Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Alpinistični odsek OSTALI ČLANKI
Ogledov: 2300      

 Zaplet v Spodnjem Rokavu 


Dodano: 25.06.2013, Avtor: Simon Špur

Čutim potrebo, da predstavim svoj pogled na zaplet v Rokavih. To je seveda samo en od 11 pogledov na nastalo situacijo in samo moj, da ne bo pomote. Za vsem, kar bom napisal, stojim! Ne želim grajati ali kritizirati, ampak bi želel samo predstavit svoj pogled na pretekli vikend.

1. Začelo se je v četrtek na ferajnu. Zaradi odpovedi udeležbe za ledeniški tečaj, je na "suhem" ostalo nekaj kandidatov, ki bi kljub temu radi kam šli. Tako smo se odzvali vabilu Roka po plezanju II-III v Julijcih, na Škrlatico. Prvi faktor, ki nas je privedel v to situacijo, je bilo preveliko število (11), ki se nas je odpravilo v nepoznan svet, brezpotje. Skupina 11 je vedno tako močna, hitra, spretna, iznajdljiva... kot njen najšibkejši člen. Sploh ni pomembno, kdo je na tem mestu. Skupina kot taka je ravnala prav, da smo se držali skupaj, plezali, hodli in napredovali s tempom, ki so mu lahko sledili vsi. Tako, da nam je skupno 11 članov upočasnjeval tempo. Na tem mestu je potrebno izpostavit še solidarnost in medseboijno podporo, ki je bila prisotna cel čas poti! Posebej je treba izpostavit naše alpiniste z Rokom in Tomijem na čelu in Olsona ter Frangija, ne bi pa bilo fer, če bi izpustil Icota, ki se je še posebej angažiral! Tako, da je sigurno skupina 11-tih prevelika za te vrste (celodnevnih) vzponov. Na drugi strani pa je ta skupina ravno zaradi svoje velikosti pokazala izredno solidarno moč.


Samo avtor zapisa manjka na fotografiji

2. Kot naslednji faktor je bilo mogoče podcenjevanje narčtovane smeri, od nas vseh. Rečeno je bilo, da gremo poplezavat II-III, večji del soliramo in če bo potrebno, kje varovat, se seveda navežemo in splezamo. Tura oz. smer ni bila niti tako "lahka". Te II-III so se hitro razvile (po moji laični oceni) v IV-V! Seveda je to stvar lastne (tudi subjektivne) presoje, pa vseeno je pomemben faktor, ki je vplival na celoten razplet. Nekako polovica nas je solirala ta "lažje" dele in v vodstvu skupine odkrivala prehode in nadaljno smer. Ostala polovica je bila navezana in se je varovala. S tem smo po eni strani pridobivali na času, ker smo solisti napredovali in iskali smer, po drugi strani pa seveda izgubljali na času na račun "varnosti" (ali navezovanju "psihe", saj sam veš, nekje je res treba kaj posolirat, nekje pa se je res treba navezat!). Je pa vse to ponovno posledica prevelike skupine.

3. Vreme je do popoldanskih ur bilo sončno do delno oblačno. Hitro se je zaprlo in še hitreje smo skoraj eno celo uro kot pocane kure stali ob steni pod kapjo, se stiskali in vsak po svoje namenili par besed "onemu tam zgoraj" :) Mokri in premraženi (temperatura je naenkrat padla za najmanj 10°C!) smo nadaljevali smer, sredi prej suhe in lepe zajede, ki se je naenkrat spremenila v majhen potok. Plezanje v novih (mokrih) razmerah je že spet pomenil nov preobrat v dnevu. Skala je bila mokra, mi smo bili mokri, cote v nahrbtnikih so bile mokre, ne vem, če je ostalo kaj suhega :) Mokra skala in premražena telesa so še dodatno upočasnila skupino in prinesla "malo" nelogadja in nejevolje. Seveda je potrebno na to bit zmeraj pripravljen, brez izgovorov! Seveda nekateri (med njimi tudi jaz, priznam) nismo bili. Plezal sem v kratkih hlačah, dan je bil lep, topel in sončen. Dolge hlače v nahrbtniku, brez dodatne PVC vrečke pa so valda bile mokre... Aja, pozabil sem omenit, saj ni bil dež, toča ga je žgala po nas !! :)


"Poletna" oprema za visokogorje

4. Nadaljevanje do večera je potekalo relativno "hitro". Prispeli smo na izstopno polico in začeli z iskanjem sestopa. Planinska pot je bila vidna, vendar precej daleč. Skop opis Miheliča in še bolj skopa skica sta nas usmerila sicer v pravo smer, vendar smo po napačni razlagi prispeli seveda na napačen kraj. Pred tem pa je četrti faktor, ki je še posebej preobrnil dan, bila poškodba udeleženke, ki se zaradi udarca kamna, k veliki sreči, na čelado (ki je fuč) ni čutila sposobna nadaljevati. Upravičeno! Tako se je skupina v tem trenutku cepila v dvoje. Skupina 1 bivakira, skupina 2 nadaljuje s sestopom.


