 |
Ogledov: 2776  |
|
 Mecho taq Inti?!
Dodano: 11.10.2009, Avtor: Andrej Grmovšek
KJE SI, SONCE?! |
|
| |
Odprava LA ESFINGE 2001
Stena perujske La Esfinge je postala popularna šele leta 2000, ko je bilo v njej preplezanih več prvenstvenih smeri kot prej v petnajstih letih. Tako se niti nismo čudili, ko so nam naši nosači pripovedovali o več deset plezalcih, ki letos spet taborijo pod steno. Ampak na naše presenečenje ni bilo v idilični bazi pod Sfingo niti enega šotora.
Zemlja v očeh
No, naše znanje španščine je bilo res skromno in »majhni« nesporazumi niso bili nič čudnega. Ta z našimi nosači je bil čisto O.K. Prazna baza je pomenila, da se ne bo treba boriti za preostale proste linije, ki jih je po lanskoletnem obleganju stene ostalo le še bore malo. Hitro je bilo jasno, kje se bo začela naša nova smer. Le še v levem, najvišjem in najbolj strmem delu vzhodne stene je bilo nekaj prostora.
Dan po dostopnem maršu smo začeli s plezanjem. Sicer se je ženska večina ob tem malce čudila, ampak, ko me »srbijo prsti«, ni druge izbire. Že prvi raztežaj je bil med »najlepšimi«, kar sem jih plezal. Najprej naložene luske, ki bi jih odlomil vsak zataknjen friend ali klin, v zgornjem delu pa borba s poraščenimi in z zemljo napolnjenimi počmi. Vsak »jam« sem si moral najprej očistiti s »jebivadičem« - pripravico za iztikanje zatičev, potem sem lahko preprijel v umazano razpoko in začel čistiti mesto, kjer bi zataknil frienda za varovanje. Na vrhu raztežaja sem imel vsega »pun …..«. Zemlja med zobmi, zemlja v očeh in pod očali, zemlja v laseh, zemlja v spodnjih hlačah in tudi smrdel sem kot, da bi vstal izpod ruše. Srbenje v prstih je nekoliko poleglo in prvi plezalni dan je bil zaključen. Plezalni?
Naslednji dan je bilo plezanje mnogo boljše. Stena ni bila več tako zaraščena, bolj zaraščenim počem pa smo se začeli izogibati. Vzhodna lega stene je pomenila, da nas je sonce grelo le do poldneva (če ga že prej niso zagrnili oblaki). Pozneje je stena potonila v senco in na višini skoraj pet tisoč metrov so se temperature kmalu zelo spustile, v takšnih razmerah pa je težavno prosto plezanje skoraj nemogoče. Zato smo se popoldne po pritrjenih vrveh raje spuščali v bazo in uživali ob vroči juhici, piscu (perujskem žganju) in tabornem ognju.
Ženske plezajo, moški kuhajo
Našo plezalno odpravico je sestavljala dokaj zanimiva ekipa: Aleksandra, Tanja in jaz. Pridružiti bi se nam moral še Drejko, ki pa je zaradi več vzrokov žal ostal doma. Torej dve ženski : en moški. Kak alpinist, ki je na kakšni alpinistični odpravi brez nežnejšega spola preživel več tednov, bo morda mnenja, da mi ni bilo hudega. Ali pa vsaj to, da nisem rabil skrbeti za kuho in umazano posodo. Žal ni bilo tako. Po poškodbi pete, ki sem jo skupil tretji dan plezanja sem bil sposoben le še za sprehode po bazi in zgoraj našteta »ženska opravila«, medtem ko sta ženski prevzeli »moško« plezarijo. Še sreča, da se nam je čez nekaj dni pridružil »podgurski smučar« Gric, ki je poklicni kuhar in tudi dopusta na uspe preživeti brez svojega najljubšega dela. Ker je navajen na razne sanitarne inšpekcije, se nam je v bazni kuhinji drastično dvignila tudi higiena. Da so se moje poškodbe boljše celile, je poskrbelo tudi vreme. Presenetilo nas je nekaj sneženih dni, ki so nam omogočili neskončne partije taroka, prekinjene le z obroki hrane. Živele karte!
Po petih dneh plezanja in nekaj več dneh počitka ali slabega vremena sta dekleti priplezali skoraj do polovice stene, pritrdili smo vseh šest vrvi, ki smo jih premogli. Moja peta sicer ni bila kaj dosti boljša, a vseeno smo se odločili, da skupaj v enem zamahu osvojimo vrh.
