| 14. september: Nylam – Tingri (4.340m)
Takoj po zajtrku smo sedli v naša dva jeepa in se odpeljali v notranjost Tibeta. Kmalu smo se peljali mimo votline v kateri je leta meditiral neki menih, ki je prinesel budizem v Tibet. Na žalost je bila votlina zaklenjena. Naslednjič smo se ustavili na 5.000 m visokem prelazu, s katerega se lepo vidi Sisha Pangma. Ta dan je bila v oblakih, tako da z razgledom ni bilo nič. Na prelaz je ravno prikolesaril južnokorejski kolesar, njegova ekipa pa ga je že čakala s profesionalno kamero in posnela prihod.
Pred nami se je odprla Tibetanska planota. Prekrasni razgledi. Zame najlepša dežela, kar sem jih videl. Med rjavimi peščenimi hribi se raztezajo zelene doline. Povsod po dolinah so posejane majhne vasice z značilno Tibetansko arhitekturo.Okrog vasic se raztezajo obdelana polja. In vsakih toliko časa nepogrešljiva vojašnica ljubljene kitajske ljudske armade. Malo pred ciljem se nam je prvič odprl razgled na nas cilj. Veličastna bela gmota Cho Oyu je zapolnila tretjino obzorja. Levo od njega se je iz ravnine dvigal Everest s svojo severno steno. Še bolj levo pa smo lahko videli eno najlepših himalajskih gora, Makalu. Po kakšnih 3 urah vožnje smo prispeli v Tingri, tipično mestece ob cesti, ki pelje v Laso, nekoč glavno mesto Tibeta. Zadnji kilometri ceste so bili celo asfaltirani.
15. september: Tingri
Gora nas je jasno opozorila, da z njo ni šale. V našem hotelu smo srečali izkušena slovenska alpinista Urbana Goloba in Miho Habjana, člana odprave na Cho Oyu, ki je sem prispela kakšen teden pred nami. Zelo bolna sta se morala vrniti iz baze, oba z endemom. Eden s pljučnim, drugi z možganskim. Iz pogovora z njima nam je postalo jasno, kako draga je takšna predčasna vrnitev.
Danes smo se za aklimatizacijo povzpeli na hrib nad mestom, visok 4.650m. Z njega smo fotografirali Everest in Cho Oyu. Cel dan je bil skoraj brez oblačka.
16.september: Tingri-Base Camp (BC)
Pol dneva smo morali čakati na naše jeepe, saj je eden od njiju včeraj odpeljal bolna Urbana in Miho do kitajsko-nepalske meje. Opoldan jeepi končno pridejo in odpeljemo se 40 km po razmeroma dobri cesti glede na višino. Po 45 minutah smo v kitajskem baznem taboru. Po naših višinomerih 4.850 m visoko, uradno pa 5.000 m. Tabor, ki ga je pripravila naša agencija, leži na slikovitem travniku. V ozadju kraljuje Cho Oyu, kadar se prikaže izza oblakov. Takoj se moramo pošteno obleči, ker močno piha. Po kosilu na prostem še malo počakamo, nato pa se vsi trije odpravimo na aklimatizacijski vzpon na bližnji hrib nad bazo. Povzpnemo se 5.300 m visoko in opazujemo našo goro, ki je sedaj popolnoma brez oblačka.
Večerjamo kar na tleh v kuhinjskem šotoru. Večerja je prav tako kot kosilo, zelo okusna. Potem nam večer popestri še Ram, naš Base Camp Manager. On je glasbenik in skladatelj. S sabo nosi kitaro in prav veselo je, ko zaigra na njo. Na koncu pravi, da bi rad eno svojo pesem zapel v slovenščini. Že jo je prevedel v filipinščino. Za prvi dan pričneva s prvim stavkom refrena. Smejem se, ko Ram poskuša zapeti:”Rad bi, da te še kdaj vidim…”. Na koncu mu že prav dobro uspeva.
17. september: Kitajski bazni tabor
Boštjan se zjutraj ne počuti dobro. Bled je in oči ima steklene. Danes bo raje počival. Z Damjanom se odpraviva na daljši aklimatizacijski vzpon. Ker se na začetku zgrešiva, se povzpneva vsak po svoji poti na hrib, s katerega se odlično vidi naša smer vzpona. Na žalost se gora po popolnoma jasnem jutru ogrne v meglo. Na višini 5.500 m se usedem za 1 uro. Po vrnitvi v bazo pojemo kosilu, Boštjan ne je. Potem pa cel popoldan počivamo. Razočaram Poljaka, ki sta z nama (več o njih drugič), ko v trenutku izstrelim, da to da bi se jutri peljal z jeepom v Middle Camp ne pride v poštev. Onadva sta se že od prihoda sekirala, ker cesta vodi še dalje, mi pa smo se ustavili in bi naj pešačili. Jaz se samo smejim. Saj ravno zato hodim v gore, ker se rad po njih sprehajam, ker tam iščem in najdem stik z naravo.