Kam pa zdaj?

5. Nadaljevali smo sestop iz amfiteatra po snežnem jeziku na manjši skok, kjer smo že bili v noči s čelkami na glavi, primorani k spustu ob vrvi, vse ostalo bi bila norija! Po premaganem skoku smo s cepini in derezami nadaljevali pot po drugem snežnem jeziku, dokler nismo prispeli na širšo polico/planoto. Pod nami cca 200 m skok, levo od nas nepremagliva stena, desno od nas pripravljen abzajl ali štant za vrno ograjo (si nismo bili enotni) do katerega pa bi moral najboljši plezalec (z največjimi jajci) fejst stisnit zobe in nezavarovan preplezat 5 do 10 m, da bi ga sploh dosegli! Odpade! Kaj je drugega za naredit kot bivakirat?! Nič :) torej smo bivakirali. Malo smo bili smešni sami sebi. Edino Ico je imel bivak vrečo. Zamisli si mene v kratkih hlačah (kot rečeno, dolge hlače so bile premočene od toče). Kaj mi je bilo druga, kot da sem zlezel v rukzak in počakal na jutro. Štirje smo se stisnili in drgetali (upam da ne od uzitka :) ko mali cucki. Noč je sicer bila kot iz pravljice, taka za maldoporočence, pogled na Triglav, zvezde na jasnem nebu, polna luna... Čudovito! Aja smo se morali nasmejat, imeli smo to prednost, da smo bivakirali na najkrašo noč v letu :)) Pa glih tak ni hitro minila... Tako da povzamem, iz sestopnih polic smo nekako zgubili orientacijo, malo nas je zavedla planinska pot, ki smo jo videli na daleč (zelo daleč) in smo se nekako odpravili v smer te planinske poti, nobenemu ni padlo na pamet, da tudi če gremo v smer PP mogoče do nje ne bo možno dostopit, točno to se je zgodilo. Iz amfiteatra ne bi smeli sestopit ampak splezat na vrh Škrlatice in po drugi strani na PP. Je pa tudi skop Miheličev opis in še slabša skica pripomogla k zmedi.


Bivakirali smo na najkrašo noč v letu

6. Zbudili, eni so celo spali, ne samo to, tud hrgolili :) smo se tresoči ko oni peseki na zadnjih policah v avtomobilih. Spali smo na rukzakih ali štrikih, pokriti z rukzaki ali štriki, ni blo neke izbire no :). No ja, jaz sem si iz rukzaka naredil bivak vrečo in moje bose noge dal na "toplo" :) Sledila je več kot urna debata o nadaljevanju. Med tem so nas s helikopterjem že opazili in po znaku N nadaljevali na vrh smeri reševat Barbaro, Roka in Tomija. No, po enih slabih dveh urah "konstruktivne" debate smo se potem tudi mi odločili za Y, za reševanje in se s taksijem pripeljali direkt v Mojstrano v gostilno Kot, kjer so nam GRS poleg pomoči častli še čaj! Ne morš verjet, da ljudje znajo bit še tako prijazni!


"Leteči Kozjačani"

Prisotni alpinisti in tudi vsi ostali člani smo držali skupaj, se borili, skušali bit iznajdljivi, se prilagajali in pomagali! Nad skupino vse pohvale! Kljub vsem neljubim situacijam, dežju, toče, poškodbe, zgrešenemu sestopu, bivakiranju in reševanju je kljub vsemu za izluščit pozitivne stvari: planirat ture z manj udeleženci, imeti seboj primerno opremo, jo zavarovati pred dežjem, zmeraj v visokih stenah računat na bivak (in vso potrebno opremo), biti pripravljen nudit prvo pomoč, si pred odpravo na turo pozanimat kje je dostop, kakšna je smer, kje je sestop in to od večih, ki so smer že plezali. Torej, informacije so ključne! S seboj nosit opise, skice, slike, smeri in še mnogo več.

Tako, da ture ne bi označil kot neuspešne. Sploh pa nismo bili neuspešni mi, člani, ekipa, družba, ki smo preživeli dva nepozabna dneva in najkrajšo noč v letu. Zahvala gre vsem!

Komentarji (24) - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji