Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Alpinistični odsek OSTALI ČLANKI
Ogledov: 4538      

 Grintavci


Dodano: 03.11.2009, Avtor: Simon Tutek

Ker sva s sodelavcem in prijateljem Marjanom pustolovska osebka, sva se odločila, da znova eno pihneva.

Pustolovca

Simon Tutek
Simon
Marjan Horvat
Marjan

Čas

16. do 19. Marec 2007

Veliki apetiti

Načrti so bili zelo ambiciozni - prečenje Kamniško-Savinjskih Alp od Krvavca do Luč.

Oprema

Ko sem videl vso opremo, ki jo bom moral tovoriti s seboj, me je pograbil rahel dvom, kako bom vse to tovoril na svojih plečih. Hrane pa še sploh ni bilo zraven. Ojoj.

Oprema:

  • Obutev in obleka (tudi rezervna)
  • Sončna in smučarska očala
  • Palice, gamaše
  • Dereze, cepin
  • Čelada, plezalni pas, vrv
  • Pomožne vrvice in trakovi
  • Vponke, klini, ledni vijak, kladivo
  • Termo posoda
  • Gorilnik, plin, posoda, pribor
  • Spalna vreča, bivak vreča
  • Baterijska svetilka, rezervne baterije
  • Prva pomoč, sveča
  • Lavinska žolna, sonda in lopata
  • Nož
  • Zemljevid, kompas
  • PVC vrečke

S seboj je potrebno vzeti tudi nekaj hrane in pijače:

  • Juhe in testenine iz vrečke
  • Hlebčki kruha, klobasa, sir
  • Konzerve z ribami
  • Vrečke čaja, cedevita
  • Mleko v prahu, kosmiči
  • Suho sadje, oreščki
  • Čokoladice

Oprema, je seveda primerna izkušnjam. Kasneje se je izkazalo, da nama je prišla skoraj vsa prav, le hrane sva nosila nekoliko preveč.

Prvi dan

Na pot sva se odpravila v petek zjutraj z vlakom ob 5:18 do Ljubljane in od tam naprej do spodnje postaje Krvavške vzpenjače. Prodajalka kar ni hotela verjeti, da hočem enosmerni vozovnico za vzpenjačo.

Pot sva pričela šele ob 11:00 uri od Doma na Gospincu pod Krvavcem. Smučišče je bilo polno ljudi ki so uživali navidezno zadnje dni smučarskih radosti.

Krvavec
Na vrhu Krvavca

Pozen začetek se je seveda maščeval. Sonce je pripekalo in južni sneg se je vdiral skoraj vsak korak.

Na vrhu Velikega Zvoha sva se namazala s sončno kremo in nadaljevala pot proti severovzhodu. Takoj za vrhom naju je obdala tišina in spokojnost zimske gorske pokrajine.

Če se ne bi pojavili dodatni zapleti bi bilo prelepo... Naenkrat so se mi pojavile prebavne motnje. Po dveh postankih "na strani", sem opustil hrano in pijačo za nekaj ur, dokler se prebava umiri.

Shujševalna dieta "nič - nič" je hitro pokazala zobe, saj sem komaj dohajal Marjana, ki je skoraj ves čas neutrudno gazil.

Grapica
Ponekod je kar strmo...

Korak na korak daje tudi rezultate. Na Vrhu Korena sva se vpisala v knjigo, ter potarnala, da mu manjka zgolj dva metra nadmorske višine, da bi nama bil priznan alpinistični vzpon. Vendar naju je pogled proti oddaljenemu Kalškemu grebenu opominjal, da delo prvega dne še ni opravljeno.

Kalški greben
Kalški Greben

Pod Vrhom Korena sva srečalna turno smučarko in jo povprašala, kakšne so razmere. Bila sva začudena, da je ves čas odgovarjala v dvojini, vendar naju je bolj skrbela vsebina: pot naj ne bi bila nič zgažena, ne po grebenu ne pod njim.

Po kratki debati se vseeno odločiva za vzpon na greben, saj s tem dobiva tudi vzpon nad 2000 m n.v.

Po približno 20 minutah hoje sva srečala tudi gospoda na turnih smučeh, kar je pojasnilo, zakaj nama je gospa govorila v dvojini. Seveda sva pozdravila in z nasmeškom odgazila naprej.

Za vrhom sva se hitro odpravila naprej proti manj kot 2 km oddaljeni zimski sobi pri Zoissovi koči na Kokrskem sedlu.