18. september: BC – Middle Camp
Boštjan je začel jesti antibiotike. Kakšna 2 dni bo ostal v BC, da se malo pozdravi, potem pa pride za nama. Ko pridejo gonjači z jaki, smo priča pogajanju med Ramom in vodjo gonjačev. Vse izgleda, kot da se bo zdaj, zdaj vnel pretep. Prej mirni Krisna poriva gonjača, mu grozi s kamnom. Ta odgovarja, naj ga kar vrže. Potem eden drugemu grozita s kitajskim zveznim oficirjem. Na trenutke se mi zdi, da gre enemu in drugemu na smeh. Na koncu predstave sta seveda zadovoljna oba. Z Damjanom kreneva na pot, Poljaka in Ram pa po novih pogajanjih sedejo v jeep.
Kaj sem včeraj napisal o uživanju v hoji . Občutek imava, da prečkava puščavo. Sonce nabija v glavo, ko hodiva po pesku. Na koncu kar pogosto počivava, naslonjena na palice in dihava, dihava. In seveda uživava, da nebo pomote . Po treh urah sva na cilju, 5.300 m visoko. Ram pravi, da sva bila zelo hitra.
Popoldan in večer preživimo v velikem Tibetanskem šotoru, kjer so ob stenah postavljene postelje. Zvečer z Ramom prevedeva celo njegovo pesem. Prav dobro mu gre. Napisal si jo je fonetično v nepalščini, potem ko mu moj klinopis ni šel najbolje. Pravi, da bi rad presenetil slovensko odpravo pod vodstvom Danija Tiča, ki je z 10 dnevno prednostjo že v bazi.
19. september: Middle Camp- Advance Base Camp (ABC)
Po zgodnjem zajtrku gremo na pot. Jaz pred odhodom še skočim na WC (v naravo seveda), kar se mi bo se maščevalo. Ko krenem sta Ram in Damjan že krepko pred mano, za njima pa Poljaka. Slednja kmalu dohitim in en čas hodim z njima, potem pa grem sam naprej. Prečkamo velikansko Moreno in se na njenem robu dvignemo nad njo. Potem se pot nadaljuje po naslednji moreni. In ravno tukaj sredi samega kamenja se znajdem popolnoma sam, čeprav bo kasneje ta dan po tej poti šla množica ljudi in jakov. In zgrešim pravo pot, ker bi moral še prečiti to moreno, jaz pa se po njej poženem navzgor. Na njenem koncu slutim plato, kjer bi naj bil ABC. Po uri in pol težavnega vzpenjanja po velikih kamnih, sem na višini 5.700 m končno prepričan, da nisem na pravem mestu.
Pa spet nazaj dol. Ta dan sem se namesto potrebnih 300 višinskih metrov povzpel za 650 m. Ko spet pridem na pravo pot zagledam naše jake. Kuhar, ki hodi z njimi mi pove, da je malo pred mano Boštjan. Le ta se je danes pripeljal iz kitajskega baznega tabora, potem pa nadaljeval pot peš. Začuden sem, da je tako hitro prišel za nami. Kmalu ga dohitim in pove mi, da mu je bilo v BC strašansko dolgčas. Upam, da se bo na višini ABC uspel pozdraviti.
Ker sem danes napravil že zelo dolgo pot, sem vedno bolj utrujen. Na koncu se še komaj vlečem . Po 5 urah prispem v ABC. Od utrujenosti ne morem niti jesti. Do večera na srečo pridem k sebi. Ram ugotovi, da so vmes, ko ga ni bilo, pokvarili računalnik. Po jasnem dopoldnevu popoldan prične snežiti in sneži vso noč. Najbolj pogosto vreme tukaj.
20. september: ABC
Dobro smo prespali noč, težav z višino nimamo. Ob petih zjutraj se zbudim in odprem šotor. Ne morem verjeti. Prizor, ki ga vidim, je popolnoma enak prizoru, ki sem ga velikokrat videl v svojih sanjah. Sanje se uresničujejo. Letos sem v knjigi Pionirji alpinizma prebral misel, zaradi katere mi to jutro stopijo solze v oči: ”Če so ti dane sanje, ti je dana tudi moč, da jih uresničiš.” “Samo verjeti moraš.”, bi še dodal jaz. Še en prizor se mi je pojavljal v sanjah. Samo za tega bo pa treba Še marsikaj narediti.
