Dušan na lepotni operaciji

Nedelja:
Za nami je že kar nekaj dokaj utrudljivih tur, zato se je Mirko odločil za aktivni počitek in si izbral tek na smučeh. Midva z Andreo pa sva se pridružila Katarini in njenemu možu/fantu Flashu.  Odpravili smo se v dolino Lip Creek, da pa nam ne bi bilo prelahko smo to naredili tako, da smo se v njo povzpeli preko sedla, ki je bilo 1000m nad parkiriščem. Iz sedla se nam je odprl prelep pogled na zatrep, kjer je bilo kar nekaj grap za smuko. Na najino žalost se je začela kazati utrujenost, ki je posledica preteklih dni, ko si nismo vzeli časa za počitek. Zato sva se odločila, da odsmučava po krasnem pršiču v dolino Lip Creek dobrih 300 višinskih metrov. Seveda sva se morala vrniti na sedlo. Drug par se je odločil za grapo na drugi strani doline.  Nato se je začel najin 1000m spust proti parkirišču. Smuka je bila vse prej kot užitka polna. :( Sneg pomrznjen in predirajoč se na vsakem zavoju, poleg tega pa sva smučala skozi gozd, kjer so na naju čakale v zasedi velike skale. Ne vem kaj sva komu hudega storila, da jih je nametal tja. Na najino veselje se je kvaliteta snega bistveno popravila malo nad cesto in smučanje je spet postalo užitno. Vendar ne za dolgo. Pri prečenju snežišča je nek vrag potegnil obe moji smučki v globino in posledica tega je bil polet v stilu hmmmmm. Vse bi bilo  dobro, če ne bi bilo zraven tudi kaj slabega. Ker nam je do sedaj slo relativno po sreči se je  pač morala zgoditi kaka stala. Torej ob padcu se je moje celo srečalo z eno od mojih smučk in naenkrat je bil sneg okoli mene rdeč pa ne vem zakaj za vraga. Ko je Andrea pridričala do mene je njena barva obraza povedala vse. Končno sem lahko uporabil prvo pomoč, ki jo  nosim v nahrbtniku že zeeeeloo dolgo in sem jo že imel za nepotrebno. Na srečo pa sem jaz kar žilava žival in je krvavenje kaj kmalu ponehalo in odsmučala sva do avta. Ko sva prispela v najin bazni tabor sem bil takoj poslan na počivanje in med tem sta onadva alarmirala pol Amerike in sedaj pokorno čakam, da pride ena dohtarca (upam, da bo vsaj v redi) in mi nekega vraga nardi. Verjetno se bo sla šiviljo :(( Eh jaz bom pa pol spil en pir ali pa kozarec vina (pa ne sam), jutri pa grem spet na turo.
Malo bom testiral ameriške cucke kako znajo iskati ponesrečenca v snežnem plazu.

Eno uro pozneje:
Odvlekli so me k zdravnici na dom in srčno sem upal, da bo pogledala rano jo malo očistila in pritisnila flajšter nanjo. Uff kaka mistejka aj mejka! :) Strokovno je počistila kuhinjsko mizo in mi na lep način razložila, da bo to sedaj njena operacijska miza. Od nekod je privlekla kartonasto škatlo v kateri je imela svoje šiviljske potrebščine. Prijazno mi je razlagala kaj vse bo počela in me ob tem "nežno" pikala z injekcijo. Potrudila da se bo, da ne bo videti brazgotine po njenem posegu. No sem pomislil, hudič je šalo vzel. Zgleda da gre zares. Do tega trenutka je mamici asistiral 8 letni sin, ki pa ga je sedaj poslala gledat risanko in Andrea  se mu je jadrno pridružila :-)). Operacija je bila čisto zaresna in je trajala kakšne pol ure. Na koncu sem se smel pogledati v ogledalo in res je opravila dobro delo. Pred operacijo sem  predvideval da bom bogatejši za dva ali tri šive, na koncu jih je Mirko, ki je hrabro asistiral, naštel osem. Za konec sem dobil še povoj okoli glave, da mi švic ne bo tekel v oke. Mislim, da ga bom zjutraj vrgel dol. No cela zmešnjava se je kar dobro končala. Ker sem bil tako priden in korajžen pacient, si bom šive lahko odstranil sam čez teden dni :))