Tamar

Utrinki z Grande course (po Miheliču) v Ašenbrenerju ali v ašenpeharju (po B. I.).

Jutro se je začelo zelo obetavno. Zvezde so nama prerokovale lep dan. In če ne bi poslušala nasveta izkušenega hribovca iz PD TAM, bi verjetno morala odremati kakšno uro še pod steno, da bi se zdanilo. Tako pa sva šla najprej na ogrevanje proti Kotovom sedlu in pri velikem balvanu obrnila. Izkušeni športniki že vedo kako pomembno je dobro ogreti telo pred vrhunskimi napori...

Kakorkoli pod steno sva prišla ravno pravi čas, tako da je Vlado pod steno še uspel najti nekaj pomožne vrvice, brez katere naj ne bi hodili nikoli na turo! Odveč je pripovedovati o njeni snežno beli barvi. Z začetnimi raztežaji sva opravila po štajersko, da bi čim prej dosegla tako imenovane vilice. Odlična skala in dobo posejani klini so nama nudili hitro in lepo plezarijo. Vilice so se izkazale za ključno mesto smeri, ki ga pa nisva uspela preplezati prosto. Pomanjkanje treninga in napovedano slabo vreme je narekovalo plezanje po liniji najmanšega napora. Sledili so raztežaji težkege a lepega plezanje po ploščah in počeh. Zadnje težko mesto sva preplezala preko enega balvana, ki se je nekako uprl nedavnim potresom v Posočju. Nevidne sile so ga držale k steni. Zato sva ga z največjo mero spoštovanja zajahala in nato potihem zapustila. Sledila je rampa kjer, sva lahko malo spustila nogo z gasa. sedaj nama je bilo pa že vseeno za vreme. Odločila sva se za bližnjico po grebenu na rob stene, ki se je izkazal za boljšo varianto kot plezanje po drobljivem svetu vršnjega dela stene (saj zgledalo je tako). Ob 15:30 sva dosegla rob stene, ob 16:00 pa je začelo deževati. Samooklicanem meteorologu in oskrbniku Vladu Miketiču vso spoštovanje! Napoved je zadel na deset minut natančno.

V gosti megli in zmernem dežju sva opravila še z manj lepim delom ture. V treh urah sva dosegla Vršič, čeprav je bilo v planu spust prek Slemena v Tamar. Prepričana o usmiljenosti Slovencev, pa tudi tujcev, ki valjajo slovenski asfalt, sva stegovala palce v nebo. Pomagala ni niti značka GRS na najinih jaknah niti mili pogledi. Potreben je bil odločen pristop. Stopil sem na sredo ceste in ustavil avto, ki je pripeljal nič hudega sluteč. Šofer se je izkazal kot "velik" ljubitelj planin in savinjčanov. Toda dobre volje nama tudi to ni pokvarilo.