Tičeva odprava je v mednarodnem taboru agencije Monte Rosa že prava legenda. Ko so opravljali posvetitev tabora, so se ga namreč že od jutra pošteno napili, nato pa naslednji dan prvi prišli do tabora 1 in kasneje tabora 2. Sedaj čakajo pravi trenutek za naskok na vrh. Na gori je ogromno nepredelanega snega in skupine, ki so prišle najdlje taktizirajo, kdo bo tisti, ki bo prvi zagrizel v globok sneg nad taborom 3, 7.400m visoko. Poleg naših sonarodnjakov so v taboru Monte Rose še Danci, Romuni, naša 2 Poljaka in 2 mlada Baska, ki nočeta slišati, da sta Španca. Včeraj zvečer sta nam razložila, zakaj Baskija nikoli ni bila in ne bo Španija. Nekam znano mi je zvenelo.
Popoldan sta z gore prišle Šerpi Tičeve odprave. Pretresena sta opisovala, kako ju je odnesel plaz, ki ga je sprožil turni smučar in smo ga videli tudi iz baze. 2 minuti sta bila pod snegom, potem pa sta se, ker sta bila z žumarjem pritrjena na fiksno vrv, uspela izkopati.
21. September: ABC
Odprave v taboru imajo nekje 10 dni prednosti pred nami. Sedaj se vračajo z gore, večina jih je odnesla opremo v tabor 2. Ko se utrujeni plezalci vračajo z dvojke, se prizori kot iz filma kar vrstijo. Na primer ta, ki se je zgodil včeraj zvečer. Ravno smo bili na večerji, ko je v jedilnico planil utrujeni človek. Danci so ga takoj prepoznali kot enega izmed Romunov in ga veselo pozdravili. On pa je kar ponavljal:”Ne grem več na to goro. Ne grem več. Imam endem. Še preveč ga imam. Ga kdo kaj rabi, mu ga dam ?»
Potem smo ga posedli in je razlagal: »Bilo je smešno. Povsod sem videl vijolične slone. Pa avtobuse, vlak, pa znanega pevca, ki je tekel za rekreacijo. Z ledenika sem se pripeljal z vlakom. Nekdo je rekel ABC in tako sem sedaj tukaj.”
«Si videl kje Nicka?», vpraša eden od Dancev.
« Katerega Nicka, saj ti pravim, da sem se pripeljal z avtobusom in vlakom. Me ti sploh poslušaš?»
Ko so mu kasneje pomagali v bolnišničnem šotoru smo opazili, da ima vklopljen satelitski telefon. Na vprašanje, koga je klical, je povedal, da je klical ženo. Pogovor je opisal tako :
On : Zdravo ljubica , kako si?
Ona : Zakaj pa tako čudno dihaš?
On : Nič hudega, sestopam v bazo. Pa endem imam.
Ona: Prekleti idiot! Če se ti kaj zgodi pridem tja in raznesem prekleto goro v Tibet.
Jutranji oblaki nad Cho Oyom ne napovedujejo nič dobrega. Tudi vremenska napoved, ki nam je prišla na uho, je neobetavna. Vsaj kakšnih pet dni bi naj snežilo. Opoldne se nebo nad nami zapre in prične snežiti. Z Damjanom do takrat že pripraviva 2 tovora za naša nosača, ki nama bosta jutri pomagala spravit opremo do tabora 1.
Popoldan preležimo v šotorih. Čakam, da si sposodim satelitski telefon in poklicem Martino. Ne vem ali je kriva samo hrana, ali čas za razmišljanje o domačih, postane mi slabo. Zvečer končno dobim zvezo. Iz zasneženega šotora se za trenutek prestavim v pogovoru z Martino na drugi konec sveta.
Ponoči zaradi slabosti ne uspem zaspati niti za minuto, vendar se odločim za zdravljenje z «šok terapijo»- ne pomislim, da zjutraj ne bi šel.
22. september: ABC – Tabor 1
Drugi dan sneži. Zjutraj se po zajtrku z Damjanom in dvema Tibetanskimi nosačema odpravimo na pot proti taboru 1. Prve 3 ure nas pot vodi po ledeniški moreni, kjer ne pridobimo skoraj nič višine. In to kljub temu, da nenehno hodiš gor in dol z enega ledeniškega grebena v dolinico, pa na drugi strani spet gor, pa spet dol … Dodobra izčrpan prideš pod tako imenovano «ubijalsko strmino». Zelo strmo, do 65 stopinj nagnjeno pobočje, kjer se moraš v enem zamahu dvigniti iz višine 5.800 m do višine 6.400m. Moja šok terapija daje rezultate. Želodec mi hoče pobegniti iz telesa. 3 ure mi vzame to mučenje. Za zadnjih 100 metrov sem verjetno porabil vsaj 1 uro. Napravim 4 do 5 korakov, zamižim in počakam eksplozijo v želodcu, potem pa spet 4 do 5 korakov. Ko se na koncu privlečem na vrh grebena in v kotanji pod sabo zagledam tabor 1 na višini 6.400m ne morem verjeti, da mi je uspelo. Brez pretiravanja lahko rečem, da še nikoli nisem tako fizično nastradal.