Proti vrhu
Tokrat smo še posebej zgodnji. Vstajamo v trdi temi, sredi noči, ob treh zjutraj. Oblačenje v majhnem šotoru je naporno in dolgotrajno. Končno smo nared za ledeno noč. Kuhamo čaj in kosmiče in se kljub debelim puhovkam kar tresemo od mraza. Malo smo že »skurjeni«, pa nenaspani, in mraz še toliko hitreje leze v kosti. Ko pospravimo zajtrk, se začne žimarjenje – vzpenjanje po vrveh. To opravilo je izredno naporno, kar ima tudi svoje prednosti, saj se končno segrejemo. Po treh urah žimarjenja smo na vrhu pritrjenih vrvi. Začenja se svitati. Konec je visenja na vrveh v popolni temi, visenja, ko ti delata družbo le svetilka na tvoji čeladi in zvezde na nebu. Nov dan ne obeta nič dobrega. Na vzhodu so se nabrali oblaki in močno pričakovanega sonca, ki bi ogrelo steno in prste, sploh ni. Brez sonca pa je tudi plezanje skoraj nemogoče. Odločamo se. Ali na vrh in trdega dela bo konec ali nazaj na varno v dolino, kar pa pomeni ponovitev današnjega jutranjega rituala čez nekaj dni. Odločimo se za slednje. Pametno. Že med spuščanjem po vrveh začenja snežiti in do popoldneva je že vse pod snegom. Tarok!
Čez dva dni spet vstajamo sredi noči in molimo za lepše vreme. Tokrat imamo več sreče! Sredi stene nas pozdravi vzhajajoče sonce, stena se hitro ogreje in plezanje je pravi užitek. Povsem drugače, kot pred dvema dnevoma. Stena ni več tako zahtevna kot v spodnjem delu in plezamo izredno hitro. Zgodaj popoldne smo že tik pod vrhom. Preplezamo še zadnjo, izredno atraktivno vrvno dolžino, ki vodi prek ogromne previsne luske, ki visi 800 metrov nad dolino. Vrh! Konec garanja! Sreča! Pa ni časa za pretirano veseljačenje, megle že zagrinjajo steno, nas pa čaka še večurni spust po vrveh prek stene. Sredi spusta se razbesni neurje s sodro in v znova zasneženo bazo se vrnemo utrujeni in premočeni. In srečni. Uspeli smo preplezati prvenstveno smer, izpolnili smo svoj cilj, konec je garanja v tej zahtevni steni.
A ne za dolgo. Po dveh tednih nabiranja moči se s Tanjo znova vračava pod steno, tokrat z novimi izzivi ...
Konec junija 2001 smo se v Peru podali Tanja Rojs in Andrej Grmovšek (oba APD Kozjak Maribor) in Aleksandra Voglar (Posavski AK). To je bila ena naših najbolj odmevnih odprav. Vsi trije smo se za aklimatizacijo povzpeli na snežni Vallunaraju, 5686m visok vrh. V glavnem cilju odprave, steni La Esfinge (5325m), pa smo preplezali zahtevno prvenstveno smer Meche taq inti?! (7b, 800m). Sandra Voglar se je povzpela še na 6025 visok Artensonaraju. Sandra je morala domov v začetku avgusta, midva pa sva se v domovino vrnila šele 11. septembra. Še enkrat sva se vrnila pod steno La Esfinge in opravila še nekaj odličnih vzponov v tej 800-metrski steni. Opravila sva prosto ponovitev naše prvenstvene smeri, preplezala sva klasično smer Route '85 (7a, 800m) ter opravila prvo prosto ponovitev do tedaj najtežje smeri v tej steni Cruz del sur (7c (7b), 800m). Te tri smeri sva ponovila v samo desetih dneh, od katerih sva kar sedem dni plezala. Plezanje je potekalo na višini okoli 5000 metrov, kar je predstavljalo še dodaten izziv in še večje napore.
Izvedbo odprave La Esfinge - ANDI 2001 so podprli: ASKOT, DIMNIKARSTVO ŽUPANEK, HENKEL SLOVENIJA, IVD MARIBOR, KOMISIJA ZA ALPINIZEM pri PZS, LEKIS, STUDIO GALERIJA GASSPAR, ŠABEC s.p. in TADIČ s.p.
| | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
