajn…

Pogled se mi zopet ustavi na steni. Misli se umirijo. Belina skale privlači oči, roke, noge, lopatice, srce, komolce, kolena,..., odvisno od tega s čim plezaš. Aleš je v prvem raztežaju knjige; prav nobel pleza; boke obrača sem in tja ko barska plesačica; hlačnice se mu dvigujejo in na plan pokukajo beli zokni. Zavem se, da bo boljše, če opazujem vzorec na štriku . Pri Mammutu imajo okus, ni kaj.

…Sedaj pa mislim, da sem malce zašla. Nobenega klina ne vidim. Stojim na minimalcih. Malo me že navija, ko iščem primernega metulja, ki ga pa seveda ni, ker Alešu en fali. Že razmišljam, da bi k`r splezala, ker se zgoraj skala položi, ko me "Lori lopne po glavi". Zabijem krpana. Prav lepo zapoje in Aleš spodaj ne skriva navdušenja. Ko ga kasneje izbija nisem ravno prepričana, če me ima rad.
 
Knjiga se zapira. Pred nama je zanimiv raztežaj. Zanimiv na drugačen način. Vse je rdeče; greš se igro, pri kateri zmagaš če čim več skale ostane tam kjer je. Tisti trenutek dvomim, da sva v pravi smeri in ni mi ravno prijetno; potem pa pridem do tiste zajede. Skala taka da "gate trga" (priporočam Liscine, ker edine zdržijo); če sem spodaj čutila kakšno utrujenost, je zdej več ni, sam levo nogo daš v levo steno, desno v desno steno (boh ne daj, da se zmotiš) in greš, uživaš, pa juckaš. Aleš mi očita, da vedno poberem najlepše raztežaje. Ja kaj pa morem, če me je pa narava obdarila z zajčkovim razmikom pri sprednjih zobeh in sem baje zato srečko. 

...Na vrhu sem in sonček sije. Juhuhu! Cel obraz mi vleče v en sam nasmeh. Pri stotih sončnicah, splezala sem Špik! Damska gora, simbol pokončnosti in potence, al` ka` vse so že napisali o njem. Sploh ne pomislim, da me čaka še dolg sestop. Sam` tam bi sedela, poslušala kavke, pustila soncu, da me spremeni v prah, vetru, da me raznosi naokoli. Bila sem potešena. Uresničila se mi je želja, ki je tlela v meni celo poletje. Hvala, Aleš!

* Špik so poimenovali damska gora, ker sta prvi smeri splezali Debelakova in Jesihova. Na žalost ne skupaj, ampak v moških navezah.

Plezala sta Aleš Kovač in Silvi Grm.