Tu me že čaka Damjan, besen, ker mora sam kopati plato za šotor. Pa v noge ga zebe, pa transportka “je za v en k….”, pa šotor je za popizdit . Ja, dobro sva zdelana
Pogledam na uro. Od ABC do tukaj sem porabil 5 ur in 45 minut. Ni slabo saj so mi v taboru rekli, da prvič potrebuješ nekje 7 ur. Damjan, človek-stroj je porabil še kakšno uro manj. Še eno uro porabiva, da izkopljeva dovolj velik prostor za šotor in ga postaviva. Sicer sva se potem, ko postaviva šotor, nameravala vrniti. Ko pa sem enkrat bil v zavetju šotora, zunaj pa se je sneženje okrepilo, sem si v trenutku premislil. Tudi nisem hotel iskati poti po ledeniku v temi. Damjan se loti kuhanja juhe in čaja, jaz pa vzamem 2 tableti za želodec, ki mi ju je dal Američan malo prej. Preden zaspiva, oblečeva puhovke in enotno ugotoviva, da smo nastradali. Danes sva spoznala razliko med sedem tisočakom in osem tisočakom. Na višini, kjer se na sedem tisočak odpravljaš v naskok na vrh s praznim nahrbtnikom, se tukaj opotekaš otovorjen kot mula, z vso potrebno opremo za tabore. In razdalje so ubijalske. Tableti delujeta, spim kot ubit, ob pol dveh ponoči pa režem domačo suho klobaso in imava malico.
23. september: Tabor 1 –ABC
Tretji dan sneži. Tabor 1 je prekrit z novim snegom. Skuham nama juho v katero narežem pršut, potem pa se odpraviva nazaj v ABC. Pobočje pod taborom 1 je prekrito z ledom in snegom. Drsi. Včeraj sem se smejal 100 metrom fiksne vrvi, ki je pripeta v pobočje. Danes se vrvi hvaležno oklepava, da se ne odpeljeva v dolino. Ko hodim spet po ledeniški moreni začnem razumeti, zakaj lahko imajo ljudje tu halucinacije. Beseda sestop tu izgubi pomen. Namesto, da bi hodil navzdol, se moraš nenehno vzpenjati na nove in nove grebene. Ko sem v bazi pogledal na uro nisem mogel verjeti, da je preteklo samo 2 uri in pol. Imel sem občutek, da hodim že celo večnost. V bazi se kmalu dobro počutim, vendar pa po grlu še do večerje ne spravim nič drugega kot juho in kakšen grižljaj na silo. Tisti, ki veste koliko pojem, bi me morali videti zadnje dni.
24. september: ABC
Četrti dan sneži. V bazi je že polno snega, koliko ga je na gori rajši ne pomislimo. Boštjan se vedno ni zdrav. Tiste odprave, ki so prišle v prvi rundi in še nimajo postavljenega tabora 2, postajajo živčne. Odhod se približuje, na goro pa morajo še vsaj 2x.
Jaz ležim v šotoru, po katerem sneži in pišem ta dnevnik za par dni nazaj. Poskusil sem priti do računalnika z internetom. Enega imajo Danci, ki so baje tudi pokvarili skupen računalnik. Lastnik ga ne dovoli uporabljati drugim kot Dancem. Zaradi te in še nekaterih drugih stvari imamo o Dancih slabo mnenje.
25. september: ABC
Peti dan sneži. Požrem ponos in Danca še enkrat, tokrat res lepo vprašam, če posodi računalnik za 1 uro. Spet dobim košarico. Besen se oblečem v goretex in do pasu v snegu, z laptopom čez ramo, gazim od tabora do tabora in sprašujem, če imajo boot cd, s katerim bi lahko pognal računalnik. Pri kitajski odpravi dobim pivo in grozdje, cd-ja pa nikjer. Na koncu dneva dobim od gaženja v mokrih čevljih prehlad.
26. september: ABC
Končno neha snežiti. Danes je prvi sončni dan. Odprave opazujejo goro. Tabor 2, kjer imajo mnogi šotore, je pod snežnim plazom, vse bo treba narediti na novo. Večina odprav bo šla domov, mi pa jutri na goro.
27. september: ABC – Tabor 1
Mi se ne predamo. Z Damjanom greva na goro. Dol prideva, ko postaviva tabor 2 na 7.100 m in prespiva v njem. | 
novice
Dnevnik izpod Čo Oja
info@kozjak.org
