Namesto na Olševo na Menino planino

V soboto, 12.maja se bomo zaradi neugodnih vremenskih razmer na severu države, namesto na Olševo odpravili na Menino planino.

Menina (1508 m ) je ena najlepših planot pri nas: jezerce Biba, jama Jespa, razgledni stolp na Vivodniku, vse polno vrtač, prelepi travniki, čudovit pogled na Kamniške, lepa lega planinskega doma... Menina te res očara!

Na Menino se bomo podali s planine Biba (1300 m ), do koder se bomo pripeljali iz Tuhinjske doline. Od tam do planinskega doma je 1h zložne hoje, od doma do Vivodnika 30 min. Za vse tiste, ki se vam je zdel pohod na Lepenatko naporen bo tole res milina. Za "ekstremiste" pa bo zanimiv dotik ledu v jami Jespa.

ZBOR: Ob 6.30 na železniški v MB POVRATEK: ob 19.00 na železniško v MB

VODNIKI: Silva Grm, Mateja Skralovnik, pomoč: Nataša Breznik

CENA: 15 EUR + 1,5 EUR za juho

Za konec pa še

"PRIPOVEDKA O DRETI, MENINI IN BIBI

Ko še ni bilo reke Drete, Menine planine in jezerca Bibe na Menini, so na Rogatcu živele vile, ki so prihajale v dolino in svetovale kmetom, kdaj naj sejejo in žanjejo. Najrajši pa so obiskovale pastirje, ki so po lokah pasli ovce. Igrale so se z njimi in jim plesale vilinsko kolo.

Nekega dne so se pastirji stepli, ker so vsi hoteli imeti najmlajšo in najlepšo vilo za ženo. Vila pa jim je rekla:

"Tisti me bo dobil, ki me bo ulovil!"

"Nič lažjega ko to!" so odgovorili pastirji.

Takrat je vila stekla po zeleni loki. Pastirji so se pognali za njo. Tekli so in tekli, a ko se je najmlajši in najlepši pastir že toliko približal vili, da bi jo bil skoraj že lahko prijel za zlate in v vetru vihrajoče lase, se je ozrla in potočila solzo.

In glej! Kamor je padla solza, tamkaj je nastala Dreta, reka, ki je drla in drla, da so jo pastirji komaj prebredli. Tačas je bila vila daleč pred njimi. Toda pastirji niso obupali. Tekli so za njo in tekli, dokler se ji najmlajši in najlepši pastir toliko približal, da bi jo skoraj že lahko prijel za zlate in v vetru vihrajoče lase. Takrat je z glave izpulila en sam las in ga vrgla na zemljo.

In glej! Kamor je padel vilinji las, tam je zrasla Menina planina. Zdaj so pastirji upehani obstali in spoznali, da vile ni mogoče ujeti.

A najmlajši in najlepši pastir le ni ni obupal. Pogumno se je pognal za bežečo vilo v temne hoste Menine planine, dokler je ni na vrhu ujel. Dvignil jo je v naročje, da bi jo poljubil na lepe oči, ki so bile lepše kakor zvezdice na nebu. Takrat je vila zajokala. Jokala je in jokala, dokler se ni prav vsa stopila v solze, je nastalo jezerce Biba. Tako se je tudi najmlajši in najpogumnejši pastir praznih rok povrnil k svoji čredi.

Vile z Menine planine pa se še danes v mesečnih nočeh najrajši kopljejo v Bibi."

Silva Grm