Sprejeli smo ga medse, vedoč da ne bo nikoli dosegel statusa alpinista, a
smo z užitkom spremljali njegov zagnan pristop, neverjetno voljo in
hkrati začeli spoznavati njegov značaj. Predvsem skromnost, odkritost,
marljivost in iskreno nesebičnost. V letu prihoda je pridobil status
mlajšega pripravnika. Takoj je začutil duh društva, nikoli mu ni bilo
težko pristopiti k našim delovnim akcijam z delom ali nasveti. Društvo
se mu je oddolžilo s bronastim častnim znakom PZS leta 2004. Tako so se
stkale tesne prijateljske vezi in mnoge zgodbe na številnih plezalnih
taborih, predvsem v Paklenici, Avstriji, nemalokrat pa v naših
plezališčih.
Volje Ivotu ni zmanjkalo nikoli, le leta in načeto
zdravje sta ga zadnji čas oddaljevala od nas. Skopa poročila o njegovem
stanju so nas puščala negotove, naše upanje je bilo močno a vendar ne
dovolj, da bi preprečilo žalostno vest, ki nas je dosegla 2. januarja
2019, ko je Ivo za vedno zatisnil oči. Ob tovrstnih izgubah pretreseni
vedno znova spoznavamo krhkost človekovega bivanja, a hkrati veličino,
ki jo lahko posameznik s svojimi deli in vzorom kot spomin zapusti
tistim, ki jih je imel rad in so mu to tudi vračali. |