Madagaskar, 1998

Utrinek iz mojega madagaskarskega  dnevnika:

"Po celodnevnem trudu nama je končno uspelo dobiti voznika, ki naju je pripravljen peljati v hribe. Sicer ni videti, da bi njegov zarjaveli Peguot 504 imel pogon na vsa štiri kolesa, ki je menda za cesto v hribe obvezen, a menda že sam ve kam se podaja. Za vsak slučaj mu v naprej plačava le del cene prevoza, ostalo bo dobil na cilju, če tja seveda sploh pridemo. Po kakem kilometru se nam brez povabila pridruži črnec, ki nas bo vodil po cesti, saj voznik še nikoli ni vozil tja. Pičimo ga kot zmešani, voznik skozi vasi roke sploh ne spusti iz hupe, pešci pa v zadnjem hipu skačejo izpred avta. Potem skrenemo iz asfalta. Cesta postaja slabša in slabša, mostovi preko potokov so predpotopni, leseni ali pa jih sploh ni. Sonce zahaja in pokrajina žari v rdeči barvi. Po 3 urah rukanja smo v vasici kjer se konča cesta, v vasici "na koncu sveta". V soju žarometov se v hipu zbere cela vas. Kakih 50 črncev naju obstopi in opazuje kako vlečeva svojo prtljago iz avta. Šele ko se avto odpelje, se zaveva kam sva pravzaprav prišla. V naju je uprtih vsaj sto radovednih oči, midva pa sva zgubljena nekje sredi črne Afrike, daleč od civilizacije. En drugega tolaživa z dopovedovanjem, da so domačini menda prijazni in da bo že vse v redu. Hitro si postaviva šotor, da se lahko skrijeva pred radovednimi črnuhi.

Zjutraj se prebudiva v obljubljeni deželi! Afriška vasica, rdeče hišice, črni otroci. In v ozadju stene. Visoke stene, nizke stene, balvančki. Granit. Odklop! Ali je to resničnost ali so to sanje? Menda so sanje, ki se uresničujejo!"

Jeseni 1998 sva na Madagaskarju plezala Andrej Sotelšek (Posavski AK) in Andrej Grmovšek (MAMUT, AAO Kozjak). Obiskala sva gorovje Andingitra, ki leži 100 kilometrov južno od mesta Finarantsoa. Gorovje se dviga nad osrednjim platojem do 2600 metrov nadmorske višine. V tem pogorju se nahaja veliko sten, zanimivih predvsem za prosto plezanje. Šele v zadnjih 3 letih je bilo tukaj preplezanih nekaj smeri. Večina smeri poteka po odlično razčlenjenih granitnih ploščah saj so poči zelo redke in še te so zaraščene. Zadovoljivo varovanje je možno le ob uporabi svedrovcev.

Pod stene sva prišla 13.9. in najprej ponovila smeri Ebola (6c,  250m) in Out  of Africa (7a, 650m), ki so ju letos poleti preplezali Francozi. Čez nekaj dni sva se podala še v najvišjo steno masiva, steno Tsaranoro, čez katero je bila do sedaj preplezana le smer Gondwanaland. Ključ 800 m dolge smeri je zadnji 19 raztežaj z oceno 7b+.  Ostali raztežaji pa so ocenjeni: 6c, 6b, 6b+, 7a, 7b, 7a+, 6c+, 6c, 6c, 7a, 7b, 7a+, 7a+, 7a, 6c, 7a+, 6c+, 6b+, 7b+. Smer sva prosto preplezala v dveh dnevih,z bivakom sredi stene.

Po uspešnem uvodu sva se preselila v sosednjo dolino in v štirih dneh preplezala in opremila prvenstveno smer čez še nepreplezano 400 m visoko steno Donde. Smer poteka po edini logični liniji, katera omogoča tudi nekaj klasičnega varovanja. S svedrovci sva opremila vsa varovališča, še 13 pa sva jih zavrtala za varovanje v raztežajih. Preostalo varovanje sva uredila z vrvnimi zankami, frendi in zatiči.

Smer se ponaša z dolgimi "runouti", s slabim varovanjem, zahtevno orientacijo, pa tudi z izjemnimi prehodi v ploščah in nekaj plezarije po počeh. Smer sva na koncu preplezala še prosto. Ocen 9 raztežajev dolge smeri pa so: 7b/b+, 6c+, 6a+, 6a+, 7a, 7b+, 6b, 6a, 4c, 3. Smer sva poimenovala Salama Vazaha (po malagaško: pozdravljena belca). Vsako jutro so naju tako pozdravljali otroci iz črnske vasi pod steno.

INFO - Plezanje na Madagaskarju

Madagaskar je 4. največji otok na svetu. Od Afriškega kontinenta ga loči 400 km širok Mozambiški preliv. V smeri S - J je dolg 1600 km, v smeri V - Z pa je širok do 400 km. Na sicer zelo slabo razvitem otoku živi 14 milijonov prebivalcev, ki se večinoma (95%) ukvarjajo s kmetijstvom. 

KLIMA:
Tropsko podnebje z suho in deževno dobo.Podnebje se spreminja z oddaljenostjo od vzhodne obale, kjer je dosti padavin in z nadmorsko višino. Za plezanje je najprimernejši čas od junija do oktobra, ko je na Madagaskarju  zima in sušna doba. Julija v hribih izjemoma pade tudi sneg. 

DOSTOP:
Z letalom do glavnega mesta Antananarive. Cena letalske vozovnice znaša ca.2000DM,  menda pa se bi naj dal dobiti tudi cenejši let z firmo Nouvel Frontier, ca. 1200DM.
Najvišje in najboljše stene na otoku so v gorovju Andingitra,  ki leži 400 km južno od glavnega mesta Antananariva.
Lahko se odločite za najem jeepa, cena ca 300 DM na dan, lahko pa potujete z javnim transportom, "taxi-be", ki se sicer ne drže voznega reda, a so poceni. Večinoma so to mali kombiji ali karavani Peguoti 504. Potujete iz Antannariva do Finarantsoe ( 450 km, ca.10DM), potem iz Finaransoe do Ambalavaoa (50 km, ca.3 DM) in iz Ambalavaoa do vasice Vhishoke (35 km, ca.3DM). Od tod vas čaka še 10 km pešačenja ( lahko si najamete nosače) in že ste pod ostenjem Tsaranora.

BIVANJE:
Z poglavarjem vasi se morate dogovoriti za dovoljenje za šotorjenje, za kar je treba tudi plačati. Za pitno vodo je potrebno imeti tablete za razkuževanje. Hrano je potrebno prinesti iz mesta, v vasi pod steno je mogoče dobiti le riž in maniok.

avtor članka: Andrej Grmovšek