Vendar sva kmalu naletela na težave... Greben je postajal vse zahtevnejši. Po kratkem spustu in nato adrenalinskem plezanju dokaj naloženega in zasneženega skoka sva ponovno prispela na vrh grebena. Ob pogledu na pot pred nama naju je obdala tišina. Greben je bil tako oster, da se po vrhu ni dalo iti naprej. Na vzhodni strani je bila navpična stena, na zahodni pa nekaj snega in pod njim prav tako stena. Nadela sva si pasove in dereze in znova pogledala naprej. Po nekaj sekundni tišini je Marjan predlagal vrnitev in hitro sem se strinjal. Iz nahrbtnika sem vzel vrv, pa kateri sva se spustila nazaj pod vznožje pravkar preplezanega skoka.

Po ponovni osvojitvi vrha grebena sva sklenila, da se po lažji poti vrneva na Krvavška smučišča ter poskusiva drug dan znova. Z mislimi na hojo nazaj in naslednji dan na ponovni vzpon sva se v mraku molče spuščala z grebena.

Po nekaj minutah pa je Marjan rekel: "Kaj praviš, če bi bivakirala?". Začel sem razmišljati, kaj sploh vem o bivakih... Bolj malo. Kar pač piše v priročniku, pa še tega si nisem vsega zapomnil. Marjan pravtako. Še enkrat sem pomislil na čakajoč spust in ponovni vzpon prihodnjega dne in se strinjal.

Izbral sem mesto 10 metrov pod grebenom, kjer se je med dvema skalama nabiral napihan sneg in pričela sva kopati. Marjan je ves čas opozarjal, da se ne smem spotiti. Res sem se kar dobro grel, le noge so preveč mirovale in postajale vsebolj hladne.

Ko je bil domek "zgrajen", sva se na hitro zatekla v njegovo zavetje in za večerjo skuhala juho. Med kuhanjem večerje sva sklenila, da drug dan poskusiva še po spodnji poti. Prebavni trakt se tokrat ni nič pritoževal in kaj kmalu se je začel več kot zaslužen dremež.

Kopanje bivaka
Marjan gradi najin domek

Zajtrk
Zajtrk prija

Drugi dan

Najlepše se spi zjutraj in kar težko se je bilo skobacati iz dokaj tople spalne vreče in začeti pripravljati zajtrk. Skuhala sva testenine iz vrečke in nato še liter čaja. Med pakiranjem sta naju za trenutek začudeno pogledala dva turna smučarja in se nato spustila naprej proti dolini. Več kot očiten znak, da nisva najbolj zgodnja.

Po približno uri spusta je Marjan potožil, da je popolnoma brez energije in, da potrebuje malico. Odločil se je za pločevinko sardin, ki meni niso nikoli kaj prida dišale, tokrat pa sem se potrudil in pojedel dva koščka s kosom kruha.

Nato sva nadaljevala proti razpotju na jugu grebena in po kratkem orientacijskem "posvetu" zavila pod greben. Začetni spust, je kazal, kot da ne bo nič posebnega, vendar je v senčnem delu bil sneg tako trd, da sem se moral kar truditi, da sem klesal stopničke. Seveda bi dereze prišle še kako prav, vendar zvoniti po toči nima učinka.

Plazišče
Marjan pred strašljivim prečenjem plazišč

Pot seveda ni bila shojena, zato sva si privoščila bližnjico čez Kalce, ki je tudi varna pred plazovi. Pot je bila zanimiva, saj sva ves čas iskala prehode med borovci, brezni in snežnimi zameti.

Med breznom in skokom
Med breznom in skokom

Ko sva prišla pod razpotje kjer se združita spodnja in grebenska planinska pot, sva si privoščila malico in si stalila liter vode za cedevito. Po pregledu karte je Marjan sklenil, da ne greva čez Kalško goro saj bi ponovno prišla na zelo zahtevno pot. Po krajšem prepričevanju je tudi pri meni premagal razum in sklenila sva, da poskusiva iti okrog gore.

Po večurnem prebijanju skozi borovce in snežne zamete sem prispel na rebro, pod katerim je bila zelo visoka stena. Razočaran sem pogledal proti približno 500 metrov oddaljenim sedlom, ki je bilo najin cilj. Vendar so bile tudi pod sedlom mogočne stene.

Marjan je bil vidno slabe volje, jaz pa tudi nisem skrival razočaranja. Sklenila sva, da se vrneva na varnejše območje in poiščeva primerno mesto za nočitev.

Zaradi nižje višine je bilo snega manj. Marjan je našel zamet pod jelšo, kjer je bilo dovolj snega za ozek strelski jarek. Odločila sva se, da s pomočjo palic in bivak vreče napravima streho. Vedel sem, da bo ta bivak občutno hladnejši od prvega, zato sem poskušal skopati čimmanjšega. Res je bil hladen, in zaradi majhnosti tudi neudoben.

Drugi bivak
Marjan pred najinim "strelskim jaškom"

Za večerjo sva skuhala mleko in naredila zelo gosto brozgo s kosmiči.

Obul sem suhe nogavice jih porinil v spalno vrečo in nato spalno vrečo v prazen nahrbtnik. Nogavice so v trenutku postale vlažne in stopala otrpla. Nekoliko prestrašen sem jih začel masirati, da so se ogrela in nato postopek ponavljal vsako uro.

Z Marjanom sva se sede naslonila s hrbti drug na drugega in se predala neudobnemu minutnemu spancu.

Tretji dan

Tretji dan se je začel zelo megleno. Brane, ki je prejšnje dni kraljevala nad nama se ni videlo. Približevalo se je poslabšanje vremena, ki je bilo že dalj časa napovedano.

Za zajtrk sva ponovno skuhala testenine in nato še liter čaja. Presenečen sem ugotovil, da nama je ostalo več kot polovica včerajšnje cedevite. Med pripravo zajtrka sva sklenila, da zaradi poslabšanja vremena, mokre obutve in spalnih vreč prekineva najino dogodivščino.

Sledilo je ponovno prebijanje čez kraške pode in med borovci proti Kamniški Bistrici. Odločila sva se za sestop med Čmavževskim in Kalškim turnom in nato naprej po poti mimo lovske koče.

V blodnjaku
Ponovno v blodnjaku borovcev, brezen in gričev

Marjan je navdušeno pozdravil gaz in lovsko utico pred nama, ki je jaz sprva sploh nisem videl. Z veseljem sva sprejela gostoljubnost klopce in mize in si privoščila kruh s klobaso in sirom ter čaj.

Teloh
Teloh ob poti v dolino

Dolina Kamniške Bistrice mi je vzbujala občutek utesnjenosti, saj je ujeta med mogočna pobočja, vendar me je pogled na planinski dom navdal s neizmernim optimizmom. Najprej je bilo treba potešiti žejo. Privoščil sem si oranžado redčeno z vodo in nato odličen golaž. Kasneje sva si z Marjanom podelila pivo. Do večera sem si še dvakrat privoščil po pol litra oranžade z vodo.

Nahranjena in odžejana sva najela sobo z dvema posteljama in se zgodaj skrila med rjuhe.

Vrnitev

V ponedeljek je cel dan deževalo. Pogledovala sva skozi okno in si zamišljala, kakšno neudobje bi trpela v takšnem vremenu v hribih.

Privoščila sva si zajtrk in izdatne količine pijače.

Toplo, udobno in okusno...
Toplo, udobno in okusno...

Ob 12:10 je prispel avtobus in prijazen voznik naju je presenetil z novico, da v vzhodni Sloveniji kar precej sneži. Ob vrnitvi v Maribor sem se lahko prepričal na lastne oči, da novica o snegu drži. Jaz sem se veselil pomladnega vremena, ki smo ga imeli nekaj dni nazaj, ne pa vrnitve na sneg.

Kje pa je pomlad?
Kje pa je pomlad?

Povzetek

Tura je izpadla precej drugače od načrtovane, vendar je izpolnila vsa moja pričakovanja po pustolovščini in odkrivanju novega.

Vreme je bilo prva dva dni kičasto lepo ter tretji dan nekoliko megleno in oblačno.

Po vrnitvi domov sva izvedela za dramatično dogajanje na Mangartu, kar je potrdilo pravilnost odločitve, da pustolovščino prekineva.

Oba sva pridobila dragocena nova znanja in najpomembnejše - praktične izkušnje.

Sklepi

Gore pozimi so zelo zahtevne in lahko nevarne tudi za izkušene alpiniste.

Sklenila sva, da morava najino pot čez Kamniško-Savinjske Alpe najprej prehoditi poleti, da se seznaniva z zahtevnostjo poti. To bodo Grintavci II. del in šele nato ponovno poskusiti prečenje pozimi - Grintavci III. del. Upam, da kmalu. ;)

Komentarji (2) - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji